Politično (ne)korektne pravljice - so vas res vzgajale v nestrpneže in nasilneže?

POSLUŠAJ ČLANEK
Radio Slovenija je letos otrokom skupaj s podjetjem A1 v drugi sezoni kampanje »Lahko noč, nestrpnost!« otrokom pripovedoval pravljice o strpnosti, ki jo jih prebirali znani igralci.

»V času, ko smo vedno pogosteje v stiku z drugačnostjo, moramo strpnosti učiti že od malih nog. Zato smo ustvarili pravljice, ki pomagajo razumeti, spoštovati in sprejemati druge etnične skupnosti, nacionalno poreklo, spol, jezik in ekonomski položaj,« so zapisali na spletni strani akcije. Tako so nastale »strpne« pravljice.

O čem govorijo strpne pravljice?


V njih na primer gozdne živali izločijo pisano ptičico, ki na novo pride v gozd, kasneje pa ugotovijo, da čudovito poje in je prijazna. Kraljična Katarina ne mara begunskega temnopoltega fantka Azipa, od katerega se na koncu pravljice ne more ločiti. Utegneta se tudi poročiti, a je o tem še prezgodaj ugibati. Medved Mitja, ki si je želel ogledati svet, na obronku gostega mešanega gozda najde medvedjo družino, ki je polna predsodkov o njegovi domači Jelševi planoti. Predsodke ob večerji nato razjasnijo potem, ko Mitja medveda Braneta reši pred zadušitvijo.

Spet druga pravljica naj bi razbijala stereotipe o moških in ženskah. Princeska Astra je v njej rada jezdila, bila pogumna in neugnana, princ Lian pa zasanjan in umirjen. Dekleta je spodbudila, da izberejo življenje, kot si ga same želijo. Med pravljicami so še druge, npr. o živalih, ki so našle nov dom, potem, ko so svojega izgubile ali bile brezdomne itd.

So že obstoječe pravljice premalo domoljubne?


Pred kratkim je z razpisom za pravljice, ki bodo privzgajale »prave vrednote in domoljubje« razburil časnik Demokracija, ki si je želel pravljic, ki v otroku spodbujajo domoljubje in pripadnost tradicionalni družini, imajo pozitivne in negativne junake, srečen konec ali vsaj konec, ki daje »upanje, da pravica in resnica ter narodna zavest, domoljubje in družina na koncu vedno zmagajo«. Pravljice so morale obravnavati »nevarnosti, ki jih prinašajo multitikulturalizem in ilegalne migracije«. Poudarek zgodbe naj bi bil, »da je lepo živeti v tradicionalni družini in obkrožen s sonarodnjaki/svojo vrsto«.
Zakaj torej takšni razpisi in kaj je narobe s pravljicami, ki ste jih sami poslušali kot otroci in jih še vedno prebrate svojim otrokom?

Stereoptipne, nestrpne in sploh neprimerne?


Slovite Grimove pravljice so bile že davno označene za »neprimerne«, saj se v njih pojavljajo elementi nasilja, nacionalizma, seksizma in rasizma. Prišle so tudi pod močno feministično kritiko, saj vsebujejo patriarhalne odnose in stereotipno pasivne ženske like. Deklice se v njih premlade, navadno kot princese ali kraljične, poročijo s kraljevičem. Ponekod imajo tudi otroke. Ne ustvarijo si kariere, redko vodijo dvorce ali prevzemajo pomembnejše naloge.

Ženske protagonistke v pravljicah morajo biti navadno ljubke, nedolžne, prijazne, delovne, preproste in poslušne – predvsem moškim, če želijo biti na koncu nagrajene s princem. Moški jim pomagajo, moški jih rešujejo, brez njih se pred zlobno kraljico ne morejo braniti same. Nato pa moški prevzamejo tudi nadzor nad njihovo prihodnostjo, meni sodobna feministična kritika.

Ne le tuje, domače niso nič boljše.


Podobno je pri pravljicah slovenskih klasikov. Verjetno ste brali knjigo Juri Muri v Afriki. Tone Pavček je v njej pisal o fantu, ki je odšel v Afriko, kjer so »neumiti zamorci brez vode in brisač«. Nekorektno? Nestrpno? Na drugi strani pa niti malo domoljubno, pa četudi se Juri Muri na koncu vrne domov!

Pravljica Mojca Pokrajculja prav tako ne zdrži »nestereotipnih standardov«. Mojca je sicer delovna, odločna in dobrega srca, a stereotipno gospodinja, katere glavno mesto je doma, v piskrčku, kjer mora biti vljudna, prijazna in ustrežljiva do svojih gostov. Moška - medved in volk pa opravljata tipično moške obrti – eden je mesar, drugi čevljar. Kaj bi si mislili o Martinu Krpanu, robatem, iznajdljivem kmetu, ki je na Dunaju premagal Brdavsa. Preveč stereotipno moški lik - le kako bodo reagirali občutljivejši fantki? In Kekec, z zopet podrejeno, pasivno Mojco, ki ni le pasivna, ampak tudi slepa in zopet jo rešuje fant.
So vas pravljice, ki ste jih brali, res vzgajale v rasiste, seksiste, nacionaliste – v glavnem torej nestrpneže in nasilneže?

V Pekarni Mišmaš je zopet tuja invazivna, mišja vrsta, ki jo na koncu celo preženejo. V pravljici Kraljevič in Lepa Vida mati kraljeviča priganja, da mora k maši. Je pravljica zato nestrpna do ne- in drugače verujočih? Lepa Vida zopet ravna po ukazu v kačo zakletega moškega in postane kraljeva žena. Ali ubogi Videk, ki mu morajo živali sešiti srajčico in vseeno ostane reven. In pravljica o Sojenicah in ciganu, ki stereotipno krade, v njej pa spet nastopajo nemočna dekleta …

Presodite sami ...


Tako ob starih pravljicah, s katerimi so odraščale generacije, dobivamo nove pravljice, z motivi pogumnejših deklet, izboljšanim ekonomskim položajem, sprejemanjem drugačnosti, mešanjem vrst … Sami pa presodite, koliko izgubljamo s tem, ko je manj motivov delavnosti, razlikovanja med dobrim in zlim, poguma, junaštva in različnosti med ženskami in moškimi … So vas pravljice, ki ste jih brali, res vzgajale v rasiste, seksiste, nacionaliste – v glavnem torej nestrpneže in nasilneže?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike