Po sezoni interpelacij sledi sezona boja za politično sredino

Prestani interpelaciji proti ministroma Janezu Ciglerju Kralju ter Simoni Kustec na nek način označujeta (začasni) konec ofenzive levega političnega ozadja proti tretji Janševi vladi. Ob pripravi države na morebitni tretji epidemiološki val ter hkratno veliko pričakovanje cepilnega vala, ki naj bi rasel vse do poletja, sedanji trenutek ponuja možnost razmisleka o prihodnjem razvoju dogodkov. Obe, časovno sicer ne, toda medijsko presenetljivo hitro prestani interpelaciji nista imeli tistega ideološkega naboja, ki so ga tako koalicija KUL kot tudi njeni medijski podporniki napihovali v celotnem preteklem letu in zato ponujata več vprašanj kot odgovorov.


Pravzaprav imamo sedaj po enem letu jasen odgovor samo na eno vprašanje, in to je: ali ima levi pol lastno politiko ali jih usmerja kdo drug? Danes je očitno, da je bila histerija prejšnjega leta v velikem delu levice pogojena predvsem z medijsko histerijo, ki so jo sprožila interesna omrežja v nižjih 'ešalonih' slovenske javne uprave, paradržavnega gospodarstva ter ''nevladniške'' sfere.

Ta popolna odvisnost akterjev na levici od podpore centrov iz ozadja je lepo razvidna v zadnjem manevru vedno bolj spregledanega Marjana Šarca. Le-ta je v javnost ''prodrl'' z zadnjo idejo ustavne obtožbe, ravno ob enotnem zasedanju preostanka slovenske politike pri predsedniku Pahorju. No, Šarčevo soliranje je bilo pri nekdaj enotnih partnerjih KUL-a tokrat pospremljeno s skepso.

Pravzaprav imamo sedaj po enem letu jasen odgovor samo na eno vprašanje, in to je: ali ima levi pol lastno politiko ali jih usmerja kdo drug?

Levi pol se očitno zaveda, da celoletna histerija ni obrodila sadov. Ob radikalizaciji, ki so jo v zadnjem letu generirali predvsem vedno bolj polarizirajoči mediji, je vlada še vedno tu. Stranke koalicije so očitno trdne in odločene izpeljati mandat do konca ter se dokazati z reformnimi ukrepi, ki bodo morali slediti času, ko bodo glavne zdravstvene nevarnosti epidemije premagane. Levica je tako kar naenkrat ugotovila, da bo potrebno obrniti ploščo: zasesti sredino in začeti s pripravami na volitve.

Vsebinska izpraznjenost levice kot posledica celoletne 'samo-da-ni-Janša' histerizacije političnega prostora, za velik del nekdanje samooklicane leve sredine sedaj predstavlja težavo. Razvidno je, da celo na levici številni dvomijo v sposobnost vodstvenega obrata SD-ja v sredino, sploh glede na njihovo poprejšnjo nekritično podporo obema KUL-mandatarjema ter neusklajenost z radikalizacijo Mladega Foruma.




Prihajajoči boj na politični sredini se že kaže tudi ob prvih odzivih na imenovanje Andreja Čuša, predsednika Zelenih Slovenije za novega državnega sekretarja pri ministru Počivalšku. Poskus očrnitve te poteze pri nekaterih očitno nakazuje na strah, da bi izvirna sredinska iniciativa, kot je Gibanje povežimo Slovenijo začela močneje pridobivati na odstotkih. SMC je tudi prva od dveh za levico ''malopridnih'' strank, ki je ugotovila, da ob vsem medijskem mrcvarjenju kakšne bistveno boljše možnosti za delovanje, kot je povezovanje, praktično nimajo. To bo najverjetneje kmalu ugotovil tudi DeSUS, saj mu grozi, da ga bo iz političnega prizorišča z ustanovitvijo nove stranke, Naša dežela odplaknila Aleksandra Pivec, malce podtalno pa jim je kader na terenu s prestopi v Mariboru že začel prevzemati na novo ambiciozni ter ''sredinski'' SD. Novo agresivnost SD-ja bosta najverjetneje kmalu občutili tudi SAB ter LMŠ, ki bosta v naslednjih mesecih postali vedno manj vredni za slovensko levo politično ozadje.

Sebastjan Jeretič je v nedavnem intervjuju z dr. Jožetom Možino, ki je v radikaliziranem levem taboru mimogrede zopet naletel na zgražanje, izpostavil zanimivo javnosti neznano podrobnost iz obdobja pred volitvami leta 2008. Borut Pahor je namreč takrat z vstopom v Partnerstvo za razvoj, stricem iz ozadja, ki naj bi že pred več kot desetletjem načrtovali naskok na vrh z Gregorjem Golobičem, povsem uničil načrte. Pahorju je to uspelo z dvigom stranke v anketah nad 20 odstotkov, s čimer je dokončno zasedel velik del sredine, kar je tako Golobiča kot Kučana prisililo v to, da sta opustila svojo igro in se mu uklonila.

Jeretičeva ugotovitev nedvomno drži tudi za sedanje politične razmere. Trenutno sredinsko koalicijo poleg Šarčeve napovedi ustavne obtožbe, sicer čaka še interpelacija kulturnega ministra, a vendarle se zdi, da v ospredje prihajajo resnično prave in resne politične teme. Poleg slovenskega predsedovanja Svetu EU, vlada napoveduje prvi paket zakonov o debirokratizaciji, NSI-jevi ministri pa so napovedali velik val vlaganj v cestno in železniško infrastrukturo ter v domove za ostarele. Zapiranje tovarn Adienta v Slovenj Gradcu ter Safila v Ormožu, ki je v enem zamahu izbrisalo 1.000 delovnih mest, je prvi znak prihajajočih zaostrenih gospodarskih razmer, ki bodo terjale konkretne ukrepe. Vse to zmanjšuje manevrski prostor še nedavne 'samo-da-ni-Janša' koalicije ter politična razmerja v obeh blokih, še posebej na predolgo zanemarjeni sredini, postavlja na novo.

Sredino s spravljivimi tviti sedaj želijo zasesti predvsem tisti, ki menijo, da jim le-ta že od vedno pripada in ki so celotno zadnje leto 'iz principa' preživeli v slepemu nasprotovanju vsaki vladni potezi.

Boj za pozicioniranje v ciljni ravnini bo sploh neusmiljen, ker bodo morda odločilne poteze morale biti narejene že do letošnje jeseni oz. do zime. Največja težava za ''nove obraze'' je dejstvo, da se z vsakim novim prestanim mesecem možnost dokončanja mandata te vlade bistveno povečuje. S tem pa se krepi tudi pozicija Janeza Janše, da z umirjeno retoriko, kot jo je pokazal ob nedavnem nastopu z obema podpredsednikoma ob prvi obletnici njegove tretje vlade, na volitvah suvereno nastopi kot moder državnik, ki je daleč od medijske podobe ''diktatorskega avtokrata''.

Od medijsko-histeričnega obstreljevanja povsem spregledana Nova Slovenija v prihajajočem letu pravilno stavi na dobro delo lastnih ministrov in lahko samo upa, da ne bo na volitvah po krivici spregledana ter da bo dobro delo poplačano z višjo volilno podporo. Že omenjeno Gibanje Povežimo Slovenijo je v dobrem položaju, a bodo zanj naslednji meseci odločilni. Nezmožnost oblikovanja jasne in široke predvolilne koalicije do jeseni lahko Gibanju odnese podporo, ki naj bi ga po načrtih ponesla visoko nad parlamentarni prag. Za Čuša ter Podobnika prihaja odločilen čas, kjer bo moralo biti čim manj zavrnitev, kot je nedavna s strani Dobre države.

Ne smemo pa pozabiti, da sredino s spravljivimi tviti sedaj želijo zasesti predvsem tisti, ki menijo, da jim le-ta že od vedno pripada in ki so celotno zadnje leto 'iz principa' preživeli v slepemu nasprotovanju vsaki vladni potezi. Temu lahko rečemo kolosalna neiskrenost in oportunost, a leto 2021 bo po vseh pravilih najverjetneje končno prineslo konec drobljenja na levici ter s tem konec eksperimentom z raznimi Karli Erjavci ter Jožeti Damjani.

Bitka v ozadju za to kdo bo prevzel štafeto, ali bo to Tanja, ali bo to Aleksander, ali morda kdo tretji ter predvsem kaj se bo zgodilo z Alenko ter kaj z Marjanom, in kako se distancirati od porednih Lukca in Mihca; to pa bo najverjetneje tista zagata, ki bo ključno zaznamovala notranjepolitično aritmetiko ter zaposlovala politične analitike.

A prava zmaga slovenske demokracije v letu 2021 bi bilo dejstvo, da prihodnjih političnih voditeljev ne bi izbirali na ''predizborih'', ki jih koordinirajo ''Strici'' po raznih obskurnih gostilnah, temveč da bi bili le ti rezultat pravega demokratičnega in pluralnega vrenja. Pustimo se presenetiti.