Pogovor je umetnost. Nam uspeva?

Med poslovilnim govorom pred zadnjo večerjo je Jezus zaznal vznemirjenost svojih učencev. Stisko učencev bi lahko zaobšel in govoril naprej, kar jim je ob slovesu želel povedati.

Tako običajno delamo mi. Kdaj se mož vpraša, kaj ob tem, kar govori, občuti njegova žena. Največkrat to, kar želi povedati, pove do konca, četudi morda zazna, da je žena vznemirjena in zato nepozorna. Za moža je važnejša vsebina tega, kar mu leži na duši, in želi, da žena sliši.

Nima ne volje ne moči, morda tudi ne dovolj ljubezni, da bi svoj govor prekinil in ženo vprašal, kaj se dogaja v njeni notranjosti. Ali je morda z mislimi povsem drugje, ker jo skrbijo povsem druge stvari, kot pa te, o katerih ji govori njen mož.

Nam je navadno važnejša vsebina, ki jo želimo povedati, kot pa človek, ki nas posluša. Nam je bolj važno, da se z govorjenjem olajšamo, kot pa da bi se ukvarjali s človekom, ki nas posluša, in s tem, kako naše govorjenje nanj deluje. Zato tolikokrat govorimo drug mimo drugega.

Jezus pa se je v trenutku, ko je videl, da so učenci nemirni, odpovedal vsebini in se je posvetil njim, njihovim občutkom in sam artikuliral to, kar sami niti niso znali povedati. Učenci namreč niso mogli iztisniti iz sebe, Jezusu niso znali povedati, da so vznemirjeni. In da zato, ker so vznemirjeni, sploh ne slišijo tega, kar jim govori, kajti vznemirjenost, spričo bolečine poslavljanja, jih je popolnoma preplavila.

Tako kot učenci, ki niso znali in niso mogli Jezusu povedati, da so vznemirjeni, je pogosto tudi z nami. Ko nam otrok, sozakonec ali prijatelj kaj govori, morda doživljamo nelagodje, nerazpoloženje zaradi slabega počutja, strahu ali skrbi, a smo tiho, tiho kot učenci. In če tega našega nelagodja, te naše nezmožnosti poslušanja, tisti, ki nam govori, ne zazna, pogovor ne steče. Če se takšne izkušnje ponavljajo, se nazadnje nehamo pogovarjati.

Kdor hoče, da bo zares blizu tistemu, s katerim se pogovarja, mora biti hkrati pozoren tako na to, kaj bo povedal, kot na to, kako bo to, kar bo povedal, odmevalo v duši sogovornika.

Pristop z glavo in srcem

Zakaj je bil Jezus dober sogovornik, zakaj mu je pogovor z učenci uspel? Ker je bil hkrati pozoren na dvoje: prvič, s svojimi mislimi, s svojo glavo, je Jezus oblikoval vsebino, ki jo je govoril učencem, s srcem pa je istočasno sledil dogajanju v dušah svojih učencev.

Na ta način nam Jezus razodeva zelo pomembno zakonitost dobrega komuniciranja. Kdor hoče, da bo zares blizu tistemu, s katerim se pogovarja, mora biti hkrati pozoren tako na to, kaj bo povedal, kot na to, kako bo to, kar bo povedal, odmevalo v duši sogovornika.

Ali še bolj natančno: najprej moramo zaznati trenutno razpoloženje našega sogovornika, šele potem vemo, ali naj mu sploh kaj govorimo; in če že spregovorimo, kako naj to, kar bomo povedali, intoniramo, v kakšni embalaži naj posredujemo vsebino, ki jo želimo deliti s sogovornikom. Kar zapleteno, to moramo poudariti; ni namreč lahko hkrati razvijati svojih misli in hkrati z anteno svojega srca meriti stanje v duši osebe, s katero se pogovarjamo.

Večkrat pravimo, da je dober pogovor umetnost. To je res v  dobesednem pomenu besede. Kajti pogovor zahteva, da je misel, ki jo posredujemo, kar najbolj jasna. Hkrati pa s srcem prisluškujemo nevidnim vzgibom našega sogovornika, da sproti prepoznavamo, ali to, kar govorimo, sogovornika sploh zanima, ga dolgočasi ali vznemirja, ga ponižuje ali iritira.

In glede na vse te zaznave naj bi prilagodili formo, obliko svojega sporočila. Zato je še kako pomembno, kako kaj povemo. Iskanje prave mere, prave besede, pravega zaporedja pripovedi, je dejansko umetnost.

Običajno se pri spovedi pomanjkanje te umetnosti ne spovedujemo, kvečjemu ugotavljamo, da se doma premalo pogovarjamo. Toda premalo se ne pogovarjamo zato, ker ne bi imeli kaj govoriti, pač pa zato, ker v pogovoru ne upoštevamo, da gre za tri zahtevne duhovno-duševne operacije hkrati: prvič za podajanje vsebine, drugič za zaznavanje občutij, ki se prebujajo v našem sogovorniku in tretjič za umetnost podajanja, torej za formo, za najustreznejšo obliko komuniciranja.

 Razumemo ali se pretvarjamo?

Če se še enkrat vrnemo k evangeliju, vidimo, da je Jezus prekinil svoje podajanje, ko je uvidel, da njegove besede zaradi vznemirjenosti učencev padajo v prazno. Po tistem, ko jih je vprašal, če so vznemirjeni, ni nadaljeval tam, kjer je pred tem končal, pač pa se je začel ukvarjati z vznemirjenostjo učencev.

Jezus je torej v trenutku zamenjal temo pogovora in jo prilagodil razpoloženju učencev. Dejal jim je: 'Vem, zakaj ste vznemirjeni, ker odhajam od vas. Toda ne vznemirjate se, saj vendar veste, kam odhajam in veste, kaj bo sledilo po mojem odhodu' (prim. Jn 14,2–3).

Jezus je predpostavljal, da učenci vedo, kam odhaja. Njim pa je bilo nerodno, da bi silili v Jezusa, naj govori bolj jasno o tem, kam gre. Nam se dogaja podobno: predstavljamo, da nas drugi razume, drugemu pa je nerodno povedati, da dejansko nič ne razume.

In tako nastane nova blokada v pogovoru. Spomnimo se, koliko sestankov je brezplodnih, ker voditelj sestanka predpostavlja, da ga udeleženci sestanka razumejo, ti pa se samo pretvarjajo, da ga razumejo in si ne upajo povedati, da je treba stvari pojasniti še enkrat, bolj jasno, mogoče z druge strani.

Obstajala je resna nevarnost, da bi vznemirjenost učencev ostala, čeprav se je Jezusu posvetil prav vprašanju, kako premagati njihovo vznemirjenost. V tistem trenutku je bil odločilen pogumen poseg sv. Tomaža. Zastoj pogovora je sv. Tomaž presekal z besedami: 'Gospod, ti sicer misliš, da mi vemo, kam greš. Dejansko temu ni tako. Mi v resnici ne vemo, ne tega kam greš, in ne vemo, kako bo z nami, ko nas boš zapustil. Ne predpostavljaj, da mi karkoli razumemo, zato vznemirjenost v nas še ni popustila' (prim. Jn 14,5).

Iz Tomaževega posega vidimo, da sta za dober pogovor potrebna dva iskrena sogovornika, da morata obe strani sodelovati pri izgrajevanju pogovora. Pogosto prvi govorec predpostavlja, da ga drugi razume in če mu drugi ne pove, česa ne razume, pogovor propade. Nikoli nič ne predpostavljajmo in imejmo pogum v pravem trenutku vprašati, kaj tisti, ki nam govori, z določeno besedo dejansko misli.

Moč pozitivnega mišljenja dolgoročno ne deluje, ker je mit. Nihče ne more v celoti nadzorovati ne svojih misli in še manj svojega čustvenega sveta.

 Dialoškost

Dandanes si zaradi komunikacije, ki je postala nekakšna znanost, domišljamo, da smo umetniki pogovora, da nam komunikacijske tehnike odkrivajo skrivnost pogovora.

Morda bi bilo bolje, če bi se učili umetnosti pogovora kar pri Jezusu, kajti on je bil po svojem bistvu dialog, Logos.

Bistvo Boga, kakršen se je razodel v Svetem pismu, je ravno dialoškost. To so slutili že pred Kristusom, denimo Sokrat in za njim Platon. V slovenščini imamo prevod Platonovih dialogov, ki skupaj z opombami obsegajo kar 3.166 strani. Za ta prevod iz grščine je poskrbel Gorazd Kocijančič. Načina, kako se je z učenci pogovarjal Platon, ni mogoče preseči, zato so njegovi dialogi nesmrtni.

Jezus je seveda vedel, da njegov odhod k Očetu za učence ostaja skrivnost, zato bo nekaj vznemirjenosti kljub iskrenemu pogovoru ostalo. Ker Jezus vznemirjenosti ni mogel v celoti odpraviti, jo je skušal učencem vsaj osmisliti. Povabil jih je, naj mu zaupajo: 'Vi verújete v Boga, tudi vame vérujte. … Kajti tako, kot ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta' (prim. Jn 14,6).

Sprejmimo negotovost in strah

Jezus nas na tem primeru uči, da je mogoče neko stanje, ki v nas povzroča negotovost in strah, v veri in v zaupanju vanj, vendarle sprejeti. Ne premagati, pač pa sprejeti.

Na tem svetu, ki je vedno nepopoln, noben velik problem ni v celoti rešljiv. Jezusu nas zato uči, kako sprejemati stanje, ki ga sami ne moremo obvladati. Namreč sprejemati v veri in zaupanju vanj. To pa je popolnoma nekaj drugega kot to, s čemer sodobnega človeka slepijo razni motivatorji s svojim praznim govorjenjem o vsemogočnosti pozitivnega mišljenja.

Moč pozitivnega mišljenja dolgoročno ne deluje, ker je mit. Nihče ne more v celoti nadzorovati ne svojih misli in še manj svojega čustvenega sveta. Večji del obojega je namreč pod pragom naše zavesti, razumljivosti in obvladljivosti. Ni namreč res, da je naša volja vsemogočna.

Schopenhauer in že mnogi pred njim, so spoznali, da je volja v veliki meri od nas avtonomna sila, ki deluje stihijsko in nepredvidljivo. V nasprotju s temi utvarami pa nas vedno tolaži in pomirja Jezusov obrazec, ki nam danes pravi:

'Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega očeta. … Vérujte mi, da se jaz v Očetu in Oče v meni' (prim. Jn 14,9). … 'Ta resnica vas bo osvobodila; pomagala vam bo, da boste ohranili prisebnost in zmožnost opravljati vsakodnevne naloge' (Jn 8,32).