Polona Campolunghi Pegan o treh stvareh, ki bi rešile družinsko medicino (2. del)

Blaž Čermelj
3

V drugem delu pogovora z zdravnico Polono Campolunghi Pegan pa si lahko preberete o rešitvah, ki jih predlagajo zdravniki. Te zajemajo vzpostavitev standardov in normativov, odpravo nepotrebnega administrativnega dela in prenehanje razpisovanja na več delovišč istočasno.

V pogovoru se dotakne tudi ignorance težav s strani zdravstvene zavarovalnice in politikov, ki jih namesto reševanja težav obmetavajo z nesmiselnimi obtožbami.

Glede na to, da zdravnica dela v novogoriškem domu upokojencev in skrbi za najstarejši del populacije, pa se nismo mogli izogniti niti vprašanju evtanazije.

Katere rešitve so tiste, ki bi jih lahko v družinski medicini najhitreje sprejeli? Bi te že rešile večino težav?

Zdravniki družinske medicine bi si želeli, da bi bile rešitve stvar konsenza vseh deležnikov, v prvi vrsti stroke, pa tudi plačnika, ministrstva in nenazadnje tudi pacientov, ki vstopajo v ta sistem. In prepričana sem, da bodo samo takšne rešitve prinesle vsestransko zadovoljstvo.

Prvi in tisti res nujni pogoj, da se stvari sploh lahko začnejo reševati je, da se končno sprejme standarde in normative. Pa ne samo na papirju, ampak tudi pri plačniku in v praksi. To sicer tistim zdravnikom, ki že imajo preveliko število opredeljenih pacientov, ne bo situacije v ničemer olajšalo. Oziroma jo bo na zelo dolgi rok. Bo pa to zelo veliko doprineslo k temu, da bodo mladi sploh razmišljali o družinski medicini kot o svoji karierni možnosti.

Problem je, da je čas, ki ga mi namenjamo klikanju, papirologiji in zavarovalniškim poslom, porabljen nekoristno za bolnike.

Druga rešitev je, da bi se zdravnike nehalo obremenjevati s stvarmi, ki z našo izobrazbo in z našimi kompetencami nimajo nič. Tukaj ne gre za to, da se nam ne ljubi opravljati administrativnega dela. Problem je, da je čas, ki ga mi namenjamo klikanju, papirologiji in zavarovalniškim poslom, porabljen nekoristno za bolnike. Škoda je, da je država toliko vložila v nas, v naše strokovno izobraževanje, potem pa mi sedimo v ambulanti in pišemo šifre za plenice in druge enostavne medicinske pripomočke, izpolnjujemo obrazce za potne stroške, prepisujemo izvide iz računalnika v papirnate kartoteke in iz papirnatih izvidov v digitalne obrazce, zato ker nimamo ustrezne informacijske podpore.

Naše delovne obveznosti vsebujejo kar precej dejavnosti, ki bi jih bil sposoben narediti povprečen osnovnošolec. In to je tisto, kar nas boli in bi moralo zmotiti tudi plačnika. Naš čas bi moral biti namenjen bolnikom in strokovnemu delu. Vse ostalo je čista izguba. Če bi določena opravila lahko opravila administratorka, kje je logika, da to dela zdravnik? Ta zdravnikov čas je pacientom ukraden.

Tretja bistvena zadeva, ki bi se morala nemudoma urediti, je prenehanje z zelo sporno in nevarno prakso razpisovanja zdravnikov na dva ali celo tri delovišča hkrati. Ta praksa je po celi državi zelo razširjena. Zdravnik, ki ima svojo redno ambulanto in naročene paciente, je hkrati urgentni zdravnik, ki ga lahko kadarkoli pokličejo na teren na npr. prometno nesrečo ali oživljanje, ko nekdo doživi srčni zastoj. Ob tem je marsikdaj zdravnik hkrati še mrliški oglednik in opravlja mrliško pregledno službo.

Tudi to je tudi ena od stvari, ki veliko mladih zdravnikov odžene iz družinske medicine. Ko vidijo, da bodo morali biti odgovorni za dve delovišči hkrati, enostavno rečejo: “Ne, tega se ne gremo. To je preveč nevarno.” Poznamo primer, ko je kolegica pristala v zaporu, ker je imela hkrati dva urgentna primera in ni uspela biti na dveh mestih hkrati. Z dvojnimi delovišči bi se lahko zelo hitro prenehalo. Stroka je pripravila pilotni projekt, ki ne zahteva ne dodatnih sredstev ne dodatnega kadra. Nujna medicinska pomoč bi bila po novem urejena tako, da dvojna delovišča ne bi bila več potrebna, dostopni čas urgentnih ekip do najhuje bolnih ali poškodovanih, pa ne bi bil nič daljši. Samo na potrditev s strani ministrstva čakamo. Upamo, da bo zadeva res čim hitreje stekla tudi v praksi.

Vse te zadeve, ki sem jih naštela, so čisto realno izvedljive v zelo kratkem času. Občutek imamo, da je sedaj, po menjavi ekipe, dialog z ministrstvom stekel in pričakujemo premike. Vendar minister za zdravje sam pomembnih sprememb ne more izpeljati. To je stvar celotne vlade, zakonodajne politike, pa tudi volje plačnika (ZZZS), da bo do sprememb res prišlo. Brez upoštevanja stroke se stvari resnično ne bodo premaknile na bolje.

Kakšno vzdušje prevladuje, ko se srečate družinski zdravniki na usposabljanjih?

Vzdušje je trenutno težko. Na nek način je čutiti razočaranje, ker smo toliko let ob postopnem slabšanju razmer vlagali veliko truda, da bi z argumenti, dobro voljo in konstruktivno debato obrnili tok dogajanja v pravo smer. Vendar nismo bili slišani. Poleg razočaranja pa se pojavljajo tudi občutki jeze. Siti smo stalnega  poniževanja in kaznovanja s strani plačnika in ignorance s strani politike. Kljub temu, da je na nas pomemben del obremenitev v sistemu, ki je daleč od idealnega, imamo občutek, da nismo v očeh tistih, ki imajo vpliv na ta sistem, vredni nikakršne pozornosti.

Jaz mislim, da je bil psihološko to tisti glavni povod tudi za kolege, da so rekli dovolj je. Ker, če kot človek začutiš, da kljub svojemu trudu in včasih nadčloveškim naporom, nisi vreden niti toliko, da bi se tisti, ki ureja zdravstvo, iskreno usedel zraven tebe in rekel: “Ok. Katere so vaše težave? Kaj predlagate?”, potem ob vsaki dodatni obremenitvi postaneš bolj jezen. In ko zadeve eskalirajo do te mere, kot so dopustili pri nas, so nato tudi skrajni ukrepi razumljivi.

Čakamo, ali bodo politiki in ZZZS potegnili bistvene poteze, da našo družinsko medicino rešimo. Mogoče je še čas. Če pa do sprememb ne bo prišlo, se bojim, da se bo primarno zdravstvo, kot ga poznamo do sedaj,  postopno razkrojilo.

Prepričana sem, da do tako zaostrene situacije ne bi prišlo, če bi se odgovorni pravočasno odzvali na apele in opozorila zdravnikov in bili pripravljeni na dialog. Vsi skupaj čakamo, kaj se bo zgodilo. Čakamo, ali bodo politiki in ZZZS potegnili bistvene poteze, da našo družinsko medicino rešimo. Mogoče je še čas. Če pa do sprememb ne bo prišlo, se bojim, da se bo primarno zdravstvo, kot ga poznamo do sedaj,  postopno razkrojilo. Brez zdravnikov družinska medicina pač ne more obstajati. In primarna pediatrija brez specialistov pediatrov tudi ne. To, da se je dopustilo, da so razmere privedle do stanja, ko se bližamo razpadu primarne ravni zdravstva, je meni nedoumljivo. In ne morem verjeti, da za to nihče ne odgovarja.

Kako na vaše delo vpliva proces informatizacije zdravstva. Tudi tu je iz vrst vaših kolegov slišati precej kritik?

To je posebna zgodba. Zdravniki si zelo želimo, da bi bili prisotni pri procesih, ko se razvijajo informacijska orodja, ko nam jih potem servirajo, da delamo z njimi. Zavedati se morate, da naši informacijski programi niso bili narejeni z namenom biti orodje zdravniku, ampak so bili lansirani v naše ambulante kot orodje ZZZS, da nadzira naše storitve. Preko teh programov plačnik lahko spremlja, koliko pacientov je obravnavanih v ambulanti, kdaj so obravnavani, katere storitve so bile izvedene, katere recepte smo izdali, kam smo bolnike napotili ipd. Poleg tega v programe vnašamo še različne podatke, ki jih analizira NIJZ. Vse vsebine, ki so bile naknadno dodane, so bile dodane na to ogrodje obračunskega programa. In to se v teh programih zelo pozna.

Naši programi ne nudijo tistega, kar bi se od nekih digitalnih orodij v letu 2019 pričakovalo: preglednost, enostavnost, intuitivne uporabo, avtomatski prenos podatkov na posamezne obrazce, možnost oblikovanja kvalitetnega digitalnega kartona in možnost enostavne in varne medsebojne komunikacije z drugimi specialisti, ki tudi obravnavajo mojega pacienta.

Naslednja težava je, da se programi iz različnih razlogov zelo pogosto sesujejo, kar je ob polni čakalnici in velikem časovnem pritisku zelo frustrirajoče. Zdravniki se ne bojimo digitalnih orodij, če so dejansko orodja. Ker pa so pri nas infromacijski programi bolj digitalne ovire in ker moram jaz svoj način razmišljanja in delovni proces prilagoditi računalniku, ne pa obratno, je odpor do tega neskončnega monotonega klikanja, odpiranja in zapiranja oken in podoken in neskončnega vnašanja enih in istih podatkov zares velik. Mi smo dvajset let v zaostanku glede praktičnosti in uporabnosti teh programov. Ampak kljub našim opozorilom očitno to nikomur ni pomembno.

Koliko obiskov je v ambulanti takšnih, da so nepotrebni. Povprečje obiskov med evropskimi državami je precej različno?

Res je. Je precej različno, samo jaz mislim, da je to močno odvisno od sistema. Če imaš ti malo časa za pacienta, ne boš rešil vseh njegovih problemov ob tistem obisku. Ker enostavno ne boš imel časa. Rekel mu boš: “Danes je gneča. Povejte mi glavni problem ali morda dva, tista bova rešila, za ostalo pa vam dam nov termin.” Če bi imel za njega na razpolago kakšno minuto več, bi mogoče v tem enem obisku rešil tudi tisto tretjo stvar. Več časa za pacienta bi pomenilo tudi to, da bi se z njim bolj izčrpno pogovoril. Mu dal možnost, da postavi kakšno vprašanje več. Ga bolj temeljito pregledal. Tudi zaradi tega, bi bilo povratkov tega bolnika manj. Jaz nimam občutka, da bi ljudje k zdravniku hodili na klepet. Vsak, ki pride ima razlog, ki ga je tja pripeljal. Seveda je lahko v očeh nekoga ta razlog banalen, ampak če človeka nekaj skrbi, je upravičen do tega, da pride in pove: “Glejte, mene pa to skrbi.” Tudi če to ni nič hudega.

Dostikrat je pri pogostih obiskovalcih ambulant, ki hodijo z raznoraznimi telesnimi simptomi, v ozadju neka druga stiska, mogoče psihična, mogoče socialna, ki se kaže na ta način. Več tega bi se hitreje odkrilo, če bi se ti lahko s tem človekom pogovoril. Če bi lahko ob tem, ko bi pacient prišel in rekel: “Mene ponovno boli želodec,” zdravnik povprašal tudi malo širše: “Kako je pa kaj doma? Kako imate odnose? Ali morda v službi kaj težkega doživljate? Ste mogoče v finančni stiski?” Čim širše zastaviš to družinsko medicino, in več časa kot imaš, širše jo lahko zastaviš, lažje prideš do tega, kaj je dejanski problem. In bolje človeku pomagaš. In ga opolnomočiš.

Jaz ne bi rekla, da ljudje masovno zlorabljajo naše ambulante. Mislim, da ne. Je pa res tudi to – naš sistem je zastavljen na način, da je marsikdo prisiljen priti v ambulanto, čeprav ne rabi zdravniške pomoči. Na primer po potrdilo o kratkotrajnem bolniškem staležu. Po naročilnico za enostavne za medicinske pripomočke. Po potrdilo o potnih stroških. Po napotnico za kontrolne preglede. Vse to so obiski, kjer bolnik ne rabi zdravnika. In vse to so zgolj administrativne obremenitve, zaradi katerih zdravniki izgubljamo čas povsem po nepotrebnem.

Naš sistem je zastavljen na način, da je marsikdo prisiljen priti v ambulanto, čeprav ne rabi zdravniške pomoči.

Mogoče še o čakalnih dobah. Kako se to vidi? Koliko je na račun tega bolniških odsotnosti?

Preveč. To je zelo resen problem. Mislim pa, da noben program prelivanja denarja v različne specialistične programe tega dolgoročno ne bo rešil, če ne bodo rešili in okrepili primarnega nivoja. Če imamo zdravniki v osnovnem zdravstu možnost, da bolnika kvalitetno obravnavamo in so nam dosegljive osnovne diagnostične preiskave, kot so laboratorij, rentgen, ultrazvok, druge slikovne preiskave, lahko že mi marsikdaj postavimo diagnozo in veliko stvari tudi zdravimo. Marsikaterega bolnika bi ob normalizaciji razmer na primarni ravni ne napotili na sekundarni nivo in bi bile čakalne dobe bistveno krajše.

Ampak ker ob trenutnih obremenitvah časa ni dovolj, lahko včasih narediš res samo to, da mu daš napotnico za specialista. Zato, ker se bojiš, da ima dejansko neko resno bolezen, nimaš pa časa, da bi ga temeljito pregledal, se z njim pogovoril in zastavil nek diagnostični in terapevtski plan. In to je narobe.

Da se bolnike, ki bi jih lahko obravnavali na primarnem nivoju bistveno ceneje in enako kvalitetno, zaradi časovne stiske in ker nimaš plačanega laboratorija ali pa zato, ker veš, da bo človek na ultrazvok čakal devet mesecev, napotuje naprej. In seveda je potem v čakalnih seznamih veliko pacientov, ki bi že bili lahko obravnavani pri svojem osebnem zdravniku. In tisti, ki bi res morali priti do kliničnega specialista, do njega ne pridejo tako hitro, kot bi bilo prav. Tudi zaradi tega so mnogi staleži predolgi.

Zelo velik del vaših pacientov so starejši ali zelo stari ljudje. S smrtjo vaših pacientov se srečujete pogosto. Kako v tej luči gledate na obujeno razpravo o evtanaziji v Sloveniji? Je dostojno da se o tem pogovarjamo pred boljšo ureditvijo paliativne medicine?

Ker delam v domu upokojencev, sem v vsakodnevnem stiku z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi, pa tudi z njihovimi svojci. Ob takem delu se človek sooča tudi z lastnimi vprašanji glede človeške krhkosti, minljivosti in trpljenja. Po mojem mnenju ni nič narobe s tem, da se o evtanaziji razpravlja. Gre za staro in temeljno vprašanje iz področja medicinske in čisto človeške etike, kjer je za pričakovati, da bodo v naši pluralistični družbi mnenja zelo različna. Kar me pri teh debatah moti, je, da so velikokrat zastavljene zelo površinsko in populistično. Vsak, ki ima pol minute časa, se oglaša po tem ali onem mediju ali na družbenem omrežju, ali je za ali proti evtanaziji brez pravega razmisleka in poznavanja problematike.

Včasih se sprašujem, koliko tistih ljudi, ki se razglaša, da so za evtanazijo, bi zmoglo vbrizgati strup v žilo svojemu svojcu, prijatelju ali neznanemu človeku.

Komentarje pogosto spremlja zgražanje nad zdravniki, ki, vsaj občutek imam tak, evtanaziji v večini nismo naklonjeni. Ob vsem tem,pa opažam, da v javnosti ni povsem jasno, kar evtanazija sploh je. Evtanazija je po definiciji umor. Je sicer umor z namenom, da nekomu prekinemo nevzdržno psihično ali fizično trpljenje, ampak še vedno gre za umor. Včasih se sprašujem, koliko tistih ljudi, ki se razglaša, da so za evtanazijo, bi zmoglo vbrizgati strup v žilo svojemu svojcu, prijatelju ali neznanemu človeku.

Kot zdravnica sem zavezana varovanju življenja. Seveda ne za vsako ceno. In seveda pride čas, ko skupaj z bolnikom ali njegovimi svojci, če bolnik ni več sposoben odločati o sebi, ugotovimo, da aktivno zdravljenje ni več smiselno. Ko se premaknemo v polje t. i. paliativne obravnave – ko ni več v ospredju preprečevanje zapletov ali podaljševanje življenja, ampak naslavljanje bolnikovih telesnih, duševnih in duhovnih potreb, lajšanje bolečin in drugih simptomov, ki prinašajo trpljenje. Ogromno dela nas še čaka na tem področju. Paliativna obravnava je pri nas v povojih. Tudi zato je potrebno okrepiti primarni nivo. Da bomo ljudem lahko omogočili dostojno poslavljanje od življenja doma, v krogu svoje družine, če bodo tako želeli. Ne pa na hodnikih urgentnih centrov in v hladnih bolniških sobah.

Menim, da je toliko zahtev po evtanaziji tudi in predvsem zato, ker za ljudi v času umiranja ni dovolj dobro poskrbljeno. Gotovo obstajajo tudi primeri, ko se človeku kljub vsemu znanju iz paliativne medicine ne da olajšati trpljenja v zadostni meri, vendar so ti primeri izjeme. Jaz osebno bi tudi v primeru uzakonjenja evtanazije uveljavljala ugovor vesti. Prepričana sem, da bi veliko zdravnikov to storilo. Menim, da je naša človeška dolžnost, da ustrezno poskrbimo tudi za najbolj krhke – to je umirajoče. Ampak ne z evtanazijo, ampak predvsem z detabuiziranjem smrti, učenjem odkritega pogovora o koncu življenja, omogočanjem izražanja in upoštevanja vnaprejšnje volje bolnikov ter predvsem z ustrezno in pravočasno paliativno obravnavo.

Doniraj

3 KOMENTARJI

  1. Ko bo v ospredju politične, strokovne in etične skrbi in odgovornosti aktualne zdravstvene politike vlade RS in pristojnega ministrstva za zdravje, državne zdravstvene zavarovalnice, zdravniške zbornice ter vseh drugih pristojnih ter poklicanih in odgovornih ustanov in posameznikov zares pacient oz. zavarovanec, potem bodo vsi dolgoročni strateški ukrepi ter kratkoročni “gasilski” posegi razbremenjeni nesmiselnega, kontraproduktivnega in večstransko škodljivega diskriminatornega razločevanja med potencialno ponudbo t. i. javnega in t. i. zasebnega zdravstva.
    Na vse aktualne krizne situacije, ekscese ter težave v aktualnem slovenskem zdravstvenem sistemu ter omrežju zdravstvenih ponudb bo mogoče odgovoriti strateško in razvojno uspešno ter učinkovito le pod pogojem, da bo uspelo vladi in državni zavarovalnici ustvariti spodbudne pogoje za gospodarno, kakovostno in učinkovito integriran in celosten sistem zdravstvenih storitev, v katerem bodo lahko po najboljših močeh in sposobnostih sodelovali vsi ustrezno usposobljeni in tehnološko opremljeni ponudniki zdravstvenih storitev.
    Denar zavarovancev oz. pacientov, ki ga zbirajo poleg državne zdravstvene zavarovalnice tudi zasebne zavarovalnice, mora v skladu s splošno veljavnimi strokovnimi kriteriji in pravili ocenjevanja oz. oblikovanja splošno veljavnih cen na enotnem trgu zdravstvenih storitev slediti zavarovancu oz. pacientu ter doseči zgolj in samo tistega, ki je za posameznega pacienta ustrezno oz. v skladu s standardi opravil določeno zdravstveno storitev.

    • Ne razumem, zakaj se je uveljavil izraz pacient, namesto bolnik.

      Med obema izrazoma je namreč velika vsebinska razlika.

      Pacienti so namreč lahko tudi zdravi ljudje, razni iskalci bolniškega staleža, plavi ponedeljkarji in drugi lenuhi, ki pa niso bolniki.

  2. Hvala avtorju in dr.Poloni C.Pegan!
    Zelo,zelo dober upogled v obstoječe probleme zdravstva!
    Zaobjela je( na kratko) praktično vse !
    Ni kaj dodati!
    Birokratizacija zdravstva pa je katastrofa št.1!
    Če ima dr. na voljo tistih povprečnih 7 minut,od tega vsaj 5min bulji v zapleteno nastavljen program in hiti kot norec izpolniti vsa okenca(tričetrt jih je odveč!!!),da lahko sploh(virtualno) zaključi obisk. Bolan človek ponižno čaka,da ga dr. končno vpraša še kaj(sprašuje pa čimmanj,saj ni časa!!!!!),potem ko odlepi pogled od škatle in mu prijazno še pove,da bosta drugič več povedala,ker je zunaj še polna čakalnica…
    Vam povem,po večini niti malice,ki pripada vsakemu,ni-ker ni časa!
    Postalo je nevzdržno,resnično!
    In,če bi vsaj informacijski sistemi,kateri odžerejo glavnino časa delovali,bi bilo pol manj stresno,tako pa,včasih za eno napotnico,(katera je prej vzela dr. minutko ali dve)traja 20min in več-ne deluje,se stalno zatika in crkuje….
    Pred leti,ko so to uvedli,so rekli,da so te težave samo “poporodni krči”,da bo bolje-še en velik nateg!
    Politike v resnici ne briga za ta problem,oni se zdravijo v Švici ,v Ameriki..

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime