Po Planici, ki je bila le še za peščico: lesk zlatih medalj ne more izbrisati blamaže

Foto: Profimedia.si


Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju Planica 2023 je za konec postreglo z izjemno kuliso in s tako želenimi zlatimi medaljami, ki so vidno odvalile breme z moške skakalne ekipe. Bombastičen zaključek prvenstva je vendarle odtajal Slovence in sprožil skakalno evforijo, ki je glede na rezultate logična in tudi pravilna.

Šampionski zadnji vikend je uspel prikriti katastrofalno sliko dogajanja preteklih dveh tednov, zaradi katerih ostaja dejstvo, da je bilo svetovno prvenstvo vse prej kot uspešno in zagotovo ni zgled organiziranju podobnih tekmovanj najvišjega ranga.

Lesk zlate Zajčeve posamične in ekipne medalje je glede na vse, kar se je – oziroma še bolje, kar se ni – dogajalo v Planici, po športni plati velik obliž na rane. Slab začetek, dober konec, bi lahko rekli za nastope slovenskih tekmovalcev na tem svetovnem prvenstvu. Če v nordijski kombinaciji in v smučarskih tekih nismo mogli pričakovati izjemnih rezultatov, pa je bilo pri naših skakalkah in skakalcih vendarle drugače.

Začelo se je precej slabo, najprej so brez medalje ostala naša dekleta na manjši skakalnici, tako v individualni kot ekipni tekmi, nato se je vse skupaj ponovilo še pri skakalcih. Slovenija je nato dosegla bronasto medaljo v najmanj cenjenem tekmovanju – skokih mešanih ekip, kjer je treba priznati, da so bili apetiti višji. Skakalke so se zbrale in še enkrat poskušale na večji napravi, a spet neuspešno. No, potem pa je prišel zlati zadnji vikend, ki je najprej na sam vrh izstrelil Timija Zajca, v soboto pa še osmoljence ostalih skakalnih tekem, ki so priskakali zlato medaljo v ekipnem tekmovanju. In odvalilo se je veliko breme, ki ga je trenerska ekipa nosila zaradi pričakovanja javnosti na domačem prvenstvu.

Na tviterju so nekateri hudomušno vse skupaj povezali z odstopom Ljuba Jasniča, ki je bil pred leti eden izmed akterjev afere s Timijem Zajcem v glavni vlogi.


Kakšno podobo smo poslali v svet?


Sobotni praznik si je končno ogledalo primerno število gledalcev, ki smo jih po navadi vajeni v Planici. Konec dober, vse dobro? V primeru Planice 2023 to zagotovo ne drži.

Organizatorji se bodo v naslednjih tednih morali soočiti s posledicami blamaže, ki so ji jo s prvenstvom privoščili. Planica, ki velja za pojem smučarskih skokov tako doma kot po svetu, je – z izjemo same organizacije tekmovanja in zadnjih dveh tekmovalnih dni – v svet pošiljala sliko, kakršne si takšna blagovna znamka ne bi smela privoščiti. Tuji navijači so opozarjali, da sicer vse poteka na visokem nivoju, a da ni vzdušja in predvsem slovenskih navijačev. Vsega skupaj si je tekmovanje ogledalo manj kot 60 tisoč ljudi. Če se zdaj spomnimo vehementnih napovedi o 150 do 200 tisoč navijačih, lahko od sramu le povesimo poglede in sklonimo glave.
Planica, ki velja za pojem smučarskih skokov tako doma kot po svetu, je – z izjemo same organizacije tekmovanja in zadnjih dveh tekmovalnih dni – v svet pošiljala sliko, kakršne si takšna blagovna znamka ne bi smela privoščiti.

Planica 2023 ni predstavljala le svojega nordijskega centra, ampak v končni fazi vso Slovenijo, ki se je za organizacijo trudila s štirimi kandidaturami, zadnja je na koncu vendarle bila uspešna. In potem, ko jo dobimo, v svet pošljemo klavrno podobo.

Povsem neprimerno je bilo tudi komuniciranje organizatorjev, ko je postalo jasno, da množic v Planico ne bo. V izgovor so naštevali covidno epidemijo, vojno v Ukrajini, celo nogometno svetovno prvenstvo, slabe nastope nemških športnikov …

Ob vseh teh smešnih izgovorih, oziroma slabem pristopu h kriznem komuniciranju, se sprašujem, kako je mogoče, da so že jeseni videli odpovedi večjih skupin skandinavskih in nemških navijačev, a se pri tem niso vprašali, ali niso nemara ustrelili mimo in bi bilo smiselno znižati cene vstopnic in okrepiti oglaševanje?

A očitno so se ob napovedih iz tujine zanašali na množice slovenskih navijačev, ki bodo pridrle v Planico, četudi bo cena za ogled tekem na tribunah dvakrat višja kot pred štirimi leti na prvenstvu v Seefeldu. »Kot da gre za turnir v golfu in ne v nordijskem smučanju. V času, ko kupna moč pada po vseh Evropi,« je v oddaji Tarča slikovito dejal dr. Matej Lahovnik.

Ni čudno, da je med slovenskimi navijači, ki jim organizatorji že tako niso želeli približati tekmovanja (oglaševanje je bilo praktično namenjeno le tujcem), sledil pogrom. »Imejte sami tekmovanje za tiste z globokimi denarnicami,« je bilo mogoče brati v številnih objavah na družabnih omrežjih.

Posledično so jih po grbi dobili tako odgovorni za fiasko (organizatorji, gostinci in hotelirji, ki so navili cene), kot nič krivi in dolžni tekmovalci, gostinci in turistični ponudniki, ki so ohranili normalne cene. Ko se v javnosti začne pogrom, gre ta na račun vseh. Da bo absurdnost popolna, pa so zaradi tega profitirali predvsem v Beljaku in Trbižu, kjer so pametno delali ravno obratno od zgoraj naštetega.

Ogledalo je nastavljeno


Le upamo lahko, da se bodo organizatorji velikih, pa tudi malo manjših prireditev pri nas naučili, da je slovenski navijač morda manj kupno sposoben od tujcev, a za prireditve na naših tleh nepogrešljiv. Z njim se je treba ukvarjati ter doumeti, da ni samoumevno, da bo nekam prišel le zato, ker dogodek nosi pomembno ime ali ker se dogaja na za Slovence pomembnem kraju.

Časi nekdanje Jugoslavije, ko smo bili oklicani za »smučarje« in od vseh strani poslušali, da smo v tem dobri, so že zdavnaj minili, kar nenazadnje kažejo uspehi košarkarske in nogometne reprezentance. Krilatica, da smo Slovenci veliki športni navdušenci, pa je tudi iz trte izvita. V dvorane, stadione in na športne prireditve nas, izvzemši polete v Planici, privabijo predvsem uspehi. Pomanjkanje pripadnosti je pač težava, ki nam sledi praktično na vsakem (ne samo športnem) koraku.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike