Politični protesti po svetu. Zakaj enim uspe in drugim ne? Ključ naj bi bil v 3,5% prebivalstva.

POSLUŠAJ ČLANEK






Erica Chenoweth, znanstvenica na univerzi Harvard, je primerjala različna protestna gibanja in kampanje skozi zadnje stoletje. Po njenih zaključkih naj bi bili mirni protesti še enkrat bolj verjetni, da uspejo. Poleg tega pa naj bi bilo vsem tem protestom skupno to, kljub številnim drugim dinamikom, da je pri njih sodelovalo vsaj 3,5% prebivalstva.

Moč  v številkah







Nenasilna gibanja in protesti naj bi bili sposobni pritegniti veliko širšo demografsko skupino in tako pridobiti dovolj ljudi, da dosežejo kritično maso. Poleg tega pa sodelovanje širše demografske skupine v določenem gibanju pomeni širši vpliv na družbene podsisteme ter posledične motnje v delovanju državnega aparata.















Zbrati 3,5% odstotkov prebivalstva se na prvi pogled morda sliši lahko. Toda v dvomilijonski Sloveniji bi to pomenilo 70.000 ljudi. Če primerjamo: na zadnjem protestu proti aktualni vladi z naslovom Rešimo Slovenijo, se je po navedbah organizatorja, zbralo 5.000 ljudi.




Ko govorimo o aktualnem dogajanju okrog Brexita: protestirati bi moralo približno 2,3 milijona ljudi, kar je enako populaciji drugega največjega britanskega mesta. Ali pa, ko se v ZDA stalno pripravljajo protesti proti Trumpu, po formuli 3,5% prebivalstva bi moralo protestirati 11 milijonov ljudi, kar je več, kot je populacija New Yorka.






















Kljub veliki številki ljudi pa lahko prepoznamo še en pomemben dejavnik - enotnost v gibanju. Leta 2011 smo lahko spremljali t.i. revolucijo v Bahrajnu, ki ni uspela kljub temu, da je v začetku dosegala kritično maso ljudi. Toda kmalu so začele različne organizacije tekmovati druga proti drugi in celotna stvar se je izjalovila.

















KOMENTAR: Uredništvo
Slovenski protesti
Pri vseh teh informacijah ter zgodovini slovenskih protestov, stavk in "vstaj" ugotovimo, da nobena izmed njih po teoriji ne bi smela uspeti. Odločili so drugi dejavniki, ki se skrivajo drugje. Obenem pa se tudi postavlja vprašanje, ali obstaja "sila" v Sloveniji, ki bi bila sposobna združiti 70.000 ljudi v protestu za določen političen cilj? Kak referendum je že bil uspešen ampak zbrati toliko ljudi hkrati na ulici. To pa je že popolnoma drugo vprašanje. Pri tem pa je jasno, da so naši sindikati kot nosilci ideje splošnih stavk resnično brezzobi tiger in da imajo naše politične stranke v realnosti nizko mobilizacijsko moč, ki bi pomenila kaj več od samopotrjevanja znotraj lastnega sistema. Morda pa so zato tudi bolje razviti drugi mehanizmi, od medijskih dalje.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike