Po oddaji Radia Slovenija: je odločitev za splav res kot izbira med jogurti v trgovini?

Vir slike: arhiv Val 202
POSLUŠAJ ČLANEK
Prejšnji teden bi morali na veliko praznovati svetovni dan otroka. Ampak kljub veselju do otrok, kolikor ga še premoremo v Sloveniji, si je neka novinarka radia Slovenija dovolila nagovarjati ženske, naj povedo, kateri ginekolog je katero od njih prepričeval v to, da otroka obdrži, namesto da bi ga odpravila, in kateri ginekolog je uveljavljal ugovor vesti.

Nato je pred dnevi na nacionalnem radiu v rubriki Kje pa vas čevelj žuli objavila oddajo, ki je vprašanja splava obravnavala izrazito enostransko in površno, kot da gre za odločitev med navadnim in sadnim jogurtom v trgovini. Na njen poziv k ovajanju zdravnikov se sicer očitno ni odzvala nobena ženska, a je oddajo zastavila na magistrski nalogi direktorice Inštituta 8. marec Nike Kovač na to temo.

Odločno protestiram proti temu, da je splav nekaj samoumevnega v življenju, da ne pušča posledic in da je to lahka odločitev predvsem za žensko, pa tudi za druge bližnje okoli nje.

Opažam, da se družino že dolgo načrtno izrinja iz družbenega življenja, da se čimprej usmeri otroka najprej v vrtec, potem v šolo, in ravno v osnovni šoli se začne s »filanjem« otrok o teoriji spola, enostransko se podaja informacije o drogah, enostransko se podaja informacije o spolnosti, splavu, kontracepciji itd.

Otroci in mladina so ranljiva populacija, če nimajo v družini varnosti, topline, če ni medsebojnega zaupanja med starši in otroki, samo v družini lahko dobi otrok izkušnjo, da se bo razvil v čutečo, samostojno osebnost, ki bo imela lastno mnenje do vseh perečih tem v družbi in se bo hkrati znala povezovati z drugimi.

Zelo lahko je prepričati otroka, mladostnika, da vzame drogo, da vzame kontracepcijsko tabletko, kondom, da se spusti v tvegano spolnost. V šolah  pa ne pomislijo na to, da otroci in mladostniki niso čustveno zreli in ne znajo presoditi, kaj je prav in kaj ne. Odrasli smo za to, da jih peljemo skozi otroštvo in mladostniško dobo, da se bodo v največji možni meri soočili z vsemi pastmi življenja, ki jih čakajo  v prihodnosti, to pa pomeni, da jim predstavimo vso problematiko nepristransko, celostno in brez strahu.

Veselje do življenja pojenja


Meni je zelo hudo, da se mora dekle ali ženska sploh soočiti s tako veliko stisko, kot je vprašanje, ali naj odpravi otroka ali naj ga obdrži. Kakšna država smo, da ne ustvarjamo dobrih pogojev za to, da bi bilo več otrok, sploh glede na demografsko sliko tako v Sloveniji kot tudi v drugih državah EU? Občutek imam, da je čedalje manj veselja do življenja, do otrok, do narave, vsi se samo še pehamo za materialno preživetje, vsi samo gledamo, kaj imajo drugi, skrbi nas mnenje drugih itd. Zakaj takšen gnev in napad na življenje?

Odločitev ZA ali NE SPLAV ni na ravni, ali naj kupim v trgovini sadni ali navadni jogurt, ali bo družina kupila ta ali oni avto, ali bodo odšli na izlet na morje ali v hribe. Postopek splava je nepovratno dejanje, tukaj ne moremo zavrteti časa nazaj. Za seboj potegne cel kup telesnih in duševnih posledic. Mnoge ženske do konca svojega življenja ne najdejo notranjega miru,  ne morejo si odpustiti za dejanje v preteklosti, sanjajo o mrtvem otroku, razbite so na tisoče koščkov, kot se je nekdo med komentatorji izrazil itd.

Ženska ni samo fizično telo, je tudi duševno, socialno, duhovno bitje. Zakaj poudarjati samo telesni del, češ »to je moje telo, nihče mi nima pravice ničesar vsiljevati, jaz lahko delam s svojim telesom, kar hočem«? Zakaj je v družbi toliko duševnih stisk, nemira, tesnobe, samomorilnih misli, depresije, samopoškodovanja, zasvojenosti, težav  z neplodnostjo? Ali morda kdo misli, da splav ni razlog za duševno stisko?
Zakaj novinarka predstavlja nosečnost in donositev otroka in nadaljnje življenje kot nekaj slabega, kot pritisk, odločitev za splav pa se ji zdi nekaj normalnega v družbi, torej čisto nekaj vsakdanjega?

Ali premore novinarka toliko samospoštovanja, da se pogleda v ogledalo in se resnično vpraša, če verjame v to, kar zahteva od žensk? Jih nagovarja, naj ovajajo ginekologe, ki skušajo opozarjati tako na telesne kot tudi duševne in duhovne posledice, ki čakajo žensko, če bo splav naredila? Ali novinarka zahteva, da zdravniki ne bi več upoštevali in spoštovali Hipokratove prisege?

Resnično pereče teme za oddaje na nacionalnem radiu


Predlagam novinarki, da začne raziskovati vzroke, ki pripeljejo žensko na rob obupa, v največjo stisko, da se na koncu odloči, da naredi splav. Zakaj novinarka predstavlja nosečnost in donositev otroka in nadaljnje življenje kot nekaj slabega, kot pritisk, odločitev za splav pa se ji zdi nekaj normalnega v družbi, torej čisto nekaj vsakdanjega? Nosečnost ni bolezen, je nekaj najlepšega v življenju, kar se dogaja ženski, lahko pa postane stiska, če nosečnica ob sebi nima opore. Tudi rojstvo otroka in nadalje vzgoja ni nekaj groznega in bav bav kot nekateri hočejo prikazati, samo na državni ravni priprava na starševsko vlogo ne funkcionira, uspešno pa jo peljejo nekatera društva, inštituti, zavodi, portali, ki kot vrednoto na prvo mesto postavljajo družino.

Zakaj novinarka ne raziskuje pritiskov s strani podjetij, kjer morajo mlada dekleta podpisovati izjave, da ne bodo toliko in toliko let zanosile? Zakaj ne raziskuje rajši pritiskov na bodoče starše, ki se morajo odločati med kariero in družino, ker za oboje „menda ni časa in prostora? Zakaj ne raziskuje globoke države, ki mladim ne ponudi dostojnega življenja, dostojnega plačila za delo, dostojnega stanovanja? Zakaj ne raziskuje javnega šolskega sistema, ki preko različnih delavnic spodbuja lgbt teorijo, zgodnjo seksualnost, droge, uporabo umetne kontracepcije?  Zakaj ne raziskuje tega, kako se družino ovira v vseh segmentih družbenega življenja in se namesto tega poudarja potrošništvo, hedonizem, pohlep do konca? Zakaj ne raziskuje, kako je možno, da vsako leto toliko toliko mladih odide v tujino, kjer imajo boljše pogoje za življenje? Se kdaj novinarka vpraša, kakšno je življenje mladega človeka v Sloveniji, ki vsako leto menja službo, dela za drobiž, povsod ga izkoriščajo, nima neke stalnosti? Kje je njena odgovornost, da bo svoje novinarsko delo opravljala strokovno, etično, resnicoljubno in pošteno?
Med nami ogromno mamic in očetov, ki so se znašli pod hudimi pritiski v nosečnosti,  ker jim je bilo rečeno, da bolje, da naredijo splav, kot pa donosijo otroka z Downovim sindromom ...

Opozarjam novinarko, da je med nami ogromno mamic in očetov, ki so se znašli pod hudimi pritiski v nosečnosti,  ker jim je bilo rečeno, da bolje, da naredijo splav, kot pa donosijo otroka z Downovim sindromom, otroka z različnimi motnjami v telesnem in duševnem razvoju in ostalimi boleznimi, ki otroke lahko spremljajo celo življenje, pa niso klonili. Ali si upa novinarka s takim načinom dela stopiti pred Krisovo mamo in očeta in pred mnoge druge družine, ki so se odločile ZA ŽIVLJENJE, kljub vsem težkim preizkušnjam, kljub tisočim neprespanih noči, kljub bolečini, žalosti, tragedijam in solzam, ki ne ponehajo?

Novinarki predlagam, da si prebere katero izmed presunljivih knjig, ki so na voljo na tematiko izkušnje splava: PREPOVEDANO ŽALOVANJE, OKTOBRSKI OTROK, ROJENI ZA VEČNO ŽIVLJENJE, NOVO UPANJE PO SPLAVU…In naj obišče Zavod Živim, tam bo marsikaj izvedela. Mogoče bo potem drugače zasnovala svoje novinarsko delo.

Po sodnikih, ki sodijo strokovno, pošteno in po svoji vesti, in po novinarjih, ki iščejo resnico, so očitno zdaj na vrsti zdravniki, ginekologi. Kdo bo naslednji? Jaz, ti? Na koncu ne bo nikogar več, ki bi rekel: NE! DOVOLJ JE!

Življenje je dar in je čudovito kljub vsem stiskam in porazom, ki nas doletijo.

Avtorica prispevka je Barbara Rakun iz Škofljice
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30