Po obisku Zelenskega v ZDA: nekateri so za Putina



Nedavno je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski obiskal ZDA, najmočnejšo zaveznico svoje države v vojni proti ruski agresiji. Kljub stoječim ovacijam v kongresu in izraženi načelni enotnosti oblasti glede nadaljnje podpore napadeni državi pa so na dan prišli nekateri pomisleki in močna razhajanja znotraj ameriškega političnega prostora. Ti pogledi bi potencialno lahko imeli za Ukrajino in tudi Evropo precej negativne posledice.

Namreč, del republikanske stranke ni posebno naklonjen zagotavljanju izdatne pomoči, saj vidi konflikt le skozi prizmo stroškov, ki jih imajo ZDA z Ukrajino, medtem ko življenjski standard Američanov pod levo oblastjo znatno pada. Nekoč sem že omenili, da ni nujno, da se bo z republikansko večino v kongresu nadaljevala brezpogojna zavezanost ZDA ukrajinskim ciljem; mogoče se sliši divje, a ta scenarij ni tako zelo neverjeten.

Kot smo poročali v enem od nedavnih prispevkov, večina republikancev še vedno stoji na strani Ukrajine, a menijo, da bo potrebna revizija porabljenih sredstev, kar je povsem razumljivo. Republikanci vojno razumejo tudi kot projekt, preko katerega demokrati izvajajo določene finančne mahinacije, in glede na domnevno vpletenost Hunterja Bidna v korupcijski škandal v povezavi z Ukrajino so takšni pomisleki sami po sebi upravičeni. Ni pa upravičeno, da se usoda in trpljenje nekega naroda uporabljata za notranja politična obračunavanja.

Nekateri so za Putina


Del republikancev (okoli 5 %) pa v vojni celo odkrito favorizira Putinovo Rusijo. Ta stališča so plod bodisi zahrbtnosti bodisi nepoučenosti. Ta struja dojema konflikt skozi oči mednarodne politike zadnjih 15 let, a ker je sedanjost logična posledica preteklosti, gre razloge za vojno iskati v skoraj 250-letni zgodovini ruskega podjarmljenja Ukrajincev, poskusov uničenja identitete, genocida in splošnega zatiranja.

Na kratko: če bi Rusi lepše ravnali z Ukrajinci, bi ti gotovo stali na njihovi strani in se ne bi zatekali k ZDA. Ali, bolje rečeno, k Poljski, ki Ukrajincem predstavlja nekakšno evropsko upanje.
Proruska stališča v ZDA so utemeljena na postavki, da gre za izpolnjevanje geopolitičnih ciljev demokratske stranke z novo vojno, ki ZDA drago stane

Proruska stališča v ZDA so utemeljena na postavki, da gre za izpolnjevanje geopolitičnih ciljev demokratske stranke z novo vojno, ki ZDA drago stane. To mnenje je sicer legitimno, je pa tudi zaslepljeno in sebično: res je, da vojna v praksi pomeni izpolnjevanje geostrateških interesov Zahoda po dobro znani doktrini Brzezinskega. Res pa je tudi, da ta interes sovpada z narodnim momentom Ukrajincev, ki imajo po stoletjih zopet možnost, da svobodneje zadihajo. In res je tudi, da je Ukrajina svoje cilje hotela doseči na miren način, Rusija pa je tista, ki ji te svobode noče dati.

Drugi močan faktor nepriljubljenosti Ukrajine med republikanci pa je vrednotne narave: Putina dojemajo kot nekoga, ki hodi k maši in zagovarja tradicionalne vrednote, s katerimi se sami istovetijo, obenem pa nasprotuje progresivnim družbenim trendom, ki jih tudi republikanci zavračajo.

Putin je zanje dober konservativec, ne glede na to, kaj počne z Ukrajinci. Ukrajino pa podpira progresivni Biden. V ZDA posledično mnogi enačijo pomoč Ukrajini s širjenjem demokratskega progresivizma in napadena država se kljub konservativnosti svoje družbe med ameriškimi desnimi populisti mnogokrat znajde v istem košu z LGBT ideologijo, woke-om itd. Ta enačba v slovenskem stilu z "vašimi" in "našimi" vse prepogosto vodi v prepričanje, da je za vojno kriva žrtev sama. In takšno prepričanje je zavržno.
V ZDA mnogi enačijo pomoč Ukrajini s širjenjem demokratskega progresivizma, in napadena država se kljub konservativnosti svoje družbe med ameriškimi desnimi populisti mnogokrat znajde v istem košu z LGBT ideologijo, woke-om itd.

Mnogi republikanci preslabo poznajo konflikt (ali pa so zgolj preveč brezbrižni), da bi o njem lahko realno sodili. A kljub temu imajo vpliv na njegov potek: z osvojeno večino v Kongresu bodo o dodeljevanju sredstev za vojno odločali ravno oni. Pričakujemo lahko torej zmanjšanje vlaganja, ob napovedani nespremenjeni intenzivnosti spopadov pa to pomeni bodisi večje breme za Evropo bodisi manjše možnosti Ukrajine na bojišču.

Pogajanja da ali ne?


Obisk Zelenskega pa je jasno nakazal, da trenutno niti Ukrajina niti ZDA nista pripravljeni na pogajanja. V tej zgodbi so ZDA kot največji vlagatelj v osvobajanje napadene države namreč ključnega pomena, znašle pa so se v zagati: izvršna oblast (predsednik) se pogajati ne namerava, zakonodajna pa bi z omejevanjem sredstev lahko napeljala vodo na mlin okupatorja. A upajmo, da do tako drastičnih sprememb ne pride.

Na drugi strani pa Putin vse glasneje govori o ruski pripravljenosti na pogajanja. To kaže, da ne računa, da bi se vojna v prihodnje odvila njemu v prid, in hoče obdržati tisto, kar v danem trenutku nadzoruje, torej Krim z zaledjem in Donbas.
Moskva vse bolj spoznava, da se je z vojno močno uštela, in iz nje ne more iziti kot zmagovalka.

Moskva vse bolj spoznava, da se je z vojno močno uštela in iz nje ne more iziti kot zmagovalka. Res je, Rusije ne bo nihče porazil s popolno kapitulacijo, kot so osvoboditelji porazili Hitlerjevo Nemčijo. A tudi, če Rusija obdrži okupirana ozemlja, je trenutno mednarodno precej šibkejša, kot je bila pred vojno, v smislu gospodarstva in razvoja stagnira oziroma nazaduje, strateško pa je odvisna od kitajskega in indijskega denarja ter iranskega orožja. Od tod želje po pogajanjih; tako kot Ukrajina je tudi Rusija vse bolj odvisna od zunanjih virov, zato si želi igro izčrpavanja čim prej končati.

Kakorkoli že, podpora Ukrajini je moralna dolžnost mednarodne skupnosti. Ukrajina kot žrtev v nobenem primeru ne bi smela postati predmet kupčkanj, političnih igric ter finančnih mahinacij. A brez tega v realnosti žal ne gre in krivci bi za to morali odgovarjati, pa najsi bodo s te ali one strani.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki