Vir foto: Twitter policija.si, spletna stran Policijskega sindikata Slovenije

Policijski sindikat Slovenije je v ponedeljek začel s stavko, ki bo po njihovih navedbah trajala do preklica, notranji minister Aleš Hojs pa je v zameno javno objavil bruto plače vseh zaposlenih v Policiji, vključno z imeni in priimki pripadnikov ter njihovimi položaji. Zdi pa se, da “afera” v javnosti ne vzdiguje ravno toliko prahu, kot bi si marsikdo želel.

Posnetek komentarja Roka Freliha je na voljo na koncu prispevka.

Mnogi menijo, da gre pri stavki za spolitizirano potezo. Namreč, slovenska policija premore kar dva sindikata, za katera lahko z veliko mero gotovosti trdimo, da imata različna politična predznaka. Poleg trenutno stavkajočega Policijskega sindikata Slovenije (PSS) obstaja še Sindikat policistov Slovenije (SPS). V grobem velja, da je PSS nekoliko bolj levo, SPS pa nekoliko bolj desno politično usmerjen. Skladno s tem smo glede na barvo vladajoče koalicije priča policijskim stavkam: ko vladajo levi, stavka SPS, ko vladajo desni, stavka PSS.

Upravičenost in primernost stavke

Pred časom je tudi SPS sporočil, da stavkovne zahteve PSS-a sicer podpira, a se v trenutnih razmerah stavki ne bo pridružil. Minister Hojs pa je povedal, da nekatere zahteve nimajo pravne podlage. Stavkajoče policiste med drugim skrbi, da bodo v bližnji prihodnosti začeli prejemati manjše plače, minister pa na to odgovarja, da so leta 2018 s tedanjo vlado sklenili sporazum, ki pomeni mačka v žaklju, saj se je projekt Varovanje schengenske meje EU in obvladovanje problematike ilegalnih migracij iztekel, in policisti po zakonu do schengenskega dodatka niso več upravičeni.

Treba je vedeti, da je osnovni namen policije zagotavljanje varnosti. Varnost pa ni ne leva ne desna, pač pa se tiče nas vseh, zagotoviti pa jo je možno le s strukturami, predanimi svojemu poslanstvu in ne določenemu političnemu predznaku.

Realnost in potrebni odzivi

Res je, da policija potrebuje reforme, in to korenite. Strukturiranost dela, preobremenjenost pripadnikov in pomanjkanje kadrov predstavljajo nekatere od najbolj perečih težav, s katerimi se sooča. Da, absolutno sta tukaj še sistem plačevanja in napredovanja; teh težav se ne da rešiti čez noč, vsekakor pa so rešljivi. Če bodo akterji seveda upoštevali nekatere osnovne postavke zdravega razuma.

Treba je vedeti, da je osnovni namen policije zagotavljanje varnosti. Varnost pa ni ne leva ne desna, pač pa se tiče nas vseh, zagotoviti pa jo je možno le s strukturami, predanimi svojemu poslanstvu in ne določenemu političnemu predznaku. Pripadniki obeh sindikatov se soočajo s popolnoma enakimi težavami, in če se že ne morejo združiti v enega, naj prispevajo k izboljšanju razmer s skupnim nastopom. Pa ne mislim z uporom proti vladi ali nemogočimi zahtevami. Tako sindikata kot vlada bi morali predstavljati partnerstvo, ki skupaj išče rešitve v korist vseh.

Potrebno bi se bilo usesti za pogajalsko mizo in določiti novo zakonsko podlago, ki bi reševala zgoraj naštete probleme. Glede na specifiko dela je nujno, da se policiste (mogoče popolnoma?) izvzame iz klasičnega sistema javnih uslužbencev (enako velja za vojake, gasilce, reševalce, zdravstvene delavce, in še koga). Pa tukaj ne gre le za plače, pač pa tudi za napredovanja in splošno vrednotenje dela v omenjenih poklicih, ki zaradi svoje narave niso niti podobni, kaj šele enaki ostali javni upravi.

O tem se je v preteklosti veliko govorilo, a malo storilo. A glede na to, da je minister Hojs v preteklosti že pokazal veliko naklonjenost do policistov in njihovega dela verjamem, da imajo policisti v njem sogovornika, s katerim bi ob primerni komunikaciji lahko orali ledino ureditve razmer na najbolj perečih področjih.

Seveda je razumljivo, da vlada vseh zahtev ne more izpolniti. Kot nesprejemljiva zahteva trenutne stavke je bila na primer označena tista, naj se “noben zakonski predlog, ne bi smel vložiti v zakonodajno proceduro, brez tega, da bi sindikat soglašal s tem”. Tukaj bi šlo dejansko za dopuščanje posega represivnega organa v demokratični proces; to je tlakovanje poti k temu, da se represivni organ izvije izpod nadzora demokratično izvoljene politike.

Do kje lahko seže politika?

Saj res, politika … Kaj si predstavljamo pod pojmom demokratični nadzor represivnih organov? To, da izvoljena politika v imenu ljudstva bdi nad monopolom nad represijo, ali to, da politika zlorablja te organe za parcialne interese? Vprašanje za nek drug komentar.

Tukaj recimo le, da politika – ne takšna ne drugačna – ne sme zlorabiti varnostnih struktur za svoje interese. Da ne bo pomote, vsak policist je človek s svojimi nazori, in pravilno je, da se ti med seboj razlikujejo. Nesprejemljivo pa bi bilo, če bi konflikti nazorov (tako sindikatov kot vlade) prevladali nad strokovnostjo in odgovornostjo ter bi pripeljali do dejanj, ki bi ogrozila varnost državljanov.

6 KOMENTARJI

  1. Zelo dober prispevek Domovine, ki prikaže, da imamo vsi ljudje PRAVICO, da smo različno ideološko opredeljeni. In to je prav in pošteno.

    Pošteno pa je tudi, da vsi delamo za SKUPNO DOBRO.
    To bi moralo veljati za vsa sodišča, vojsko in policijo, pa tudi za RTV.

    Tako, kot sta dva POLICIJSKA sindikata, bi morali biti na RTV tudi DVOJE vrst novinarjev, predvsem na Nacionalki kar uravnoteženih.
    Pa na žalost, se Nacionalka nagiba močno v Levo.

    Policija pa upam, da je kar URAVNOTEŽENA in varuje državo in nas državljane. Tako naj bi bilo tudi danes zvečer in še naprej!

  2. “Poleg trenutno stavkajočega Policijskega sindikata Slovenije (PSS) obstaja še Sindikat policistov Slovenije (SPS). V grobem velja, da je PSS nekoliko bolj levo, SPS pa nekoliko bolj desno politično usmerjen. Skladno s tem smo glede na barvo vladajoče koalicije priča policijskim stavkam: ko vladajo levi, stavka SPS, ko vladajo desni, stavka PSS.”

    Kako jasnoviden in daljnoviden je bil pisec šansonov in nepozabni radijski klovn Frane Milčinski Ježek, priča njegov song o tem “kako bo miličnika zapisal policaj”.
    Vse kaže, da imamo še tri desetletja po osvoboditvi in osamosvojitvi Slovenije ter po ustavni uveljavitvi večstrankarske parlamentarne demokracije med policisti tako še “miličnike” kot tudi že “policaje”.
    Kaj se dogaja med tem z državljani in davkoplačevalci, ko se med sabo spopadajo “za ljubi kruhek” in socialni prestiž ter za svoje parcialne ideološko-politične cilje “miličniki” in “policisti”, pa lahko brezplačno in nemočni le opazujemo ter presenečeni doživljamo posledice nedopustne policijske ideološke, politične in sindikalne razklanosti ter neprofesionalnosti na svoji koži.

  3. Objava policijskih plač bo imela daljnosežne posledice. Zdaj bodo v vsakemu javnemu sektorju lahko odkrili plače in manever za pogajanja ter stavke se bo bistveno zmanjšal. Se pa strinjam, da se jih objavi, ker imamo v realnem sektorju pravico vedeti, kaj delajo z našim denarjem. Tukaj je g. Hojs in SDS naredil velik premik in ljudje to zelo pozitivno gledajo.

  4. Minister Hojs je dal izjemen pozitiven zgled tudi drugim ministrom, ki so pod nenehnim pritiskom in izsiljevanjem konfederacije levičarskih sindikatov javnega sektorja.
    Objavil je bruto mesečne plače zaposlenih v slovenski policiji, kar bi morali storiti tudi ostali ministri že zdavnaj, da bi se pokazale drastične razlike med permanentnimi prenapihnjenimi zahtevami in parcialno predstavljenimi in prikrojenimi podatki sindikalnih liderjev ter med realnimi plačnimi razmerji ter notranjimi uravnilovkami in neznosnimi krivicami med prejemniki plač v javnem sektorju.
    Z objavami nepotvorjenih in resničnih bruto plačnih list vseh zaposlenih v javnem sektorju bi se najbrž pokazala prevladujoča uravnilovka oz. socialistična “glavarina” in ne spodbudno, ažurno ter pošteno plačevanje in razlikovanje med zaposlenimi na osnovi količinskih in kakovostnih rezultatov dela ter izkazanih kompetenc in odgovornosti.
    Sindikalisti namreč vselej manipulirajo in pritiskajo z minimalci zaradi tega, da se vse ostale notranje plačne nepravičnosti in nevzdržne notranje blokade v javnem sektorju zaradi podedovane socialistične uravnilovke ne opazijo.
    “Virantova plačna reforma” javnega sektorja je v določenem obdobju zagotovo vsaj deloma odpravila najhujše nepravičnosti ter začasno omilila plačna nesorazmerja in nasprotja, a po drugi strani tudi marsikaj zavestno zakrila in prikrila ter pustila množico nezadovoljnih delavcev v javnem sektorju nezadovoljnih in nezadoščenih, saj se v generalno oblikovanem in pristriženem “gozdu” nikakor ne morejo več prepoznati s svojimi prepoznavnimi posebnostmi ter količinsko in kakovostno merljivimi delovnimi dosežki.

  5. Vprašati se moramo, zakaj se razburjajo glede plač samo v JAVNEM SEKTORJU, z denarjem nas vseh? Realni sektor pa lepo tiho, sklonjenih glav dela za vsaj 30 % preveč zaposlenih v tudi umetno ustvarjenih zaposlitvah “naših”.

    Odlična poteza Hojsa, da vidimo kakšni “revčki” so na teh plačilnih listinah. Vsi, ki so plačani iz davkoplačevalskega denarja, bi morali biti vsako leto transparentno “postavljeni na ogled”. Da je v javnem sektorju veliko “odloženih” razno raznih nezaposlivih kadrov “naših”, vemo vsi. Čas je, da se te strukture prevetrijo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime