Poglobljeno o papeževi "socialni okrožnici", bistveni okrožnici njegovega pontifikata

Embed from Getty Images
V nedeljo je bila objavljena nova enciklika papeža Frančiška z naslovom Fratelli tutti, »Vsi bratje«, navdahnjena po besedah svetega Frančiška Asiškega. Sveti Oče to okrožnico označuje kot »socialno«, navdih zanjo pa je poleg svetega Frančiška iskal tudi v Dokumentu o človeškem bratstvu za svetovni mir, ki ga je z imamom Ahmadom Al Tayebom podpisal februarja 2019.

Lahko si ogledamo nabor tem, ki jih Frančišek skozi svojo okrožnico razvija: odnosi med katoliško Cerkvijo in islamom ter medverski dialog; boj proti populizmu; upravljanje pojava migracij ter pravičnejše gospodarstvo; boj proti rasizmu. Drznil bi si zapisati, da je Sveti Oče to okrožnico spisal kot bistveno okrožnico svojega pontifikata, kajti v njej najdemo prav vse, kar je v njegovem pontifikatu poželo nekaj zanimanja na področju družbe, gospodarstva in politike.

Medverski dialog

Papež Frančišek je verjetno eden najbolj kritiziranih papežev v zgodovini. Ali pa morda ta vtis pušča dejstvo, da nam današnja povezanost sveta preko družabnih omrežij in medijev omogoča boljšo dostopnost do kritik. Kakorkoli, kritik na račun Frančiškovega »prozelitizma« ne manjka.

Posebej je bilo to očitno, ko je v Abu Dhabiju podpisal zgoraj omenjeni dokument. Pa te kritike niso vedno najbolj upravičene. Ob branju Fratelli tutti lahko povzamemo, da si prizadeva za medverski dialog predvsem zato, ker je to v službi miru na svetu, prizadevanje za mir pa je v službi vere same (281-284).

Med drugim pa zelo jasno zapiše, da »kristjani želimo, da nam je v tistih državah, kjer smo manjšina, zagotovljena svoboda, medtem pa mi sami spodbujamo to svobodo za nekristjane tam, kjer so oni manjšina.« (279). Ta citat je pomemben, posebej z oziroma na skorajšnjo obnovitev kontroverznega sporazuma med Kitajsko in Svetim Sedežem, kjer so prav kristjani in druge manjšine preganjani.

Ob branju osmega poglavja nove okrožnice enostavno ne morem pritrditi tistim, ki Svetega Očeta očitno kritizirajo samo zato, ker se pogovarja z drugače mislečimi in po njih ne udriha kar vsepovprek. Kritika, da so religije sveta krive za marsikateri konflikt v svetu, je jasna, prisotna, precej huda in danes v družboslovju poučevana skoraj kot dogma. Frančišek s svojim prispevkom poskuša popraviti ta vtis in ponuja alternativo: Fratelli tutti.

Zasebna lastnina

Potem, ko se je po objavi okrožnice Laudato Si' znašel pod plazom kritik, da je nekakšen socialistični papež, Frančišku ta kritika tudi tokrat ni in ne bo ušla, saj v Fratelli tutti med drugim zatrdi, da se pravica do zasebne lastnine lahko šteje le za »sekundarno naravno pravico«, saj da je naravnana na človekovo dostojanstvo, ki jo po redu presega (120). Ob branju pa vendarle postane jasno, da tu ne gre za nobeno socialistično težnjo, ker papež nikomur ne jemlje pravice do zasebne lastnine, ampak jo poskuša postaviti v širšo luč odgovornosti za skupno dobro: »Vse to kaže na pozitiven pomen pravice o zasebne lastnine: skrbim in gojim nekaj, kar imam, tako, da lahko prispeva k dobremu vseh.«

Papež nikomur ne jemlje pravice do zasebne lastnine, ampak jo poskuša postaviti v širšo luč odgovornosti za skupno dobro

Smrtna kazen

Tudi Frančiškovo spremembo glede neupravičenosti smrtne kazni že poznamo. V sedmem poglavju nove okrožnice zopet spregovori o tej temi, in sicer v kontekstu govora o izrednih, dramatičnih situacijah, v katerih se človeštvo zateka k dvema napačnima odgovoroma: vojni in smrtni kazni (255). Vojna je po njegovem »zanikanje vseh pravic in dramatičen napad na okolje«. V isti sapi papež tudi pokritizira delovanje Organizacije Združenih narodov.

Glede smrtne kazni pa se Frančišek uvrsti v sosledje napredka doktrine: ponovi stališče svetega Janeza Pavla II. in doda, kot je to storil že v Katekizmu pred dvema letoma, da je smrtna kazen »nedopustna« in da glede tega stališča »ni več koraka nazaj« (263).

Ta tema bi si sicer zaslužila ločen članek, vsekakor pa lahko zatrdimo, da Frančiškovi argumenti niso omejeni na nekakšno vseobsegajoče usmiljenje, ki bi se delilo kar povprek. Njegova razlaga je jasna in prepričljiva: odločen »ne« smrtni kazni je posledica nasprotovanja logiki povračilnih ukrepov, spodbujanju maščevanja ter zaščite neodtujljivega dostojanstva človeške osebe.

Svojo razlago potrdi tudi s prepričljivimi dejstvi zgodovinskega razvoja doktrine o smrtni kazni, od sv. Avguština do Benedikta XVI.

Svoboda veroizpovedi

Ena glavnih bitk v katoliški teologiji se vse od Drugega vatikanskega koncila naprej bije na področju veroizpovedi. Prav nestrinjanje in obtoževanje pri tem vprašanju je vodilo do shizme Bratovščine Pija X., in desetletja kasneje se te, nikoli zaceljene rane, odpirajo premosorazmerno s papeževimi dejanji in besedami glede vloge drugih veroizpovedi v svetu.

Glede tega nova enciklika ne bo rešila ničesar, saj tudi nima tega namena. Skozi celotno osmo poglavje (271-284) namreč o religijah sveta govori z vidika družbe in njihove vloge v njej. Zato je zastonj v tej okrožnici pričakovati obsodbe drugih religij in razglašati vzvišenost katoliške Cerkve nad njimi (kot bi nekateri katoliki pričakovali), ker papež govori o povsem drugi problematiki.

Seveda pa ima to za posledico zelo zanimive stavke, kot je na primer tale: »Kot verniki [različnih verstev] smo lahko prepričani, da brez odprtosti za Očeta vseh ne bo trdnih in stabilnih razlogov za klic k bratstvu.« Taki in podobni stavki med verniki vzbujajo nelagodje, ker brez njihovega konteksta zvenijo tako, kakor bi bilo precej vseeno, kako kdo na tem svetu veruje. Vendar je potrebno včasih jasno ločiti sociološke argumente od teoloških. Kakor jaz razumem Svetega Očeta, ostaja trdno v svoji odločitvi, da spiše socialno okrožnico.

V katoliških medijih se ustvarja nezdrava delitev na leve in desne. Medtem ko nekateri mediji nekritično hvalijo vse po vrsti, drugi tolčejo v drugo smer.

Nova okrožnica kroži po svetu

Novi papeževi okrožnici prvi komentatorji očitajo marsikaj. Žal ti očitki v glavnem prihajajo od tam, od koder človek ne pričakuje nič drugega kot očitke. Zato se v katoliških medijih, po mojem mnenju, ustvarja nezdrava delitev na leve in desne. Medtem ko nekateri mediji nekritično hvalijo vse po vrsti, drugi tolčejo v drugo smer. In v tem navzkrižnem ognju se vedno znajde prav papež Frančišek, češ da je socialist, prozelitist, antipapež in tako naprej.

Nekateri recimo ugotavljajo, da Sveti Oče v okrožnici premalo govori o nadnaravnih realnostih, o Bogu, o Kristusu in edini-pravi-Cerkvi. Glede tega se žal ne morem strinjati: celotno drugo poglavje (56-86) je biblični traktat o usmiljenem Samarijanu, in predstavlja globoko meditacijo, ki po analogiji vere svetopisemsko besedilo prinaša v današnji čas, ter razmišljanje konča z jasnim kristološkim poudarkom (85). Poleg tega papež razvija jasno krščansko teologijo odpuščanja in eno podpoglavje v zadnjem delu, ki govori o verstvih v svetu, tudi direktno posveti krščanski identiteti znotraj pluralnega sveta (277-280). Da pa ne namerava spisati dogmatičnega priročnika, papež naglasi že v prvih stavkih.

Nekatere stvari so zelo jasno postavljene …

V nasprotju z mnenjem mnogih, da pri Frančišku nič ni čisto gotovo, da je teološko šibek ali celo heretik, je treba navreči preprosta dejstva. Papež jasno udari po relativizmu (206) in individualizmu (209). Jasen je njegov boj proti smrtni kazni in socialni nepravičnosti, jasno zagovarja nedotakljivost človeške osebe in enako dostojanstvo spolov.

Za tiste bolj teološko ozaveščene naj navržem še to, da Frančišek po skoraj treh desetletjih v svoji okrožnici praktično iz teološkega naftalina privleče doktrino o dejanjih, zlih samih v sebi [intrinsic evil] in pri tem citira v liberalnejših teoloških krogih zelo kritizirano okrožnico Janeza Pavla II. Veritatis Splendor (209). Smeši se torej, kdor papeža Frančiška malo počez označuje za modernista in relativista.

Smeši se torej, kdor papeža Frančiška malo počez označuje za modernista in relativista.

… nekateri drugi predlogi pa so dokaj utopični.

Sicer pa je treba reči, da nova okrožnica na trenutke zveni sanjavo in utopično, kar priznava sam Sveti Oče (190). Na trenutke papež piše zelo osebno in tudi aktualno (okrožnica je spisana za svet po Covid-19). Kot sem poskušal pokazati zgoraj, se tudi ne boji vreči v zobe dežurnim kritikom.

Osebno se sicer bojim, da so mnogi encikliko diskvalificirali, še preden je bila sploh izdana, ker se »pač ne strinjajo s Frančiškom«. In seveda imamo na koncu paradoksalno situacijo, ko kritiki Cerkve in razni koristoljubneži iz okrožnice privlečejo tisto, kar jim najbolj ustreza. Skratka, encikliko taki več in bolje berejo kakor mnogi katoličani, ki se odločijo, da »od Frančiška tako ali tako ne more priti nič dobrega«.

Na koncu naj omenim samo še to, da je enciklika po mojem skromnem mnenju odločno predolga, in tej dolžini ustreza tudi pričujoči absolutno predolg članek. To prispeva k nekaterim nejasnostim in težkemu razumevanju celote.

Že tako ali tako se danes vsakdo čuti poklicanega (avtor tega članka je že en tak primer), da komentira samega Svetega Očeta, ko pa je besedilo tako dolgo, pa postane tudi ranljivo: vsakdo, ki ima pet minut časa, v njej najde nekaj zase in jo malo pohvali in pokritizira.

Samo za primer, na tak način so iz konteksta nekaj zase potegnili stranka Levica in španski prostozidarji. Pa tudi članek na RTV, v katerem se zdi, da so poudarki slučajno spisani tako, kot bi bil papež Fratelli tutti spisal prav za našo, slovensko realnost. Od mnogih tematik so namreč skrbno izbrane samo nekatere.

Samo zato, ker se nekdo s papežem strinja, papeža to nič ne spremeni. Če se z njim v kaki točki strinjajo muslimani, ga to ne naredi muslimana, če ga hvalijo prostozidarji, ga to ne naredi prostozidarja. Če ga iz konteksta potegne Levica ali pričujoči komentar, papež ostane papež. Ni mu treba odgovarjati, zakaj se vsi ti z njim strinjajo. Teološka debata – tudi kritike na račun tokratne okrožnice – pa mora naprej, vendar ne sme temeljiti na občutkih in željah, temveč na trdnih argumentih, kot se za znanost spodobi.

Samo za hudomušen zaključek: Sveti Oče v približno 60 % referenc citira samega sebe (288 nebibličnih citatov, od tega v skoraj 180 citira svoje govore in besedila), kar sicer ni tako zelo neobičajno. Že na začetku okrožnice namreč napove, da gre za povzetek njegovega dosedanjega učenja.

Absolutna novost pa je, da med drugim samega sebe citira iz filma o samem sebi. Pa zaključimo prav s tem citatom, s katerim se vrže v zobe mnogim kritikom: »Božja ljubezen je enaka za vse, ne glede na vero. Tudi če so ateisti, je Njegova ljubezen enaka.« (281)