Pogled na ukrajinsko krizo skozi oči ženske, mame

Foto: depositphotos.com

Dogodek z ene slovenskih bencinskih črpalk:

»Nekje okoli 25 let je morala imeti, zagotovo ne več. Zelo mlada. Tako zelo, da sem pogledoval okoli avta, kdaj se bo pojavil kakšen odrasli, da ga bom lahko ogovoril. Ko ga ni bilo, sem pristopil k njej in jo vprašal, če ona vozi.

“Yes” mi odgovori. Na vprašanje, ali je sama, pokaže na najstnico in pravi, da je njena sestra, v avtu ima dveinpol letno hčer. “Kaj pa mož,” jo vprašam. Ob tem se mi samo grenko nasmehne in reče “I don’t know,” kar pomeni, da je nekje na fronti.

Iz Odese so se pripeljale, namenjene v Francijo. “Imate tam sorodnike,” me zanima.
“Ne, enkrat sem bila tam, tja gremo, poskusila bom najti kakšno delo. Kakšno delo, nekje na jugu Francije …”
Mama in oče nista hotela zapustiti domovine, mož je ostal doma, prav tako mlajši brat, ki jih šteje ravno 18. Uf, a takole hitro se zgodi, da se družina razbije in raztepe po pol Evrope, brez zagotovila, da se bodo sploh še kdaj videli.

“Ti lahko vsaj plačam gorivo,” se ponudim. Ne odkloni, skupaj s prodajalko namontirava adapter za tankanje plina. Ne vem, kaj naj ji rečem, iz ust mi uide “Bon voyage”, sam pri sebi pa mislim; mater si neroden, trener komunikacije.

Če sem do bencinske pripeljal z glasbo v avtu, grem naprej v tišini. Še nekaj časa mi ne da miru. Pa ravno na večer, ko se skupaj s svojimi sorodniki dobimo na Gregorjevi večerji. Res nam ni hudega. Res smo lahko hvaležni za vsak trenutek, ki ga preživimo skupaj. Ni samoumeven, temveč je v resnici velik dar!« 

(Tomaž)

Ne morem reči, da so šle podobe ukrajinskih mamic s kovčki v eni in otrokom v drugi roki mimo kot tisoče podobnih z drugih koncev sveta. In ne morem tajiti, da ob teh prizorih ne začutim z njimi. Kot težka podoba iz sanj se slika sidra vame.

Nehote mi misli uidejo na moje otroke in vse, kar bi šlo čez mene, če bi se sama srečala z brezkompromisnim dejstvom: hitro spakiraj in še hitreje pot pod noge. Kam? Ne vem točno, nekam na varno, kamor gredo tudi druge. Poznam v tujini koga, ki mi lahko pomaga? Kako bo z otroki, ki sploh ne razumejo vsega skupaj? Kaj je najnujnejše, brez česar ne moremo?

Še posebej me zabolijo prizori poslavljanja. »Adijo! Ne veva, za koliko časa.« Nekje kljuva: prosim, vrni se živ! A prej pojdi branit našo domovino. Z upanjem, da se vrne mir in da se vrneva skupaj. Kot hišica iz kart se sesujejo skupni načrti in nastopi kruta menjava prioritet, kjer na prvo mesto skoči domovina, za kar je treba dati sebe na drugo mesto. Malce nepredstavljivo za nas, ki že od malih nog živimo v miru.

V Sloveniji se to zdi kot prizor iz filma tam nekje daleč. Morda Afrika. Ne, ne, ni daleč! To se dogaja ljudem, ki živijo podobno kot mi.

V Sloveniji se to zdi kot prizor iz filma tam nekje daleč. Morda Afrika. Ne, ne, ni daleč – 2.000 km od nas je to! To se dogaja ljudem, ki živijo podobno kot mi. To niso strgani otroci, to so punčke v roza puhovkah in mamice s sodobnimi kovčki in vozički. Z lahkoto bi jih dala v naš vrtec, kjer se srečujemo vsak dan. To sem lahko tudi jaz.

In na koncu koncev – kaj bo, ko bo tega konec? Travma na travmo, strahovi, ki jih bodo nosili v naslednje generacije. Na tisoče razseljenih družin brez očetov. Močne mame in poškodovani otroci. Ampak zdaj ni čas za psihologijo, zdaj je čas za eksistenco v najkrutejšem pomenu besede: biti ali ne biti!

Boli. Zato si misli hitro preusmerim v to, kaj lahko, saj me te misli peljejo nekam tja dol. V spiralo, kjer je dno brez(d)no in od koder me ni več za otroke, ampak ostajam sama s skrbmi in strahovi. Misel se obrne – bo zato kaj bolje?

Porodita se samo dve misli: kako lahko pomagam od tu, kjer sem in molitev. S tem grem lahko naprej in sem spet tukaj in zdaj. Ne več v strahovih, ki paralizirajo. Z otroki in možem. Tisočkrat bolj hvaležna za vse.

Gostujoča avtorica, ki je na tragedijo vojne v Ukrajini pogledal skozi oči ženske in mame, je Darja Ovsenik

5 komentarjev

  1. V Sloveniji se to zdi kot prizor iz filma tam nekje daleč. Morda Afrika. Ne, ne, ni daleč! To se dogaja ljudem, ki živijo podobno kot mi.
    ***
    Trpljenje ljudi v vojni je enako, ne glede na to, kako daleč od nas se dogaja. Sočutje, ki je pogojeno z geografsko oddaljenostjo ni sočutje, temveč strah zase, kajti bliže kot je vojna, bolj realna je njena grožnja.

  2. Pojavlja se še eno vprašanje, kam se ta denar, ki ga ljudje tako velikodušno namenjajo kot pomoč Ukrajini – steka?
    Kdo z njim upravlja?
    Kako se deli in komu?
    Smo res lahko prepričani, da gre v prave roke ali nekje na poti “tja” ponikne, tako kot v mnogih zgodbah iz preteklosti!

    Vesela bi bila analize delitve denarja.

Komentiraj