Po oddaji Radia Slovenija: je odločitev za splav res kot izbira med jogurti v trgovini?

Avatar
11
Vir slike: arhiv Val 202

Prejšnji teden bi morali na veliko praznovati svetovni dan otroka. Ampak kljub veselju do otrok, kolikor ga še premoremo v Sloveniji, si je neka novinarka radia Slovenija dovolila nagovarjati ženske, naj povedo, kateri ginekolog je katero od njih prepričeval v to, da otroka obdrži, namesto da bi ga odpravila, in kateri ginekolog je uveljavljal ugovor vesti.

Nato je pred dnevi na nacionalnem radiu v rubriki Kje pa vas čevelj žuli objavila oddajo, ki je vprašanja splava obravnavala izrazito enostransko in površno, kot da gre za odločitev med navadnim in sadnim jogurtom v trgovini. Na njen poziv k ovajanju zdravnikov se sicer očitno ni odzvala nobena ženska, a je oddajo zastavila na magistrski nalogi direktorice Inštituta 8. marec Nike Kovač na to temo.

Odločno protestiram proti temu, da je splav nekaj samoumevnega v življenju, da ne pušča posledic in da je to lahka odločitev predvsem za žensko, pa tudi za druge bližnje okoli nje.

Opažam, da se družino že dolgo načrtno izrinja iz družbenega življenja, da se čimprej usmeri otroka najprej v vrtec, potem v šolo, in ravno v osnovni šoli se začne s »filanjem« otrok o teoriji spola, enostransko se podaja informacije o drogah, enostransko se podaja informacije o spolnosti, splavu, kontracepciji itd.

Otroci in mladina so ranljiva populacija, če nimajo v družini varnosti, topline, če ni medsebojnega zaupanja med starši in otroki, samo v družini lahko dobi otrok izkušnjo, da se bo razvil v čutečo, samostojno osebnost, ki bo imela lastno mnenje do vseh perečih tem v družbi in se bo hkrati znala povezovati z drugimi.

Zelo lahko je prepričati otroka, mladostnika, da vzame drogo, da vzame kontracepcijsko tabletko, kondom, da se spusti v tvegano spolnost. V šolah  pa ne pomislijo na to, da otroci in mladostniki niso čustveno zreli in ne znajo presoditi, kaj je prav in kaj ne. Odrasli smo za to, da jih peljemo skozi otroštvo in mladostniško dobo, da se bodo v največji možni meri soočili z vsemi pastmi življenja, ki jih čakajo  v prihodnosti, to pa pomeni, da jim predstavimo vso problematiko nepristransko, celostno in brez strahu.

Veselje do življenja pojenja

Meni je zelo hudo, da se mora dekle ali ženska sploh soočiti s tako veliko stisko, kot je vprašanje, ali naj odpravi otroka ali naj ga obdrži. Kakšna država smo, da ne ustvarjamo dobrih pogojev za to, da bi bilo več otrok, sploh glede na demografsko sliko tako v Sloveniji kot tudi v drugih državah EU? Občutek imam, da je čedalje manj veselja do življenja, do otrok, do narave, vsi se samo še pehamo za materialno preživetje, vsi samo gledamo, kaj imajo drugi, skrbi nas mnenje drugih itd. Zakaj takšen gnev in napad na življenje?

Odločitev ZA ali NE SPLAV ni na ravni, ali naj kupim v trgovini sadni ali navadni jogurt, ali bo družina kupila ta ali oni avto, ali bodo odšli na izlet na morje ali v hribe. Postopek splava je nepovratno dejanje, tukaj ne moremo zavrteti časa nazaj. Za seboj potegne cel kup telesnih in duševnih posledic. Mnoge ženske do konca svojega življenja ne najdejo notranjega miru,  ne morejo si odpustiti za dejanje v preteklosti, sanjajo o mrtvem otroku, razbite so na tisoče koščkov, kot se je nekdo med komentatorji izrazil itd.

Ženska ni samo fizično telo, je tudi duševno, socialno, duhovno bitje. Zakaj poudarjati samo telesni del, češ »to je moje telo, nihče mi nima pravice ničesar vsiljevati, jaz lahko delam s svojim telesom, kar hočem«? Zakaj je v družbi toliko duševnih stisk, nemira, tesnobe, samomorilnih misli, depresije, samopoškodovanja, zasvojenosti, težav  z neplodnostjo? Ali morda kdo misli, da splav ni razlog za duševno stisko?

Zakaj novinarka predstavlja nosečnost in donositev otroka in nadaljnje življenje kot nekaj slabega, kot pritisk, odločitev za splav pa se ji zdi nekaj normalnega v družbi, torej čisto nekaj vsakdanjega?

Ali premore novinarka toliko samospoštovanja, da se pogleda v ogledalo in se resnično vpraša, če verjame v to, kar zahteva od žensk? Jih nagovarja, naj ovajajo ginekologe, ki skušajo opozarjati tako na telesne kot tudi duševne in duhovne posledice, ki čakajo žensko, če bo splav naredila? Ali novinarka zahteva, da zdravniki ne bi več upoštevali in spoštovali Hipokratove prisege?

Resnično pereče teme za oddaje na nacionalnem radiu

Predlagam novinarki, da začne raziskovati vzroke, ki pripeljejo žensko na rob obupa, v največjo stisko, da se na koncu odloči, da naredi splav. Zakaj novinarka predstavlja nosečnost in donositev otroka in nadaljnje življenje kot nekaj slabega, kot pritisk, odločitev za splav pa se ji zdi nekaj normalnega v družbi, torej čisto nekaj vsakdanjega? Nosečnost ni bolezen, je nekaj najlepšega v življenju, kar se dogaja ženski, lahko pa postane stiska, če nosečnica ob sebi nima opore. Tudi rojstvo otroka in nadalje vzgoja ni nekaj groznega in bav bav kot nekateri hočejo prikazati, samo na državni ravni priprava na starševsko vlogo ne funkcionira, uspešno pa jo peljejo nekatera društva, inštituti, zavodi, portali, ki kot vrednoto na prvo mesto postavljajo družino.

Zakaj novinarka ne raziskuje pritiskov s strani podjetij, kjer morajo mlada dekleta podpisovati izjave, da ne bodo toliko in toliko let zanosile? Zakaj ne raziskuje rajši pritiskov na bodoče starše, ki se morajo odločati med kariero in družino, ker za oboje „menda ni časa in prostora? Zakaj ne raziskuje globoke države, ki mladim ne ponudi dostojnega življenja, dostojnega plačila za delo, dostojnega stanovanja? Zakaj ne raziskuje javnega šolskega sistema, ki preko različnih delavnic spodbuja lgbt teorijo, zgodnjo seksualnost, droge, uporabo umetne kontracepcije?  Zakaj ne raziskuje tega, kako se družino ovira v vseh segmentih družbenega življenja in se namesto tega poudarja potrošništvo, hedonizem, pohlep do konca? Zakaj ne raziskuje, kako je možno, da vsako leto toliko toliko mladih odide v tujino, kjer imajo boljše pogoje za življenje? Se kdaj novinarka vpraša, kakšno je življenje mladega človeka v Sloveniji, ki vsako leto menja službo, dela za drobiž, povsod ga izkoriščajo, nima neke stalnosti? Kje je njena odgovornost, da bo svoje novinarsko delo opravljala strokovno, etično, resnicoljubno in pošteno?

Med nami ogromno mamic in očetov, ki so se znašli pod hudimi pritiski v nosečnosti,  ker jim je bilo rečeno, da bolje, da naredijo splav, kot pa donosijo otroka z Downovim sindromom …

Opozarjam novinarko, da je med nami ogromno mamic in očetov, ki so se znašli pod hudimi pritiski v nosečnosti,  ker jim je bilo rečeno, da bolje, da naredijo splav, kot pa donosijo otroka z Downovim sindromom, otroka z različnimi motnjami v telesnem in duševnem razvoju in ostalimi boleznimi, ki otroke lahko spremljajo celo življenje, pa niso klonili. Ali si upa novinarka s takim načinom dela stopiti pred Krisovo mamo in očeta in pred mnoge druge družine, ki so se odločile ZA ŽIVLJENJE, kljub vsem težkim preizkušnjam, kljub tisočim neprespanih noči, kljub bolečini, žalosti, tragedijam in solzam, ki ne ponehajo?

Novinarki predlagam, da si prebere katero izmed presunljivih knjig, ki so na voljo na tematiko izkušnje splava: PREPOVEDANO ŽALOVANJE, OKTOBRSKI OTROK, ROJENI ZA VEČNO ŽIVLJENJE, NOVO UPANJE PO SPLAVU…In naj obišče Zavod Živim, tam bo marsikaj izvedela. Mogoče bo potem drugače zasnovala svoje novinarsko delo.

Po sodnikih, ki sodijo strokovno, pošteno in po svoji vesti, in po novinarjih, ki iščejo resnico, so očitno zdaj na vrsti zdravniki, ginekologi. Kdo bo naslednji? Jaz, ti? Na koncu ne bo nikogar več, ki bi rekel: NE! DOVOLJ JE!

Življenje je dar in je čudovito kljub vsem stiskam in porazom, ki nas doletijo.

Avtorica prispevka je Barbara Rakun iz Škofljice

11 KOMENTARJI

  1. Se strinjam z avtorico.
    Je pa res, da imajo te “novinarke”, ki napeljujejo k ovajanju zdravnikov tako oprane možgane, da jih lahko enačimo z ubogimi na duhu. Zato je opozarjanje na njihove profesionalne dolžnosti brezpredmetno.

  2. Kolikor vem, v Sloveniji dandanes praktično ne moreš specializirati ginekologije, če uveljavljaš ugovor vesti. Tako kot te ne sprejmejo v mafijo, preden koga ne umoriš.

    Nič čudnega, da novinarki anketa ni uspela. Takih ginekologov, ki bi svarili pred tveganji ob splavu, je očitno zelo malo.

  3. Zelo dober prispevek.
    Mislim, da veliko novinarjev dela le za DENAR in se o morali ne sprašujejo. V tem so si podobni s PROSTITUCIJO, ki ji pomeni več denar, kot morala.

    Kot sem izvedela, je ta novinarka Stepančič, doma s Krasa. Mislim, da je zrasla v normalni delavsko-katoliški družini. V obdobju OŠ je sprejela vse zakramente.

    Toda punca je po osnovni ŠOLI šla v VISOKE ŠOLE, kjer je znanje “nadgradila” zameglilo pa si je gledanje na moralo.

    Če pogledamo MORALO Filozofske fakultete, se človek “prime za glavo”. Zdrava KMEČKA PAMET – večkrat odtehta vse diplome.

    Upam, da ZDRAVNIKI,po večini še vedno delajo v okviru HIPOKRATOVE prisege in dekleta opozorijo, da na DOLGI ROK – splav ŽENSKAM škoduje – mnogo bolj, kot rojstvo otroka.

    In to bi jaz rada povedala, tudi Maji Stepančič, naj se ne “igra” s splavom – v prepričanju, da si bo na RTV tako lažje služila KRUH. Pregovor pravi :”Človek ne živi samo od kruha”.

  4. Novinar, ki ne gre preveriti še drugo plat, je ideološki. In to že vemo, kako ideloški so skoraj vsi novinarji na RTV. V bistvu so še hujši verniki kot mi. Včasih tudi agresivni in nestrpni.

  5. Ga. Barbara, čestitke za res temeljito predstavitev svojega pogleda na tematiko in protest zoper ideološko pristranost novinarke oz. oddaje na Valu 202. Predlagam Vam, da pošljete prispevek tudi na radio oz. avtorici, ker Domovine verjetno ne bere.
    Oddaja Maje Stepančič na radiu je tehnično in jezikovno odlična, žal pa je vsebinsko nedopustno ideološka in kot taka nestrokovna. Že v napovedi oddaje se pojavi sintagma ” pravica, da ženske same odločajo o svojem telesu”, ki je ideološka floskula. Nihče, tudi največji zagovorniki prepovedi splava, ne govori tem, da ženska ne sme odločati o svojem telesu, ampak vedno le o tem, da ženska ne sme odločati o telesu drugega – o telesu otroka v njej.
    Prav smešno je, kako v oddaji novomeška ginekologinja govori o splavu kot o nečem problematičnem, istočasno pa, da ne sme na nosečnico nihče vplivati v smeri, da bi otroka obdržala. Torej naj bi bilo skrajno nedopustno problematizirati odločitev za nekaj objektivno problematičnega. Še najbolj šarlatanska ali ideološka ali lažniva pa je trditev, da ženske po splavu ne nosijo nikakršnih posledic.

  6. Nekritično populistično oznanjevanje, da je nasilna odprava še nerojenega otroka oz. nemočnega živega bitja neodtujljiva ustavna pravica sleherne ženske, o kateri se ni mogoče ne kritično spraševati in ne odgovorno razpravljati o njej, je etično in moralno hudo vprašljivo ter tudi za brezverskega etično odgovornega razumnika ali feministično intelektualko težko sprejemljivo.
    Ob vseh kontracepcijskih sredstvih ter multidisciplinarnih koristnih napotkih in nasvetih, ki jih premore mreža javnega zdravstva ter specializiranih svetovalnih služb za educiranje o metodah pravočasnega preprečevanja nosečnosti, ki so načeloma dostopne sleherni ženski, je več kot neodgovorno in neetično, da se nasilna medicinska odprava nezaželenega živega in samostojnega človeškega bitja medijsko poenostavljeno, pristransko in celo napačno oznanja, popularizira in celo bagatelizira zgolj kot ena od številnih razpoložljivih in rutinskih metod preprečevanja nosečnosti ter s tem še dodatno populistično propagira in naravnost vsiljuje kot neodtujljiva ustavna pravica sleherne ženske.
    Prav pomenljivo in značilno pa je, kako sorodni so omenjeni propagandistični populistični poskusi etične in doktrinarne zlorabe medicine oz. medicinske etike od Hipokratove prisege dalje na eni strani življenja za nasilno prekinitev nosečnosti oz. nasilni odvzem priložnosti naravnega razvoja novega mladega človeškega bitja ter na drugi strani za nasilno evtanazijo kot ponovno hudo zlorabo medicine pred naravnim iztekom ter koncem človekovega enkratnega in neponovljivega življenja, katerega naravni in samoumevni sestavni del je tudi minljivost oz. smrt.
    V obeh primerih gre za etično in ustavno sporen poskus poseganja nadutega posameznika v naravni tok življenja kot nečesa enkratnega in neponovljivega, pri čemer pa skuša posameznik pomemben del odgovornosti za svoje ali tuje življenje (še nerojenega lastnega otroka) prenesti celo na medicinsko stroko in poklic zdravnika, ki je po Hipokratovi prisegi pristojen in odgovoren v prvi vrsti za zdravljenje, lajšanje življenja, za vzdrževanje čim višje kakovosti in dostojanstva žive osebe do poslednje ure, nikakor pa za nasilno, protinaravno in protinravno odvzemanje pravice do enkratnega in neponovljivega življenja ali do dostojnega in čim manj bolečega in mučnega, a človeškega naravnega konca.

  7. Če bi njihovi starši in stari starši razmišljali tako kot novodobni levičarji, ne bi imeli te dekadentne človeške podskupine.

    Morda je pa škoda, da splav ni bil že takrat tako popularen ali celo obvezen.

    Marsikakšna neumnost te podskupine bi nam bila prihranjena.

  8. Zanimiv clanek. Kot da bi bil objavljen na Poljskem, ne pa v progresivni Sloveniji.
    Spomnimo: Ljudmila Novak je v EU parlamentu glasovala Proti taksnim pogledom, kot so predstavljeni v zgornjem clanku.
    Glasovala je progresivno.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime