Podivjani psi levice proti steklim psom desnice (in kaj mi njim moremo brez Marka Crnkoviča)
POSLUŠAJ ČLANEK
S komentarjem Boj proti sovražnemu govoru je ideološko-politični blef leta sem nameraval zaokrožiti sklop člankov o tematiki, ki je minulo leto silila v ospredje javne razprave in bo kot kaže status pomembne (ne nujno najpomembnejše) teme ohranila vsaj še letos.
Menim namreč, da sem iz različnih zornih kotov in na dovolj nazornih primerih utemeljil vidik, ki v tem diskurzu ostaja kar preveč potisnjen na stran in mu vseskozi grozi, da v tehtnem delu razpravnega spektra ostane povsem spregledan. To je nevarnost zlorabe sicer legitimnega boja proti sovražnemu govoru za obračun z ideološkimi in političnimi nasprotniki (tudi s »kar normalnimi«) na polju svobode javne besede. Tovrstne nevarnosti si nisem kar izmislil, ampak so njeni simptomi v Zahodnem svetu in Sloveniji zadnja leta vse bolj očitni.
Da je bilo zaenkrat napisanega dovolj, sem mislil vse dokler za izhodišče nadaljevanja svoje razprave o steklih psih desnice mojega pisanja ni zajahal skoraj že pozabljeni retro kolumnist, ki pa ga je treba spoštovati kot nekoč prvo pero slovenske žurnalistične smetane. In z Markom Crnkovičem je navsezadnje vredno polemizirati tudi/predvsem zato, ker je še kar pameten avtor ali celo normalen.
V pamet pisca teh vrstic urednik Fokuspokusa sicer ni povsem prepričan; najbrž zato, ker se sprašuje, kako lahko nekdo trezne presoje z »virom zla« opravi »samo mimogrede,« zgolj z omembo »Brščiča, Savičevega izrazoslovnega dvojčka z nasprotne strani«. Približno tako mimogrede torej kot on zamahne z roko nad bistvenim sporočilom članka, ki ga sicer uporabi za izstrelišče apelov desnim razbojnikom.
Tovrstnih pomislekov Crnkoviču ne gre zameriti. Najprej zato, ker komplimenti tipa »še kar normalen ali celo pameten« staremu nergaču uidejo kvečjemu za božič ali novo leto. In navsezadnje, ker ima, kot večinoma v svoji razgibani kolumnistični karieri, tudi tokrat najbrž prav.
Z večine vidikov, ki mi zdajle padejo na pamet (osebnega, kariernega, kateregakoli …), se namreč moja zavzeta drža okrog vprašanja sovražnega govora zdi prej nespametna kot pametna. Jasno, nespametno je loviti ravnotežje po ostrem rezilu komaj še sprejemljivega in na videz (čeprav v resnici ne!) braniti neubranljivo. Na videz braniti vulgaren in žaljiv primitivizem, ki brizga iz kanalov desno od desnice, kakršno še lahko razumemo kot dostojno, normalno. Edino pametno bi bilo še bolj pametno pritegniti črednemu zgražanju nad razraščajočo se rak rano sovražnosti, ki, če je ne ustavimo sedaj, baje vodi v fašizem in je zato »najurgentnejša družbena dolžnost vsakega poštenega in prisebnega medijskega intelektualca, da ta masaker zaustavi in prepreči,« kot dramatično in družbeno odgovorno zapiše Crni.
In ker vsi pametni mnenjski voditelji, ki ta čas dajo kaj nase, počnejo prav to: zgražajoče obsojajo primitivizme »krdela napol anonimnih fanatikov na Twitterju«, ki so svoj trenutek dočakali v »osrednjem glasilu uboge opozicije,« tovrstnih pametnjakovičev zmanjka, da bi se na primer oglasili ob bizarnosti leta, ko javno podjetje veselim kristjančkom odstrani plakat, ker so nanj napisali »radi imamo življenje« in so s tem mislili otroke in ne bolj sprejemljivih prašičev ali piščancev.
Zaplet med LPP in »pro-life zateženci« (kakor jih vidi Crnkovič) pa je v resnici mnogo manj nedolžna mimobežnica, kot se zdi na prvi pogled. Je namreč najbolj plastičen dokaz do zdaj, da pregon sovražnega govora v praksi povzroča anomalije z ravno nasprotnim učinkom: sproža pregon in diskriminacijo tistih, ki svet vidijo mimo mavričnih očal medijsko in družbeno prevladujoče levoliberalne ideologije.
Bi Marko Crnkovič tovrstno diskriminacijo zaznal kot družbeno relevanten problem, vreden obravnave »vsakega poštenega in prisebnega medijskega intelektualca«, če bi mu bili ti »pro-life zateženci« po nazorih bližje in kanček bolj simpatični? Bi potem ugotovil, da »človek, ki (pravo)vernim reče pičke klerotalibanske« ni le »malovreden primitivec, ki zmerja zgolj tiste najbolj popadljive, samo modele tipa Primc«, temveč morebiti tudi nevaren hujskač, ki se od raznih Brščičev razlikuje le po abnormalnem vplivu, segajočem vse do predsednika vlade Republike Slovenije?
Bi do spoznanja prišel le tako, da, ker si drzne polemizirati z Žigo Turkom, Savič opsuje tudi njega, kot je to storil s Socialnimi demokrati, ker so si Turka drznili povabiti na razpravo o sovražnem govoru?!? Bi mu moral Savič stornirati kakšnega oglaševalca z njegovega Fokuspokusa?!?
To so tematike iz zavetrja prevladujoče javne razprave o sovražnem govoru, ki prav tako zahtevajo pozornost »poštenih in prisebnih medijskih intelektualcev« ali celo potrebujejo institucionalno pomoč države, kakršne si za ustavitev steklih psov desnice želi Crnkovič.
Ne pa da komentatorji njegovega kova brzdanje podivjanih psov levice, ki bi v objestnem lovu na osrednji plen čekane zasadili še v vse ostalo kar leze in gre izven njihovega tropa, prepuščajo sicer vse bolj uveljavljenemu, a v materialnem smislu še vedno žepnemu mediju, ki v tej hajki neomajno stoji na poslanstvu razkrivanja tistega, o čemer veliki, namerno ali ne, molčijo.
Menim namreč, da sem iz različnih zornih kotov in na dovolj nazornih primerih utemeljil vidik, ki v tem diskurzu ostaja kar preveč potisnjen na stran in mu vseskozi grozi, da v tehtnem delu razpravnega spektra ostane povsem spregledan. To je nevarnost zlorabe sicer legitimnega boja proti sovražnemu govoru za obračun z ideološkimi in političnimi nasprotniki (tudi s »kar normalnimi«) na polju svobode javne besede. Tovrstne nevarnosti si nisem kar izmislil, ampak so njeni simptomi v Zahodnem svetu in Sloveniji zadnja leta vse bolj očitni.
Da je bilo zaenkrat napisanega dovolj, sem mislil vse dokler za izhodišče nadaljevanja svoje razprave o steklih psih desnice mojega pisanja ni zajahal skoraj že pozabljeni retro kolumnist, ki pa ga je treba spoštovati kot nekoč prvo pero slovenske žurnalistične smetane. In z Markom Crnkovičem je navsezadnje vredno polemizirati tudi/predvsem zato, ker je še kar pameten avtor ali celo normalen.
V pamet pisca teh vrstic urednik Fokuspokusa sicer ni povsem prepričan; najbrž zato, ker se sprašuje, kako lahko nekdo trezne presoje z »virom zla« opravi »samo mimogrede,« zgolj z omembo »Brščiča, Savičevega izrazoslovnega dvojčka z nasprotne strani«. Približno tako mimogrede torej kot on zamahne z roko nad bistvenim sporočilom članka, ki ga sicer uporabi za izstrelišče apelov desnim razbojnikom.
Tovrstnih pomislekov Crnkoviču ne gre zameriti. Najprej zato, ker komplimenti tipa »še kar normalen ali celo pameten« staremu nergaču uidejo kvečjemu za božič ali novo leto. In navsezadnje, ker ima, kot večinoma v svoji razgibani kolumnistični karieri, tudi tokrat najbrž prav.
Nespametno pameten?
Z večine vidikov, ki mi zdajle padejo na pamet (osebnega, kariernega, kateregakoli …), se namreč moja zavzeta drža okrog vprašanja sovražnega govora zdi prej nespametna kot pametna. Jasno, nespametno je loviti ravnotežje po ostrem rezilu komaj še sprejemljivega in na videz (čeprav v resnici ne!) braniti neubranljivo. Na videz braniti vulgaren in žaljiv primitivizem, ki brizga iz kanalov desno od desnice, kakršno še lahko razumemo kot dostojno, normalno. Edino pametno bi bilo še bolj pametno pritegniti črednemu zgražanju nad razraščajočo se rak rano sovražnosti, ki, če je ne ustavimo sedaj, baje vodi v fašizem in je zato »najurgentnejša družbena dolžnost vsakega poštenega in prisebnega medijskega intelektualca, da ta masaker zaustavi in prepreči,« kot dramatično in družbeno odgovorno zapiše Crni.
In ker vsi pametni mnenjski voditelji, ki ta čas dajo kaj nase, počnejo prav to: zgražajoče obsojajo primitivizme »krdela napol anonimnih fanatikov na Twitterju«, ki so svoj trenutek dočakali v »osrednjem glasilu uboge opozicije,« tovrstnih pametnjakovičev zmanjka, da bi se na primer oglasili ob bizarnosti leta, ko javno podjetje veselim kristjančkom odstrani plakat, ker so nanj napisali »radi imamo življenje« in so s tem mislili otroke in ne bolj sprejemljivih prašičev ali piščancev.
Kaj če bi Savič Crnkoviča poslal v ku***?
Zaplet med LPP in »pro-life zateženci« (kakor jih vidi Crnkovič) pa je v resnici mnogo manj nedolžna mimobežnica, kot se zdi na prvi pogled. Je namreč najbolj plastičen dokaz do zdaj, da pregon sovražnega govora v praksi povzroča anomalije z ravno nasprotnim učinkom: sproža pregon in diskriminacijo tistih, ki svet vidijo mimo mavričnih očal medijsko in družbeno prevladujoče levoliberalne ideologije.
Bi Marko Crnkovič tovrstno diskriminacijo zaznal kot družbeno relevanten problem, vreden obravnave »vsakega poštenega in prisebnega medijskega intelektualca«, če bi mu bili ti »pro-life zateženci« po nazorih bližje in kanček bolj simpatični? Bi potem ugotovil, da »človek, ki (pravo)vernim reče pičke klerotalibanske« ni le »malovreden primitivec, ki zmerja zgolj tiste najbolj popadljive, samo modele tipa Primc«, temveč morebiti tudi nevaren hujskač, ki se od raznih Brščičev razlikuje le po abnormalnem vplivu, segajočem vse do predsednika vlade Republike Slovenije?
Bi do spoznanja prišel le tako, da, ker si drzne polemizirati z Žigo Turkom, Savič opsuje tudi njega, kot je to storil s Socialnimi demokrati, ker so si Turka drznili povabiti na razpravo o sovražnem govoru?!? Bi mu moral Savič stornirati kakšnega oglaševalca z njegovega Fokuspokusa?!?
To so tematike iz zavetrja prevladujoče javne razprave o sovražnem govoru, ki prav tako zahtevajo pozornost »poštenih in prisebnih medijskih intelektualcev« ali celo potrebujejo institucionalno pomoč države, kakršne si za ustavitev steklih psov desnice želi Crnkovič.
Ne pa da komentatorji njegovega kova brzdanje podivjanih psov levice, ki bi v objestnem lovu na osrednji plen čekane zasadili še v vse ostalo kar leze in gre izven njihovega tropa, prepuščajo sicer vse bolj uveljavljenemu, a v materialnem smislu še vedno žepnemu mediju, ki v tej hajki neomajno stoji na poslanstvu razkrivanja tistega, o čemer veliki, namerno ali ne, molčijo.
"Majhni psi v istih kočah grizejo le majhne kosti ..."
https://www.youtube.com/watch?v=fpuYbB4DfxM
https://www.youtube.com/watch?v=fpuYbB4DfxM
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
5 komentarjev
Kraševka
APMMB2 ob 6,06
Zelo lepo in jasno ste napisali - kaj je in kaj ni sovražni govor.
Svobodo govora, ki ne ščuva k nasilju pa je nujno OBDRŽATI. To je zagotovilo demokracije, sicer nastopi DIKTATURA.
Slovencsm. ob 9.59
Lepo ste opisali besedo POPULIZEM. "Naši " vladajoči pa jo rabijo, kot zmerljivko.
Najglasnejši........ 11,o1
Res je točno tako.
Alojzij Pezdir
"Populizem", "sovražni govor", "fašizem", "klerofašizem", "nacionalizem", "neoliberalizem", "homofobija", "mačizem" ... vse to so pojmi oziroma modne hujskaške psovke, s katerimi skušajo nazadnjaški levičarji in anarhisti v svojem totalitarnem spopadu z vsemi drugimi in drugačnimi političnimi skupinami in svobodnimi posamezniki v kali zatreti vsakršen možen dialog z drugimi in drugačnimi, ki niso in nočejo biti del njihovega ideološkega in političnega krdela ter ki še verjamejo in zaupajo v veljavo večstrankarske in pluralne politične demokracije ter v svobodo javne besede in javnega izražanja mnenj kot eno temeljnih in konstitutivnih državljanskih pravic in svoboščin v resnični demokratični družbi.
Več kot očitno je, da najbolj glasno in vztrajno "populistično" hujskajo proti "sovražnemu govoru" prav tisti, ki sami nenehoma "populistično" medijsko iščejo in razglašajo "sovražnike", "fašiste" itd., ter da kličejo na pomoč organe pregona in sodne veje oblasti prav tisti, ki sami nenehoma in brez kančka slabe vesti nonšalantno in flagrantno kršijo veljavno ustavo in zakonodajo RS ter podpihujejo in omogočajo diskriminacijo določenih družbenih oz. interesnih skupin v RS na osnovi svetovnega nazora, verskega prepričanja ipd (kar izpričuje štiri leta prezirana in neuresničena veljavna odločba Ustavnega sodišča RS o enakosti vseh otrok v izvajanju javnih programov obvezne devetletke!).
APMMB2
Sovražni govor je javno ščuvanje k nasiju.
Nsilje pa ni sprememba druženega režima, ustave ali zakonov.
Seveda pa je neupoštevanje ustave in zakonov kaznjivo dejanje, ali vsaj prekršek.
Če upoštevamo zgornje definicije, lahko opazimo bistveno razliko med demokratično družbo in diktaturo.
V diktaturi je tudi pozivaje ki spremembi družbene urditve kaznjivo.
Prav tukaj pa je odločilna razlika, ki je mnogi čuvaji družbe v Sloveniji ne razumejo. Niso se spremenili, niso demokrati.
Kritike kogarkoli, kjerkoli in kadarkoli niso sovražni govor. Pozivanje na nasilje pa je seveda sovražni govor.
Če na primer menim, da je predsednik vlade neumen, je to pač moje mnenje. Če se kdo s tem mnenjem strinja, ali ne ni pomembno. Jasno je, da se predsednik prav gotov ne. Kljub vsemu to ni sovražni govor.
Če pa pozivam k temu, da ga pokončajo, pa je to sovražni govor. Tega je potrebno najostreje pregajari in ne dopustiti, da se kaj takšnega zgodi.
Polje, do meje, ki se ji reče sovražni govor, je zelo prostrano. Na njem je neskočno možnih žljivk, kletvic, laži, neumnsti in podobnih nespodobnosti.
Polje je obsežno in na njem so možni kruti boji.
Obstaja pa eno sanmo pravilo: vsak ki se na tem polju bojuje, pove o sebi več, kot lahko slabega pove njegov nasprotnik.
Tako je bojeviti Marko Crnovič povedal o sebi mngo več, kot lahko katerikoi nasprotnik pove o njem. Nima smisla nakladati; Marko Crnovič je primitivec, kruhobrska reva, majhen kuža, ki laja izza skrbno varovanega plota, ki ga predstavljajo njegovi vladajoči meceni.
Teodor
Svoboda javne besede je za vse, ali pa je za nikogar zares ni. Takoj, ko omejimo "sovražni govor", govor omejimo vsem.
Tudi Domovina svobode ne razume povsem, ker bi omejevala nesramneže, ki pač ne dosegajo vljudnosti potrebne za razpravo. Tako stališče sicer zveni legitimno, vendar se takoj prenese na polje vsebine. Recimo, molitev pred porodnišnico je takoj označena za sovražni govor, ker nekoga pač vznemirja, čeprav ji ne moremo obesti nesramnosti.
Zato je edino možno stališče demokratov, da zagovarjajo svobodo govora za vse, tako za prijateljske, sovražne, vljudne, nesramne, konstruktivne ali trole.
slovenc sm
Prosil bi za citiranje člankov, kjer naj bi bila Domovina za omejevanje govora. tega namreč nisem zasledil. Vsaj ne tako eksplicitno. Drugače je pa tako, da svobodo govora ne moremo omejiti razen ko le ta privede do nasilja in se ga potem kazensko preganja. In dejstvo je, da bi to zdaj rada naredila levica. In te članke lahko beremo dnevno. So pa začeli tudi že s praktičnimi ukrepi in aktivnostmi s pozicije izvršilne moči (beri vlade). In temu se je potrebno takoj upreti. Če bomo dopustili, da bo vsaka politika svojim nasprotnikom omejila govor, je konec demokracije. Že sedaj lahko pogledamo naš RTV in vidimo, da so ga popolnoma omejili. Tam lahko beremo in poslušamo le enostranska poročanja z zelo omejenim oziroma že kar minimalnim vložkom drugih mnenj. Je pa dejstvo, da so ljudje z možnostmi anonimnih komentarjev in družbenimi omrežji pridobili možnost, da povejo kar mislijo. In tukaj je prišlo tudi do tega, da izražajo nekateri mnenja o stvareh, na katerih se nič ne spoznajo in na način, ki ni primeren javnega izražanja. Če smo že pri tem, je tudi Crnkovičevo izražanje neprimerno za intelektualca. V bistvu postaja podoben tistim, ki jih želi sankcionirati. Zato sta tukaj dve možnosti: ali ukinemo komentarje in družbena omrežja omejimo ali pa začnemo z izobraževanjem že v šolah, kako se izraža svoje mnenje in kdaj.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.