Pogajalska izhodišča stranke Levica: cvetober bizarnosti

Vir slike: Facebook Levice
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred dnevi je  zaokrožilo 54 strani dolgo besedilo koalicijske pogodbe petih strank, ki so podporo za mandatarja izrekle Marjanu Šarcu, z dodanimi pripombami in dopolnili stranke Levica.

Besedilo sicer ni bilo namenjeno za objavo, torej ni piarovsko domišljeno in vsaka beseda ni pazljivo postavljena na svoje mesto s ciljem čim širše všečnosti. A besedilo morda zato velja vzeti celo bolj, ne manj, resno! Jasno namreč odraža vsebinska stališča šestih od devetih parlamentarnih strank. To je tisto, kar se jim zdi pomembno, to so pogajalska izhodišča o katerih so se te dni usklajevali, prerekali in po večini prišli skupaj. Razen z Levico, ki zahteva kopico precej bizarnih reči.

Seveda me ne preseneča, da kot liberalec s stranko »demokratičnih socialistov« ne najdem veliko skupnega ne v analizi problemov, še manj v predlogih rešitev, da bi Slovenija za svoje prebivalce postala boljše okolje, kjer bomo lažje in uspešneje kovali svojo srečo.

Nekaj točk, ki jih bom nanizal torej nikakor ni izčrpen seznam tega, kje vse se z Levico ali petorčkom ne strinjam. Namesto tega želim izpostaviti cvetober najbolj bizarnih stališč Levice, ki bi jih morali kot problematične prepoznati tudi neliberalci. Morda celo nekateri dosedanji volivci Levice, ki bi vendarle lahko našli tudi na levi strani političnega prostora kaj ponudbe, ki je vsaj malo bolk razsodna.
Stranka, ki se pretvarja, da zagovarja interese delavcev, bi bistveno povišala breme dajatev na delo.

Poglejmo torej izbor petih takšnih točk


Prva, ki izpade kar malo komična je na temo regulatornega bremena. Ko je petorček izpostavil cilj »zmanjšanje administrativnih ovir za gospodarstvo« so v Levici odgovorili: »Predlagamo črtanje tega dela v celoti. Lastniki in menedžerji z izrazom 'administrativne ovire' pogosto označujejo potrebne ukrepe, ki služijo varovanju okolja, ščitijo delavske pravice itd.«  Administrativne ovire so torej neoliberalna izmišljotina ne pa kakšen resničen problem.

Dejstva, da so naložbe pogosto nemogoče in nedobičkonosne, ker so postopki pridobivanja dovoljenj nemogoče dragi in zamudni, da posamezni državni organi nimajo razčiščenih pristojnosti in ne upravljajo ustrezno svojega dela je vse bujna domišljija državljanov. Tako pač Levica.

Naslednja, ki bi vas morala napolniti z grozo je na temo davkov. V Levici bi jih povišali na vse (gledano v seštevku si želijo državne prihodke s tega naslova povišati iz sedanjih 37 odstotkov BDP na »vsaj« 41 odstotkov – povprečen znesek dajatev, ki jih plačujete bi šel torej gor za več kot desetino). Na delo, na kapital, na rente, na nezdrave produkte (maščobe, sladkor, alkohol, tobak).

Šokantno je predvsem prvo: stranka, ki se pretvarja, da zagovarja interese delavcev, bi bistveno povišala breme dajatev na delo. Prispevke z delodajalčeve strani (kar je razlika zgolj v imenu, breme v vsakem primeru nosi delavec in strošek se pokrije in dodane vrednosti, ki jo ustvari delavec, če jo ne dovolj, bo kaj kmalu brezposeln) nameravajo povišati za kar 75 odstotkov. Pri neto plači 700 evrov bi to pomenilo približno 121 evrov dajatev več kot danes.

Delavec pa naj potem dodatne dajatve plača tudi, ko si v trgovini kupi kakšen sok, čokolado, hladno pivce ali celo svinjino (ki jo problematizirajo, saj da bi morali stremeti k družbi, ki bo bolje prehranjena s samooskrbno pridelano zelenjavo).

Morda že zmajete z glavo v nejeveri, a od tu gre samo še navzdol. Na področju šolstva ne le, da so zgroženi nad idejo, da bi bilo izvajanje javnih izobraževalnih programov enakopravno financirano ne glede na to, kdo program izvaja (kot je razsodilo Ustavno sodišče), problematizirajo tudi več praktičnega usposabljanja! Pravijo, da se to »zažira v ure v učilnici.« Kar pomeni, da dijaki »dobivajo vse več praktičnega pouka in manj splošne izobrazbe«. Varilci in mizarji – kolikor takšnih kramarjev sploh naj v napredni družbi imamo – naj berejo Shakespeara! Zakaj bi izgubljali čas s praktičnim usposabljanjem.

Ob tem, da tako mladi vstopajoči na trg kot zaposlovalci ugotavljajo, da je praktičnih znanj premalo in iskalci zaposlitev niso pripravljeni na tisto, kar jih čaka na delovnem mestu, je kar težko verjeti, da kakšna stranka takšne nebuloze resno zagovarja. In da se jim to zdi celo tako pomembno, da sodi med ključne tematike za na pogajalsko mizo ob dogovarjanju koalicije.

In ko bi človek že mislil, da bodo levičarji vsaj pri odnosu do medkulturnih stikov napredni, raozočarajo celo na tem področju. Ne želijo si rasti slovenskega turizma, saj da ta »močno obremenjuje okolje in ima negativne socialne učinke, recimo na ceno stanovanj, najemnin in drugih življenjskih stroškov.«

Peta točka manj čudi. Bi pa morala vsakogar z malce podjetne žilice in želje po tem, da si ustvari boljši jutri s kakšno svojo idejo in trdim delom, skrbeti toliko, da velja pripraviti kakšen kovček, v kolikor Levica uspe v svoji nameri, da bi vladala iz opozicije. V mislih imam njihovo problematiziranje tujih investicij v slovenska zagonska podjetja. Po njihovo je potrebno »preprečiti, da zagonska podjetja pokupijo tuji skladi.« Če ste podjetnik, ki bi po odlični začetni realizaciji podjetniške ideje radi delež v podjetju prodali tujim investitorjem in tako omogoči razvoj podjetja na nalednji nivo – ali pa tudi, če ste imeli stresa podjetništva dovolj in bi se radi izplačali in več časa posvetili družini ... Pozabite. Levica pravi, da to ni v državnem interesu in torej nedopustno. Podjetništvo je očitno odvečna aktivnost, odločajo naj raje intelektualci iz vrst Levice, ki jih bomo posedli v kakšen centralni komite.
Ne le podatki, tudi njihove ideje so stare. Že videno, že propadlo.

Napredni?


Prav te dni, ko iz stranke Levica krožijo takšne bizarnosti, pa nas nekateri mediji in medijske osebnosti – najbolj prepoznavno morda Jože Damijan in Grega Repovž – prepričujejo, da je ta stranka vsebinsko celo najnaprednejša v državnem zboru. Bili naj bi izobraženci, ki sledijo zadnjim dognanjem stroke in povsem zmerno predlagajo rešitve, ki jih preostale stranke ali zaradi zaplankanosti ali pa neke neoliberalne ugrabljenosti (Nova Slovenija naj bi bila tako »ugrabljena s strani gospodarstva«, smo lahko prebrali pred kratkim) ne razumejo.

A kot je razvidno tudi iz materialov, ki so zaokrožili, gre bolj za nakladače brez stika z realnim svetom. O njihovi naprednosti in strokovnosti pa nekaj pove tudi to, da je vsakemu poznavalcu očitno, da jim je, kar se tiče makro kazalcev, kakšna resna delovna gradiva nazadnje nekdo pripravil 2-3 leta nazaj.

Podatki, s katerimi operirajo, so namreč stari. Kar sicer ni čudno, ta hip, ko pišem te vrstice krožijo novice o že novem, tokrat 8 strani dolgem, dokumentu o projektnem partnerstvu (ureditvi, kjer Levica brez odgovornosti vlada iz opozicije), ki naj bi predlagalo »nadvladna usklajevanja«. Nekakšen izvršni svet kakršnega je starejša generacija poznala v prejšnjem režimu.

Ne le podatki, tudi njihove ideje so torej stare. Že videno, že propadlo. Pri nas in še kje. Pa vseeno bi šli še en krog. Kadarkoli pač že bodo volitve, pomnite in spomnite tudi znance na to, kakšno Slovenijo zagovarjajo v Levici.

Ne gre namreč za Slovenijo, kjer je »blaginja za vse, ne le peščico«. Gre za Slovenijo, kjer ena politična opcija igra avantgardo in mikroupravlja tako z gospodarstvom kot z našimi zasebnimi odločitvami – od izobraževanja do prehrane. Tudi tisti, ki se samoidentificirajo kot levičarji, na volitvah lahko najdejo kaj manj tiranskega kot je Levica.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30