Pogovor z msgr. Stanislavom Zoretom: "Ni problem, da ima Cerkev premoženje, skrbeti je potrebno le, da je prav porabljeno" (2. del)

Foto: p. Ivan Rampre DJ
POSLUŠAJ ČLANEK
V drugem delu velikega predbožičnega intervjuja z ljubljanskim nadškofom in metropolitom msgr. Stanislavom Zoretom smo se osredotočili na nekatera pereča vprašanja, povezana s Cerkvijo, ki imajo tudi večjo pozornost v medijih in javnosti. 

Katoliška Cerkev se je ta čas znašla v medijih zaradi visokih zamudnih obresti, ki naj bi jih prejela zaradi izjemno počasnega reševanja denacionalizacijskih postopkov in pravdanja glede njih po sodiščih. Zakaj se premoženje Cerkvi po vašem mnenju vrača tako počasi?

Temeljna razloga sta vsaj dva. Prvi je, da je veliko težje vrniti kot vzeti. Drugi razlog je pa pomanjkanje politične volje, da se ta vprašanja razrešijo v roku, v katerem je bilo to načrtovano, torej v nekaj letih. Sedaj je minilo četrt stoletja, pa postopki še vedno niso končani.

Mnogi se sprašujejo, zakaj Cerkev sploh potrebuje gozdove in denar, ki prihaja od njih. Jim lahko prosim kar se da enostavno razložite, zakaj potrebujete tovrstno premoženje in prihodke, ki od njega izhajajo?

Cerkev ni samo duhovna ustanova, ampak je tudi ustanova, ki za svoje delovanje potrebuje določena sredstva. Ta še vedno v večjem delu prihajajo iz darov vernikov. Po drugi strani pa vidimo, da se naša katoliška občestva krčijo, potrebe pa niso nič manjše.

Zato je vse to, kar se sedaj počasi vzpostavlja, da bi postalo urejeno gospodarstvo nadškofije, da bi potem lahko poskrbeli za naše duhovnike. Že sedaj imamo solidarnostni sklad, iz katerega pomagamo duhovnikom, ki imajo na nekaterih župnijah premalo sredstev za dostojno preživetje – ne za kaj posebnega. Nato za izobraževanje, ki je del našega oznanjevalnega poslanstva.

V Šentvidu je bil v 20 letih obnovljen Zavod sv. Stanislava, vrtec in osnovno šolo pa je bilo potrebno zgraditi. Za so bila potrebna sredstva. Tega ne vzdržuje nihče drug kot ustanovitelj. Prizadevamo si, da bi počasi v polnosti zaživel tudi Katoliški inštitut – tudi to zahteva sredstva.

Poleg tega je vedno več prošenj z župnij za pomoč pri obnovah cerkva, župnišč in tako dalje. Jasno pa je tudi, da je eden izmed pomembnih ciljev, kamor gre premoženje Cerkve, tudi karitativno delovanje - skrb za uboge.

Zame nikoli ni bil problem, da ima Cerkev premoženje, vedno je potrebno skrbeti le za to, da je to premoženje prav porabljeno.

Cerkev je ta čas v medijih tudi zaradi nesrečne obnove in zapleta okrog dvorca Goričane. Kako gledate nanj, na ravnanje kardinala Rodeta v zvezi z njim in kakšna bo usoda dvorca?

Ta dvorec je en del premoženja nadškofije, ki je nadškofijski že od samega začetka dalje, od ustanovitve naprej pa do nacionalizacije po drugi svetovni vojni, tako da ima svojo zgodovinsko vlogo znotraj nadškofije. Kakšni so bili postopki pri dogovarjanju in organiziranju obnove dvorca lahko rečem, da je najbolje, da o tem presodi sodišče. Nekatere dokumente se pridobiva šele preko vseh teh postopkov.

Ampak nekatere stvari so vendar že jasne ...

So sodbe, ki pa še niso pravnomočne.

Sodni izvedenec za pisave je nedavno potrdil pristnost podpisov kardinala Rodeta na dokumentih, po katerih naj bi ta 11 % delež papirnice Goričane podaril njenemu direktorju Andražu Stegu v zameno za obnovitev dvorca in ureditev  rezidence za dosmrtno prebivanje kardinala. Sodišče mu je verjelo in odločilo, da Stegu nadškofiji ne dolguje zahtevanih  2,6 milijona evrov za 50 tisoč delnic.

Zanima nas Vaše splošno mnenje, ali bi bila tovrstna rezidenca za kateregakoli cerkvenega dostojanstvenika primerna?

Škof Jeglič v svojem dnevniku na več mestih piše, kako se je iz Ljubljane umaknil za dva ali tri dni v Goričane. Pravi, da zato, da se je zbral, kaj prebral, da se je duhovno obnovil, ker bi sicer duhovno popolnoma usahnil. Tako, da Jeglič je bil tam večkrat. Kolikokrat je bil Rožman, ne morem reči. Zase lahko rečem, da ne bom. Ali bo kdo od mojih naslednikov, bo njegova odločitev.

Torej podpirate tako – lahko rečeva bogato - obnovo dvorca?

Nisem bil notri, ne vem, kako je obnovljen. Tukaj je več različic, ki jih slišim. Vsekakor ga je potrebno obnoviti tako, da je obnovljen primerno svojemu statusu kulturnega spomenika. To pa ne pomeni, da mora to biti moja rezidenca. Lahko služi tudi čemu drugemu.

Foto: p. Ivan Rampre DJ
Foto: p. Ivan Rampre DJ


Ob praznovanju 3. obletnice papeževanja papeža Frančiška je apostolski nuncij msgr. Juliusz Janusz  med pridigo v ljubljanski stolnici dejal, da je vaše imenovanje za nadškofa skušal spodnesti  “eden izmed duhovnikov iz Ljubljane” s krivo obtožbo na vaš račun o malomarnosti v zadevah delicta graviora (zunanja kršitev proti veri in morali). Kako komentirate nuncijeve navedbe? Ste nasprotovanje vašemu delu v vlogi nadškofa občutili še kasneje?

Jaz tega do nagovora gospoda nuncija nisem vedel in konkretnosti o tem ne poznam. Nuncija o tem nisem spraševal, ker me to tudi ne zanima. Ne čutim pa nobenih pritiskov.

Vaše imenovanje je bilo pospremljeno z mnogimi pričakovanji o kadrovski prevetritvi nadškofije, vendar kasneje do kakšnih večjih zamenjav znotraj vodstva ljubljanske nadškofije ni prišlo. Kje tiči razlog za to?

To bi bilo potrebno vprašati tiste, ki so mi narekovali, koga vse naj zamenjam, od novinarjev dalje. Naj oni povedo, zakaj bi bilo kogarkoli potrebno zamenjati. Jaz bom po posvetu s svetovalci, z ljudmi, ki imajo s to škofijo izkušnje in jo imajo radi, kadrovske zamenjave delal takrat, ko bodo potrebne.

Odhod prof. dr. Christiana Gostečnika z vrha Teološke fakultete je bil pospremljen s kazensko ovadbo s strani Univerze. Kako vi vidite njegovo delo na čelu fakultete? 

Tako imenovana kazenska ovadba niti ni kazenska ovadba. Stvari, ki jih zadeva, so namreč tudi po zakonu prekršek in ne zločin. Povprašal sem, za kaj je šlo in mislim, da se bodo te stvari pojasnile. Mislim, da v samem delovanju ni bilo ničesar protizakonitega, verjamem pa, da njegovo vodenje ni bilo vsem po volji, niti vsem všeč.

Kar pa zadeva njegovo delo, menim, da se je močno trudil, da bi fakulteto približal kandidatom za študij in z različnimi programi dal možnost, da se ljudje vpisujejo na to fakulteto. Za to sem mu hvaležen. Sedaj je po dveh mandatih v skladu s statutom predal svojo službo nasledniku.

Kako gledate na delitve znotraj Teološke fakultete?

Vse delitve na področju znanja, idej, raziskovanja in tako naprej, so dobre, ker nas spodbujajo k rasti in prizadevanju. Vse delitve, ki se pojavljajo zaradi značajskih in osebnostnih nestrinjanj, pa niso dobre.

Kongregacija za klerike je v začetku decembra predstavila dokument s podpisom papeža Frančiška, v katerem piše, da se je vsakdo, ki v sebi čuti globoka homoseksualna nagnjenja ali ima homoseksualne spolne odnose, dolžan odreči duhovniškemu poklicu. Kje po vašem mnenju tiči vzrok za tovrstno navodilo kongregacije?

Veste, da uporabljate nekorektno govorico?

Ne. Popravite me, če je tako.

Istospolni. Tako namreč zahtevajo te aktivistične organizacije; istospolna nagnjenja, istospolne skupnosti …

... takšen odlok sicer ni nov. Samo podaljšuje merila in smernice, ki so za sprejem v semenišča veljale že prej. To je stara stvar, ki velja tudi za redovnike.

Od kod to izhaja?

Na zadnje iz teološkega razloga, ker duhovnik mnogokrat nastopa in persona Christi, torej v Kristusovi osebi; Kristus ženin, nevesta Cerkev. Zato mora tudi duhovnik v svojem delovanju in še prej v svojem najglobljem notranjem čutenju v največji možni meri, kakor pravi apostol Pavel, v sebi imeti tisto čutenje, kakršnega je imel Kristus.

Zame je ta zaročniški odnos med Kristusom in Cerkvijo temelj tudi tega, da duhovnik ne more imeti homoseksualnih nagnjenj, ker na ta način ne more biti ženin Cerkve.

Je navodilo aktualno tudi za slovensko Cerkev?

Vedno. Za vse cerkve in jaz mislim, da v vseh časih.

So homoseksualna nagnjenja prisotna tudi pri naših duhovnikih in če, v kakšni meri je to problem, zaradi katerega bi morali v bodoče ljudi s tovrstnimi nagnjenji odvrniti od duhovniškega poklica?

To vprašanje dobivam zelo pogosto kot tudi vprašanje o homoseksualnem lobiju. In že velikokrat sem prosil za imena, pa še nihče ni prišel z njimi.

Ne želite govoriti o imenih.

Ne.

Torej boste dejali, da to ni problem ali da ne veste, za koga gre?

Ne bom dejal, da tega nihče nima, ni pa problem.

Zakaj?

Ker ljudje živijo v skladu z naukom Cerkve, se trudijo za to. Če ima nekdo nagnjenja, ampak jih obvladuje, potem to ni problem. Druga stvar bi bila, če bi nekdo živel nek tak odnos, takrat bi bil problem.

Ampak kongregacija pravi ravno to - da nekdo z nagnjenji ne bi smel biti duhovnik. 

Ja, ne bi smel postati duhovnik. Ne pravi pa, da ga moramo izključiti.

V zvezi s težavami duhovnikov se omenja tudi osamljenost v praznih župniščih in dejstvo, da zaradi pomanjkanja duhovniških poklicev vse težje upravljajo s tudi tremi ali več župnijami, ki so jim dodeljene, so preobremenjeni. Kje vidite rešitve za omenjene probleme?

Vesel sem in spodbujam, da se duhovniki čim več srečujejo. Po dekanijah ali ožje imajo tedenska srečanja, ne le mesečnih. In neuradna. Pridejo skupaj, zmolijo, se pogovorijo, se družijo in to je zelo pozitivno.

Gotovo pa je ta osamljenost v župniščih, kjer je, tudi veliko odvisno od značaja. Nekdo mimogrede lahko vzpostavi stike in je njegovo župnišče skoraj glavni trg na vasi, drugi pa po svojem značaju želi, čeprav ne pravim, da je dobro, živeti bolj odmaknjeno. Ta različnost bo vedno prisotna. Če bodo duhovniki čutili drug drugega, če si bodo med seboj podelili probleme in uspehe, dobre prakse in vprašanja, ki se pojavljajo in če bodo tudi skozi to druženje manj obremenjeni in bolj veseli, bodo tudi bolj učinkoviti duhovniki.

Drugo vprašanje pa so pastoralne potrebe in njihovo odgovarjanje nanje. Gotovo bomo morali z zaupanjem, vero in vztrajnostjo delati za duhovne poklice. To ni samo škofova ali župnikova naloga, to je naloga vseh kristjanov, ker Jezus ne dela nobene razlike, ko pravi: »Prosite gospoda žetve«. Tega ne pravi le izbrancem. Mi moramo poskrbeti za svoje duhovnike.

Trenutno glede tega kaže precej slabo – glede na število starejših in tistih, ki so v semenišču.

Kaj bomo storili? Ali potrebujemo duhovnike? Če jih – potem bomo zelo iskreno prosili zanje. Če pa duhovnika potrebujemo le za krst, poroko in pogreb, potem ga pa ne potrebujemo kot duhovnika, ker krščuje, poroča in pokopava lahko tudi kdo, ki ni duhovnik.

Zato se je potrebno globoko v sebi vprašati, ali duhovnika res potrebujem. Potrebujem nekoga, ki me bo odvezal grehov, ki mi bo dal maziljenje, ko bom bolan, ali se morda poslavljal s tega sveta? Potrebujem nekoga, ki bo živel zato, da bo med nami navzoč Jezus v zakramentu evharistije? Če jih zato potrebujemo, potem nam jih bo Bog dal.

Na kašen način boste odgovorili na praktično pomanjkanje duhovnikov v praksi, kakšne so rešitve?

Gotovo bo potrebno napraviti tudi organizacijske razmisleke, kako urediti stvari, da bomo lahko v danih okoliščinah optimalno poskrbeli za vse pastoralne potrebe. Pretehtali bomo, katere župnije bodo namenjene so-upravi, katere župnije postajajo premajhne, da bi lahko bile župnije.

Zakaj je, kot pravite,  v Evropi vrednotna praznina?

Ena večjih bolečin sedaj že svetega Janeza Pavla II. je bila, da krščanstvo ni moglo priti niti v preambulo Lizbonske pogodbe. To pomeni, da smo se na tej ravni odpovedali koreninam, iz katerih smo zrasli, in s tem tudi vrednotam, ki so nas oblikovale v to kar smo danes.

No, sedaj smo šli že mimo teh vrednot. Gre za vrednote krščanstva, človekovega dostojanstva, za svetost življenja od spočetja do naravne smrti, za vrednoto solidarnosti, za človekove pravice, ki niso sad neke deklaracije za zeleno mizo, ampak so dane od Stvarnika. Za spoštovanje, ne samo soseda, ki ti paše, ampak tudi drugih narodov po svetu, skratka za vrednote, ki izhajajo iz evangelija. To manjka.

Zakaj smo jih prerasli oz. šli mimo njih?

Dejstvo je, da jih nihče noče upoštevati in živeti. To je problem Evrope.

Kaj pogrešate v slovenski politiki?

Neko kontinuiteto, trdnost. Z vsako vlado se začne nova negotovost, kot da bi morali stvari postaviti čisto na novo, kot da na novo ustvarjamo svet. In pa več medsebojnega spoštovanja in sodelovanja.

Pa v odnosu do Cerkve?

Če se bomo naučili spoštovati in sodelovati, bo že kar v redu. Če se ne bo z vsako novo vlado odpiralo vseh vprašanj na novo, bo že marsikaj rešeno.

Kakšno je vaše predbožično sporočilo za bralce Domovine in druge ljudi dobre volje?

Za verne – pri tem nimam v mislih samo katoličanov – jim iskreno voščim, da v tem božiču doživijo dostojanstvo vsakega človeka, tudi samega sebe, ob dejstvu, da se Bog učloveči. Da Bog postane človek na tako presenetljiv način, da si ob učlovečenju ne privošči rojstva na vrhu družbene lestvice ali lestvice moči, ampak da se rodi kot otrok. Nemočen, potreben skrbi, potreben ljubezni. Življenjsko potreben ljubezni. Kakšno je torej človekovo dostojanstvo? Vsakdo se rodi kot otrok, življenjsko potreben ljubezni. Rad bi, da bi verni ob božiču začutili to dostojanstvo in se ga razveselili.

Za tiste pa, ki pravijo, da ne verujejo, naj božič v resnici postane družinski praznik v polnem pomenu te besede. Ko družina postane dragocena in postane dragocen vsak odnos in ko znotraj te družinske sprejetosti zmorejo biti odprti navzven in sprejemati tudi druge ljudi. Vsem pa želim, da bi se znali med seboj poslušati, spoštovati in sodelovati.

Preberite še prvi del intervjuja z msgr. Zoretom:

Včasih se zamislim, kako bi bilo, če bi imeli mašo v BTC-ju. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike