Pohod za življenje z letošnjim letom postal faktor tudi v Sloveniji

Foto: Tomo Strle

Prvi Pohod za življenje leta 2014 je bil prvi poskus prenosa tega uspešnega gibanja na slovenska tla, lani so bili postavljeni temelji kontinuiranega organiziranja Pohoda za življenje, z letošnjim letom pa je Pohod za življenje postal faktor v slovenski družbi na področju opozarjanja na pomen človeškega življenja od spočetja do naravne smrti.

Za razliko od lani, ko RTV Slovenija domnevno ni imela dovolj snemalnih ekip, Pop TV pa se je izgovarjal na to, da ne poročajo o protestih proti ustavno zagotovljenim pravicam, so letos Pohodu za življenje vsaj delček programa v osrednji informativni oddaji namenile vse televizije.

Zvočni posnetek komentarja najdete na dnu prispevka.

Večina jih je sicer poročala, kot da ne bi bili tam oz. kot da niso razumeli, kaj se je sploh dogajalo. Glede na to, da so tam sicer bili in od organizatorjev prejeli podrobno predstavitev za kaj sploh gre, so to verjetno storili namenoma.

Pohod za življenje namreč ni protest, kot so poročali. Je dogodek praznovanja življenja, ozaveščanja o nevarnostih splava in izražanje sočutja z žrtvami splava, tako umrlimi nerojenimi otroki kot duševno in fizično poškodovanimi materami, ki v današnji družbi skorajda nimajo pravice žalovati za izgubljenim otrokom.

Prav tako ni šlo za prepoved splava. V nobenem izmed nagovorov na dogodku, v nobenem gradivu in na nobenem transparentu ni bilo mogoče prebrati zahteve po tem, da bi splav moral biti prepovedan. Da je nekaj slabega, da rani, ubije človeka, da, a nič o prepovedi. Zgolj o ozaveščanju, potrebi po varovanju življenja.

Tudi govor o posredovanju policije med skupinama in razdvajajoči vlogi nadškofa je bil povsem izven konteksta. Posredovanje policije se je nanašalo na poskus ene skupine preprečiti drugi, da bi javnosti posredovala svoje sporočilo, sporočilo nadškofa pa težko bolj spravljivo. Je torej problem, da zagovorniki življenja in nadškof javno povedo svoje stališče?

Zbiranje in organiziranje protipohoda kaže, da se zavedajo teže in pomena, ki ga v slovenski družbi pridobiva Pohod za življenje.

Protiprotest Pohodu za življenje daje večjo legitimnost

Dodatno legitimnost je Pohodu za življenje dala prav stranka Levica, ki je na družabnih omrežjih sklicala »proti-pohod«. Njihovo zbiranje in organiziranje kaže, da se zavedajo teže in pomena, ki jo v slovenski družbi pridobiva Pohod za življenje. In to kljub temu, da je splav ena najbolj tabuiziranih tematik.

Prikaz tako Pohoda za življenje kot protesta proti njemu je opazovalcem pokazal veliko razliko med obema. Na eni strani smo videli veselje ob ozaveščanju o vrednosti in pomenu človeškega življenja. Odlično organizirani redarji so skrbeli, da kljub provokacijam z druge strani ni prišlo do eskalacij.

Množica ljudi vseh starosti vključno z obilico mladih, mladih družin, otrok in ljudi s posebnimi potrebami je okolico nagovarjala spoštljivo, s pozitivnimi gesli in predvsem pričevanji. Pričevanji, da obstaja alternativa splavu, da sprejetje otroka s posebnimi potrebami v družino prinaša veselje, da splav globoko rani. Slišati je bilo sporočilo fanta, ki bi lahko končal v postopku splava, pa je srečen, da je njegova mama izbrala življenje njega in njegovih dveh bratov in sestre, s katerimi se je skupaj znašel v maternici. Na eni strani smo tako lahko videli skupino, ki je izražala prepričanje, da ima vsak človek pravico do življenja, ne glede na to, v kateri razvojni stopnji se nahaja, ne glede na njegovo zdravje ali druge lastnosti.

Na drugi strani policijskega kordona smo lahko spremljali neprijavljen, a vendarle več kot očitno organiziran poskus utišanja sporočila življenja z mračno, malodane demonsko ikonografijo ter žaljivimi in prostaškimi parolami. Izražali so mnenje, da je odločanje o tem, kateri človek ima pravico do življenja in kateri ne, neizpodbitna pravica določene skupine ljudi (v tem primeru skupine že rojenih žensk).

Njihovo delovanje pa je bilo bolj kot v komunikacijo svojih vrednot usmerjeno v utišanje sporočila na drugi strani, kar so skušali doseči tako z blokado ulice kot z glasnim žvižganjem in vpitjem. Na strani vsakega posameznika pa je, da premisli, kdo je tukaj totalitarno naravnan in mračnjaški ter kdo napreden in civiliziran.

Slovenska policija ne more obvladati okrog 100 razgrajačev?

Na Mestnem trgu je policija ocenila, da udeležencem Pohoda za življenje na poti do Prešernovega trga ne more zagotoviti varnosti. Kljub sicer korektnemu in profesionalnemu delovanju policije se odpira zaskrbljujoče vprašanje, kako lahko skupina približno 100 razgrajačev na neprijavljenem nelegalnem protestu slovenski policiji predstavlja preveliko oviro za zagotavljanje varnosti prijavljenega pohoda.

Kljub kadrovski podhranjenosti in dejstvu, da so v enem tednu morali varovati tri večje proteste oz. dogodke, enega celo z vodnim topom, je to nevarno sporočilo za demokracijo, svobodo govora in nenazadnje varnost v Sloveniji. Posebej, če organizatorji proti-protesta ne bodo ustrezno procesirani, kar se zdi dokaj verjetno, glede na izkušnje z drugih neprijavljenih protestov.

Nekoč, ko bo prišlo do takšnega družbenega napredka, da bomo varovali resnično vsako življenje, bo splav nekaj nepredstavljivega, ne glede na to, ali bo legalen ali ne.

Upanje je na strani življenja

Čeprav Pohod za življenje na razočaranje mnogih ni prišel do predvidenega cilja, je velikega pomena tudi, da ni prišlo do fizičnih obračunov in je bila ves čas zagotovljena varnost vsem udeležencem.

Prav tako je ne glede na netočno in delno zavajajoče poročanje medijev sporočilo življenja prišlo v javnost. Prišlo je več ljudi kot lansko leto, posebej mladih, ki so zdaj tudi organizirano del koordinacijske ekipe.

Strah je tako prej kot na strani gibanja za življenje na strani promotorjev splava. Strah pred informiranostjo, da je končanje življenja človeka, četudi nerojenega pač nekaj, kar je narobe, ne glede na zakonodajo, ki to dovoljuje. Več ljudi, kot bo dosegel glas Pohoda za življenje, več ljudi se bo tega zavedalo in nekoč, ko bo prišlo do takšnega družbenega napredka, da bomo varovali resnično vsako življenje, bo splav nekaj nepredstavljivega, ne glede na to, ali bo legalen ali ne. A če nas zgodovina kaj uči, je to to, da se takšni premiki dogajajo počasi.

Pomislimo samo, kako dolgo je trajalo, da so bili sužnji osvobojeni in da so ženske dobile volilno pravico. V ZDA pohodi za življenje potekajo že 47 let in počasi začenjajo kazati resnejše sadove. Slovenski Pohod za življenje je že v tretji svoji iteraciji postal pomemben narodni dogodek.

In kot je v intervjuju za Domovino povedala Željka Markić, bodo verjetno šele potomci želi sadove tega dela. A takrat, morda šele čez sto let, bodo ponosni na seme, ki so ga zdaj zasejali udeleženci Pohoda za življenje. In to je velika dediščina, ki jo lahko dajo za prihodnost.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta:

 

13 komentarjev

  1. Da greš na cesto podpirat in vzklikat za umor dojenčkov in napadati ljudi, ki pravijo, imejte jih radi, zaščitite jih.

    Bruham.

    Je pa karma a bitch in tudi tov. Sukić bo srečala, tako kot se vsi srečamo s svojo karmo. Brez skrbi.

    Policija je, to se vse bolj kaže, dejansko del vseh teh leto dni trajajočih protestov, ki so sedaj dobili tudi konkretni obraz srbskih mitingov resnice, ki bodo Kučanu pomagali obdržati nikdar prepuščeno udbokomunistično oblast. In folk še kar ne šteka. Ne šteka. Neverjetno.

  2. Uradno je to protest, ne vem za kaj bi ga poimenovali po nekih čudnih besednih besedah (“to ni bil protest, to je bil lepi sprehod mavric in rož”). To je tretji take vrst protest v Sloveniji. Tokrat je bilo 400 prijavljenih (polovica verjetno sestavljena iz otrok), čeprav organizatorji govorijo o 800 ljudi.

    Žalostno pa je, da slovenski Katoliki in Desnica gredo na ulice za take bedne stvari. V starih časih so bili vseslovenski pohodi SLS, ki so zapolnili ulice Ljubljana.

    • Aleksija, kdaj si se ti spremenila iz fetusa v človeka?
      Bodi hvaležna, da je tvoja mati neinteligentno verjela, da si človek že od spočetja in zato ni uporabila svoje pravice do tvojega uboja!!!

      Pišeš o ‘bednih’ stvareh. Mar veš, da je bilo človeško življenje ‘bedno’ zgolj v nacističnih taboriščih? Pa ne za zapornike, ampak za naciste…!

    • Zavzemati se za življenje je lepa stvar. Ni poanta ali splav je legalna pravica ali ne. Za nas kristjane je to ni praviva ampak greh. Dejstvo namreč je, da tako ubijemo drugo že spočeto življenje. In za nas je varovanje življenja od spočetja naprej. Za vsakega.
      Drugače pa ste lahko videli razliko med shodom za življenje in protestniki proti življenju. Prvi veseli in z lepimi besedami, drugi zagrenjeni in sovražnimi gesli. To pove vse. In kar je še bolj sporočilno. O splavu in njegovih posledicah pa se tudi raje ne govori. Je postala tabu tema. Pa vsi vemo, da je najboljše zdravilo preventiva. Vzgoja o zdravih odnosih, lepi spolnosti, alternativnih metodah načrtovanja nosečnosti … Ne, to je za nazadnjake, pravijo. Ampak očitno so nazadnjaki preživeli skozi zgodovino, napredni pa propadli.

  3. Dajmo za primerjavo odnos države do tobaka. Tako kot splav ni prepovedan, a vseeno ubije nekaj tisoč Slovencev na leto. Zato se država zelo trudi s protitobačno propagando. Tudi ob legalnem splavu bi se lahko potrudila s propagando za izbiro življenja.

  4. Splav je umor. Umor najnedolžnejšega. Simpl. Dejstvo pa je, da je pravica do splava družbeno priznanje človekove narave in da je škoda, ki jo prepoved povzroči, večja od koristi. Tako pač stisneš zobe in sprejemaš umor, kot del družbenega kompromisa. Ni ne prvi, ne zadnji. Gnusijo se mi samo evfemizmi kot so neke pravice do “razpolaganja s svojim telesom” ali “prekinitev nosečnosti”. Imenuj in sprejmi stvari take kot so.

  5. Kdaj so ženske dobile volilno pravico?? Kdaj pa so jo dobili moški? Zgodovinsko gledano skoraj istočasno ženske kot (vsi) moški in praktično istočasno kot odprava suženjstva – vse v enem stoletju. Pa niso nič bolj srečne zaradi tega. Tudi zaradi možnosti splava niso nič bolj srečne. Kar poglejte protestnice proti Pohodu za življenje, kako so srečne, kar žarijo od sreče!

  6. Nisem prepričan v pravilnost primerjave uveljavitve zavarovanja življenja s procesoma osvobajanja sužnjev in franšizacije žensk. Suženjstvo je bilo lahko odpravljeno, ker je korist od njega imela manjšina ljudi, predvsem lastniki sužnjev. Z odpravo suženjstva so izgubili le oni, ne pa vsi svobodni ljudje tistega časa. Enako tudi volilna pravica za ženske ni prizadela interesov moških, saj med spoloma vseeno ne obstaja inherentna konfliktnost.
    Z življenjem nerojenih otrok je pa drugače. Večina ljudi je zainteresiranih, da obstaja pravica ubiti nerojenega otroka, saj jim omogoča beg od neprijetnih posledic njihovih dejanj. Če vprašaš zagovornike splava o razlogih takega njihovega stališča, tisti bolj odkriti priznajo, da zato, ker želijo imeti možnost izogniti se odrekanjem in žrtvam povezanim s skrbjo za nezaželenega otroka. Spoštovanje načela nedotakljivosti človekovega življenja ima v tem primeru ceno, ki je ti ljudje niso pripravljeni plačati. In v tem je ključna težava zagovornikov pravice do življenja. Njihova obramba življenj najšibkejših je plemenita, a v praksi pomeni ubiranje težje poti v življenju, za katero se večina ljudi ne odloča. Zagovorniki splava ponujajo neetično in nemoralno, vendar lažjo pot, k čemur teži tudi človeška narava nagnjena k slabemu zaradi zaznamovanosti z izvirnim grehom kot nas uči Sveto pismo. Ali ni Jezus rekel, da je široka in položna pot, ki vodi v pogubo in ogromno ljudi hodi po njej, strma in trnova pa je pot ki vodi v življenje in redki hodijo po njej?
    Za zagovornike življenja so te Jezusove besede zagotovilo, da spadajo v to maloštevilno elito, ki hodi po pravi poti, hkrati pa tudi napoved, da njihova prizadevanja na tem svetu ne bodo kronana z uspehom (po merilih sveta, seveda). Zato ne verjamem, da bodo čez sto let življenja nerojenih otrok pravno zavarovana. Ob taki človeški naravi to ni mogoče. Nasprotno, mislim, da bodo nerojeni otroci še tam, kjer trenutno uživajo pravno varstvo, to varstvo izgubili. Nedavni dogodki v ZDA, ki na prvi pogled kažejo drugače, niso več kot osamljena in trenutna epizoda, ki ne spreminja splošnega trenda.
    To pa ne pomeni, naj gibanje za življenje opusti svoja prizadevanja. Njihova dejavnost je plemenita in nasprotniki tega ne morejo oporekati. Tudi če ne bodo mogli zavarovati vseh nerojenih otrok, ni mogoče zanikati, da so njihovo opozarjanje na zločinskost splava rešilo številne nerojene otroke pred umorom. In če so rešili eno samo življenje, ima njihov angažma smisel. Tudi sicer velja, da je človek dolžan delati dobro, četudi ta njegov trud ne tem svetu ne bo obrodil sadov, ker se bo prava žetev zgodila šele na drugem svetu, kjer bo vsakdo žel to kar je na tem svetu sejal.

    Sebičnost in težnja po lagodnem življenju tu preglasi in pohodi etiko. Na žalost Spoštovanje In tu, treba je priznati, ne gre za majhne žrtve. Praktična želja po izogibanju žrtvam tu preglasi etične pomisleke. Večina ljudi pač izbere lažjo pot in

Komentiraj