Pogled navijača: tistim, ki navijajo za tuje klube, ker je “slovenska liga v podnu”, se le smejim

Tomaž Kavčič
0

Vedno sem se muzal ob zgražanju nekaterih prijateljev, ki sem jim pokazal video navijača brazilskega kluba Fluminense. Ta na vprašanje novinarja, zakaj nima dekleta odgovori: “Zato, ker še nisem srečal take, ki bi razumela, da moram ob nedeljah biti vedno na tribuni, ker igra moj kljub. Moja ljubezen do kluba je ogromna in če tega ne more razumeti, ne more biti moje dekle.”

Pretirano in popolnoma neumno, boste rekli, a prepričan sem, da je mnogim, ki so v torek morda nehote obrnili na tekmo Maribora v kvalifikacijah za Ligo Pravkov, vsaj malo jasno, kaj je Brazilec hotel povedati. Če ste včeraj vsaj iz čiste navezanosti na to, kar prihaja iz naše domovine, vsaj za trenutek postali živčni in si želeli, da bi Maribor gola ne prejel, ste padli v opoj nogometa.

Želja pripeljala do zvezd

Že na kavču je bilo verjetno težko ostati miren, na tribunah je bilo še veliko huje. Tribune so dihale kot eno in vršile pritisk že nekaj minut čez osmo. Želja je bila ogromna in precej podobna tisti, ko je Maribor igral s Palermom, prav nič pa ni zaostajala za tistimi na tekmah proti Dinamu ali proti Viktorii iz Plzna.

In ta želja, ta lakota tribune, je ponesla igralce na terenu, ki so dali od sebe vse. Veliko več kot na katerikoli tekmi v letošnji, morda celo v lanski sezoni. Vse skupaj je bilo dovolj za velikanski uspeh. Za to, da je ekipa iz Maribora spet del elite. Da vsi, navijači, strokovni štab in igralci, spet nestrpno pričakujemo petkov žreb. Se veselimo torkovih in sredinih večerov vrhunskega nogometa, ko bo Maribor med 32 klubi v Evropi ponosno igral za točke, čast in slavo, na najvišjem možnem nivoju.

Vse to je že v tretje dosegla majhna ekipa iz majhnega Maribora, z velikim srcem in nepopustljivi ljudmi.

In ta želja, ta lakota tribune, je ponesla igralce na terenu, ki so dali od sebe vse. Veliko več kot na katerikoli tekmi v letošnji, morda celo v lanski sezoni.

Iz “podna” Slovenije…

Vedno zamahnem z roko in si mislim svoje, ko mi sogovornik na vprašanje, zakaj navija za nek tuji klub odvrne: “zato, ker je slovenska liga v podnu”, “ker tega mučenja ne moreš gledati”, “kdo bo gledal slovensko ligo”. Prav tako se mi ne da ubadati s komentarji, “zakaj Maribor ne kupuje več”, “v Olimpijo prišli bodo prišli Brazilci, Nigerijci…”

In danes se jim lahko spet smejim. Ker je Mariboru spet uspelo na svoj način, brez bajnega denarja, brez dragih nakupov in predvsem direktno iz slovenske lige. Ja prav od tam, kjer je vse v podnu, kjer nihče ne zna niti teči in kjer ni nobenega pravega zvezdnika.

Uspelo jim je, ker so verjeli. Verjeli v to, da je mogoče z delom, trudom, pravo selekcijo in enormno podporo okolja, na katerega je naslonjen klub, uspeti. Iti do zvezd. In ne enkrat, temveč trikrat.

Maribor naj bo zgled

Želim si, da bi jim sledili mnogi. Ne samo nogometni klub iz Domžal, ki ima danes priložnost za še en lep nogometni uspeh. Ne samo v nogometu. Želim si, da bi imeli posnemovalce v vseh porah naše države. V vladi, v državnih inštitucijah, pri odgovornih in vladajočih…

Maribor je lep primer, da se iz “podna” Slovenije da priti do svetovnega piedestala, s sanjami, trudom in delom. Zakaj ne bi bilo enako mogoče Sloveniji postati Švica?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime