Embed from Getty Images
Španci so se prebudili v teden politične negotovosti. Čeprav je predsednik regionalne vlade Carles Puigdemont za jutri napovedal razglasitev neodvisnosti, so množične demonstracije pokazale, da neenotnost glede odcepitve ne vlada le med Madridom in Barcelono, temveč tudi znotraj Katalonije.
A možnosti za dialog še vedno so, pravi zunanji minister katalonske separatistične vlade v Barceloni Raul Romeva, ki opozaraja, da se bo vsa Španija in vsa Evropa soočala z gospodarsko škodo, če se za njegovo regijo ne najde rešitve.
Ob spornem izzivu Katalonske regionalne vlade, da enostransko razglasi neodvisnost, je na stotine tisočev ljudi poplavilo ulice Barcelone in drugih katalonskih mest v presenetljivih prizadevanjih za špansko enotnost.
Ponavljali so: “Ne bodite prevarani, Katalonija je Španija” in pozvali regionalnega predsednika Carlesa Puigdemonta, naj gre v zapor zaradi nezakonitega referenduma prejšnji teden. Demonstratorji so zavzeli tudi strehe in balkone in po mestu razobesili španske zastave.
Barcelonska policija je dejala, da je bilo na ulicah 350.000 ljudi, medtem ko so organizatorji shoda Societat Civil Catalana našteli 930.000 ljudi. Shod je bil miren, do incidentov ni prišlo.
Puigdemont se je zavezal, da bo nadaljeval boj za neodvisnost. V torek naj bi se obrnil na regionalni parlament, in “poročal o trenutnih političnih razmerah”. V dneh po referendumu 1. oktobra se je zdelo, da je zagon za odcepitev na njegovi strani. Protesti za neodvisnost so pritegnili veliko število ljudi, on pa je politično izkoristil nasilno zatiranje španske policije med glasovanjem na referendumu.
Sedaj pa se zdi, da se zopet vrača plima. Najboljše banke v Kataloniji so objavile, da bodo v primeru neodvisnosti svoje sedeže zaradi finančne negotovosti preselile v druge dela Španije. Druga podjetja naj bi predvidoma zapustila Katalonijo, da bi se v primeru odcepitve izognila izstopu iz EU in njenega skupnega trga.
Nedeljske masovne demonstracije za enotnost Kataloncev, pod geslom: »Naj se vrne zdrav razum!« so znova pritisnile na Puigdemonta. Shod je bil največji odraz prizadevanj za enotnost vse odkar je v uspešni severovzhodni regiji prišlo do porasta separatističnih čustev, kar je Španijo potisnilo na rob nacionalne krize.
Visok predstavnik katalonskih oblasti: vrata dialoga so odprta
Raul Romeva, v katalonski regionalni vladi zadolžen za zunanje zadeve, je danes pozval k dialogu s Španijo. Trdi, da so vrata za pogovore s španskim ministrskim predsednikom Marianom Rajoyem odprta, če se jih je pripravljen udeležiti.
“Za tango sta potrebna dva, potrebujemo drugo stran, da z nami sede za isto mizo,” je dejal v nedeljo v Barceloni ter poudaril, da so katalonske regionalne oblasti vedno pripravljene na pogajanja.
Rajoy: Odcepitve ne bomo dopustili
Španski premier Mariano Rajoy pravi, da njegova vlada Kataloniji, ki predstavlja petino španskega gospodarstva, ne bo dovolila odcepitve. V intervjuju z njim, ki je bil v španskem časopisu El Pais objavljen včeraj, je Rajoy dejal, da bo v ta namen uporabil vse ukrepe, ki mu jih omogoča zakon, kar vključuje uporabo 155. člena španske ustave, ki centralni vladi omogoča, da prevzame nadzor nad upravljanjem regije »če regionalna vlada ne upošteva Ustave«. Kot pravi, gre za bitkov, v kateri so ogrožene evropske vrednote.
Shodi za dialog in mir, ki so v soboto potekali v Madridu, Barceloni in drugih mestih, so zahtevali, da se Rajoy in Puigdemont pogajata in najdeta rešitev za najhujšo politično krizo v Španiji v zadnjih štirih desetletjih. Mnogi Španci in Katalonci se zavedajo, da bi z odcepitvijo tako Španija kot Katalonija izgubili veliko.
V soboto sta zbrane nagovorila tudi Nobelove nagrade za literaturo Mario Vargas Llosa in nekdanji predsednik Evropskega parlamenta Josep Borrell.
“Strast je lahko uničujoča in divja, če jo spodbudi fanatizem in rasizem,” je dejal Llosa, ki je leta 1993 poleg originalnega perujskega prevzel tudi špansko državljanstvo. “Želimo, da Barcelona ponovno postane glavno mesto španske kulture”.
Borrel je dodal: “Katalonija ni država, kot je Kosovo, kjer so bile pravice sistematično kršene.”
Katalonski separatistični tabor se je v zadnjih letih okrepil, predvsem po nedavni gospodarski krizi v Španiji in z zavračanjem poskusov povečanja samoupravljanja regije s strani državnih oblasti, ki so Kataloniji večkrat zavrnile podelitev dovoljenja za izvedbo referenduma.
Morebitna Katalonska neodvisnost pa postavlja še množico drugih vprašanj brez odgovora. Odcepitev bi k oživitvi separatističnih gibanj lahko spodbudila druge evropske regije, ki so si že kdaj želele avtonomijo, postavlja se vprašanje članstva v EU; Katalonija bi namreč zanj morala prepričati vse članice Unije, vključno s Španijo, delitev pa bi pomenila, da Španija v evropski proračun lahko prispeva manj. Katalonija pa bi se srečala tudi s številnimi trgovinskimi in političnimi izzivi, na katere deluje nepripravljena.
- Uveljavitev 155. člena Ustave. Člen, ki do sedaj ni bil uporabljen še nikoli, bi državni vladi omogočil vzpostaviti nadzor nad regijo, tudi s pomočjo vojske. Celoten katalonski parlament bi bil nato razpuščen, razpisane pa nove volitve – na katerih bi Katalonci lahko tudi zopet izvolili separatiste.
- Izredno stanje. Po tem scenariju, bi vojska vpostavila neposredni nadzor nad regijo. Ta možnost je manj verjetna, predvsem po policijskem nasilju prejšnji teden, ki je bilo povod za množične demonstracije ljudi v torek.
- Pogajanja. S sprejemomo posredovanja tretje strani bi bili možno vzpostaviti nov odnos med Katalonijo in Španijo, z množnostjo ustavne spremembe. Puigdemont se je prejšnji teden obrnil na Evropsko komisijo, izvršilno vejo EU, za pomoč, in se zavzel za “mednarodno mediacijo”. Vendar pa EU stoji za Rajoyem, situacijo pa ima zaenkrat še vedno za notranji konflikt.
Katalonija ni Slovenija in Španija ni Jugoslavija!
Španija je stara država in Katalonija njen del že vsaj 500 let.
Večina prebivalcev Katalonije uporablja kot pogovorni jezik Španščino.
Katalonci so katoliki, tako kot Španci. Razlika v kulturi je minimalna.
Največja razlika je v razvitosti, ki pa je posledice državljanske vojne.
V Španiji je divjala državljanska vojna, ki se je začela zaradi pretirane demokracije, ki je Španijo pripeljala v anarhijo.
Množica strank ni bila sposobna izvoliti trdno vlado, kar so izkoristili “boljševiki” in zanetili revolucijo, ki je zajela vso Španijo.
Temu so se nekateri uprli in začela se je državljanska vojna, ki jo je zatrl general Franko, ki je s svojimi četami, stacioniranimi v Maroku začel prodirati z juga, osvobodil Toledo in Madrid in se napotil proti Barceloni, zadnjemu oporišču boljševikov. Boljševike imenujem upornike, ki so bili v glavnem komunisti in pomagali so jim tudi tujci v mednarodnih brigadah. Med njimi je bila ena cela brigada jugoslovanskih komunistov, ki so imeli v Španiji dober trening za NOB. Naučili so se kako se pobija ideološke nasprotnike. Imenovali so jih Špance in v Sloveniji jih še sedaj častimo, saj imamo sredi prestolnice ustanovo Španski borci.
Vsi komunistični borci v španski državljanski vojni so se končno skoncentrirali v Barceloni in želeli obraniti komunistično republiko. To jim ni uspelo, saj je frankova vojska ojačala in z vsemi silami napadla Barcelono in jo zavzela. Ob tem je prišlo do hudega masakra in seveda do skorajda popolne porušitve Barcelone.
Franko do Kataloncev in Barcelone ni gojil sovraštva, kakršnega poznamo v Sloveniji do domobrancev.
Barcelono je v popolnosti obnovil in je zaradi te obnove eno najlepših mest na svetu. Vseskozi pa uživa Barcelona določene privilegije v Španiji in z Barcelono tudi Katalonci. Prav zaradi privilegijev je Katalonija najrazvitejša pokrajina Španije.
Komunisti, boljševiki ne morejo in ne morejo pozabiti poraza v Španski državljanski vojni in očitno še vedno živi želja po boljševistični republiki. To je pravi vzrok za odcepitev Katalonije od Španije. Samo z odcepitvijo Katalonije lahko boljševiki dosežejo svoj cilj in vzpostavijo boljševiško republiko. Da gre pred vsem za to, je razvidno iz bojevitih govorov predsednika Pižemonta, saj njegovi govori in pozivi k samostojnosti zelo spominjajo na bojevite govore Lenina, Tita, Castra ali v zadnjem času Madura.
Ta v svojih govorih obljublja nekaj, kar imajo Katalonci v obilju, več celo kot Slovenci, da o ostalih špansko govorečih zemljanov sploh ne omenjam. Ampak takšna je boljševistična taktika. Naivnim obetati lepšo bodočnost, ki traja le do takrat, ko se boljševistična oblast utrdi, potem pa začne vse skupa propadati, dokler ne pride do popolnega zloma, na kar nas je opozorila Sovjetska zveza, dolgoletno leglo boljševizma. Sedaj ja na poti zloma Venezuela, kjer se je pojavil podobni prevarant kot je Pižemont, imenoval pa se je Čavez.
Danes je slika v Kataloniji jasnejša.
Kapital, ki je plaha ptica je začel bežati iz Barcelone in vodilne banke prenašajo iz nje sedeže.
Kaj bodo Katalonci, tisti, ki si želijo socializma in boljševizma, brez kapitala?
Ja, počeli bodo točno to, kot vsi boljševiki: izmislili si bodo notranjega sovražnika in notranji sovražniki bodo postali vsi, ki se bodo boljševizmu upirali. Zunanji sovražnik bo tako in tako pred vsem preostanek Španije, ki ga bodo označili kot fašistično gnezdo.
Nekatere izjave Pižemonta so skorajda kopija izjav naših levičarjev, kar priča, da je komunistična internacionala še kako živa in da so slovenski boljševiki še vedno trdno v njej in da je bil Informbiro le kratka epizoda.
In zakaj so priznali Kosovo in recimo Hrvaško? Ker so si državljani obeh držav upali reči bobu bob. https://www.youtube.com/watch?v=PJCZjNY4tGA
in da Katalonci imajo v Španiji več svobode kot mi v EU. In če hočejo ven, je bolje, da jih spustijo ven, ker živeti v groznem zakonu ni dobro ne za ene in ne za druge in Katalonci imajo svoj jezik in svojo kulturo.
Katalonščina ali katalonski jezik (català (kə.tə’la) ali (ka.ta’la)) je romanski jezik, državni jezik v Andori in uradni jezik v španskih avtonomnih skupnostih Balearski otoki, Valencija (pod imenom valencijščina) in Katalonija. Večina aktivnih govorcev katalonščine živi v Španiji. Jezik govori in razume okrog 10 milijonov ljudi, ne le v Španiji in Andori, temveč tudi v jugozahodni Franciji, v večjem delu zahodnih Pirenejev) in v Algheru na Sardiniji (Italija).
https://www.youtube.com/watch?v=BPfAqbixeBc&lc=z12scbaweonfdddzb04cfzuogufvyrhhjm00k
https://www.youtube.com/watch?v=nxBY2NQ9QVc
https://www.youtube.com/watch?v=WJkU7S_f2Yg
Če hočeš svobodo mora zanjo tudi kaj narediti, in to se ne šteje zabava z nasilnimi policaji. Treba je narediti nekaj več. Veliko več.
Vprašanje je, kaj je svoboda in za koga?
Kolikor je znano, je Španija zelo demokratična država, mnogo boj, kot Slovenija. Tudi pravna država je, nesporno resnična pravna država v primerjavi s Slovenijo.
Prav tako pa je znano, da se polovica prebivalcev Katalonije počuti Špance, ali pa so Španci. Ti si ne želijo izstopa Katalonije iz Španije, saj se v Kataloniji počutijo v svoji domovini Španiji.
Tisti, ki se želijo odcepiti uganjajo teror nad onimi, k želijo enotno Španijo.
Ali je to demokratično?
Separatisti menijo, da vse, kar ne ustreza njim , je nedemokratično.
Takšno stanje je v Španiji že bilo in izbruhnila je državljanska vojna, katero so vsi prebivalci Španije drago plačali.
Ali je zaradi neke manjšine potem potrebo zanetiti državljansko vojno?
Ves čas slišimo, da gre v primeru Katalonije za podobno situacijo kot je bila pri Slovenskem osamosvajanju.
Če prav razumem, pa gre za veliko razliko. Ker pri nas je bilo osamosvajanje ne samo zaradi želje po odcepitvi od Jugoslavije, ampak predvsem zaradi menjave političnega sistema, torej zaradi ukinitve boljševizma.
Medtem ko je pri njih težnja po odcepitvi zaradi obnove boljševizma?