Po davčnih oazah se raje zgledujmo, kot pa da jih pljuvamo
POSLUŠAJ ČLANEK
Konkurenca je fantastična reč. Žene nas k inoviranju, k boljši organizaciji, k svežim pristopom in k stalni pozornosti na to kaj deluje in kaj ne, kaj ljudje hočejo in česa ne.
Je tudi sestavni del zgodbe o evropskem razvoju, ki vam jo bo povedal vsak ekonomski zgodovinar. Prav ta pestrost, to institucionalno mnoštvo (številne male državice, kneževine in druga upravna območja), je namreč zgodovinsko gledano na evropskih tleh omogočilo izjemno konkurenco idej in sistemov.
Idejni, tehnološki in institucionalni preboj se ni zgodil kar sam od sebe – zgodil se je v visoko konkrenčnem okolju, kjer je slabo in zastarelo zamenjalo novo in boljše. In znova in znova in znova. To je sestavni del evropske zgodbe o uspehu.
Pa vendar vedno znova poslušamo ideje o tem, kako so rešitve za te in one težave (gre za odgovor, ki ga imajo mnogi politiki pripravljenega neodvisno od teme) v več centralizacije. Več nadzora, več predpisov, več države, več Evrope. To zadnje je sploh popularno, saj razbremenjuje impotentne odločevalce doma in plezanje iz luknje, ki so nam jo skopali, prelaga na neke tretje ljudi tam daleč od pozornosti slovenske javnosti v Bruslju.
Bruseljski aparat pa je seveda navdušen nad vso to vero, ki jo polagamo vanje. Pomeni še več sredstev in pristojnosti s katerimi se lahko igrajo. Sam sem prav nejeverno zmajeval z glavo, ko sem decembra 2014 obiskal sedež Evropske komisije in Evropskega parlamenta v Bruslju, kjer sem imel priložnost izprašati tako nekaj EU uradnikov kot slovenske evropske poslance. Ti ljudje prav zares verjamejo, da manj davčne konkurence, pomeni nekaj dobrega.
Spomnim se Romane Tomc (v spominu mi je ostala, ker sem od nje pričakoval več, ne ker bi si zaslužila, da jo izpostavljam kot kakšno osrednjo nosilko problema), ki mi je odvrnila, da davčno harmonizacijo vidi kot priložnost za Slovenijo, da davke znižamo. Vzelo mi je sapo, da nekdo s tolikšno politično kilometrino navrže nekaj tako obupno naivnega. A čisto res, najprej bomo skupaj zatrli konkurenco, potem se bodo pa oblastniki v najmanj konkurenčnih državah nenadoma odločili, da saj pa bi vseeno lahko postali boljši?
Razumem, da smo liberalci v Sloveniji ogrožena vrsta. A tudi od konservativcev bi pričakoval diametralno nasproten pristop. Vrnite se k evropski zgodbi o uspehu! Raje kot vseevropsko povezovanje v boju proti konkurenci podprite še več konkurence. Si predstavljate na primer Slovenijo razdeljeno na regije z davčno avtonomijo, ki konkurirajo med seboj? Mislite, da bi si kakšna od teh regij upala ohraniti tako visok račun za tako slabo storitev? Skoraj zagotovo ne.
To bi bil povratek k ureditvi, ki je blizu skupnosti, blizu evropski ideji, blizu uspešnim modelom nekaterih najbogatejših družb sveta, ki so namesto na centralizacijo stavile prav nasprotno na decentralizacijo (najprepoznavnejša primera sta Švica in Kanada). To je zamolčana alternativa »boju proti davčnim oazam«, ki ga mediji in politiki predstavljajo kot edini sploh možen odziv.
In ne, davčne oaze niso samo v Panami ali Džakarti (kamor je lep kupček denarja lani plasiralo na primer tudi slovensko državno podjetje Gorenje – pa to očitno ni tako zanimiva tema kot prigaran denar nekega upokojenega boksarja). V primerjavi z našo puščavo, so bujne oaze tudi v Švici, Lihtenštajnu, Luksemburgu, na Irskem in v Veliki Britaniji. Raje kot da jih zavistno pljuvamo, se zgledujmo po njih.
Davčne oaze so prav to kar njihovo slovensko ime nakazuje: upanje, da se lahko nekaj boljšega in človeku prijaznejšega ohrani tudi v slabih razmerah. Bojte se politikov, ki napovedujejo boj proti davčnim oazam; kar v resnici pravijo je, da se bodo namesto z dvigom konkurenčnosti naših institucij, ukvarjali z metanjem polen pod noge tistim, ki so boljši od nas.
Je tudi sestavni del zgodbe o evropskem razvoju, ki vam jo bo povedal vsak ekonomski zgodovinar. Prav ta pestrost, to institucionalno mnoštvo (številne male državice, kneževine in druga upravna območja), je namreč zgodovinsko gledano na evropskih tleh omogočilo izjemno konkurenco idej in sistemov.
Idejni, tehnološki in institucionalni preboj se ni zgodil kar sam od sebe – zgodil se je v visoko konkrenčnem okolju, kjer je slabo in zastarelo zamenjalo novo in boljše. In znova in znova in znova. To je sestavni del evropske zgodbe o uspehu.
Manj davčne konkurence nekaj dobrega?!
Pa vendar vedno znova poslušamo ideje o tem, kako so rešitve za te in one težave (gre za odgovor, ki ga imajo mnogi politiki pripravljenega neodvisno od teme) v več centralizacije. Več nadzora, več predpisov, več države, več Evrope. To zadnje je sploh popularno, saj razbremenjuje impotentne odločevalce doma in plezanje iz luknje, ki so nam jo skopali, prelaga na neke tretje ljudi tam daleč od pozornosti slovenske javnosti v Bruslju.
Bruseljski aparat pa je seveda navdušen nad vso to vero, ki jo polagamo vanje. Pomeni še več sredstev in pristojnosti s katerimi se lahko igrajo. Sam sem prav nejeverno zmajeval z glavo, ko sem decembra 2014 obiskal sedež Evropske komisije in Evropskega parlamenta v Bruslju, kjer sem imel priložnost izprašati tako nekaj EU uradnikov kot slovenske evropske poslance. Ti ljudje prav zares verjamejo, da manj davčne konkurence, pomeni nekaj dobrega.
Spomnim se Romane Tomc (v spominu mi je ostala, ker sem od nje pričakoval več, ne ker bi si zaslužila, da jo izpostavljam kot kakšno osrednjo nosilko problema), ki mi je odvrnila, da davčno harmonizacijo vidi kot priložnost za Slovenijo, da davke znižamo. Vzelo mi je sapo, da nekdo s tolikšno politično kilometrino navrže nekaj tako obupno naivnega. A čisto res, najprej bomo skupaj zatrli konkurenco, potem se bodo pa oblastniki v najmanj konkurenčnih državah nenadoma odločili, da saj pa bi vseeno lahko postali boljši?
Bojte se politikov, ki napovedujejo boj proti davčnim oazam; kar v resnici pravijo je, da se bodo namesto z dvigom konkurenčnosti naših institucij, ukvarjali z metanjem polen pod noge tistim, ki so boljši od nas.
Vrnimo se k evropski zgodbi o uspehu
Razumem, da smo liberalci v Sloveniji ogrožena vrsta. A tudi od konservativcev bi pričakoval diametralno nasproten pristop. Vrnite se k evropski zgodbi o uspehu! Raje kot vseevropsko povezovanje v boju proti konkurenci podprite še več konkurence. Si predstavljate na primer Slovenijo razdeljeno na regije z davčno avtonomijo, ki konkurirajo med seboj? Mislite, da bi si kakšna od teh regij upala ohraniti tako visok račun za tako slabo storitev? Skoraj zagotovo ne.
To bi bil povratek k ureditvi, ki je blizu skupnosti, blizu evropski ideji, blizu uspešnim modelom nekaterih najbogatejših družb sveta, ki so namesto na centralizacijo stavile prav nasprotno na decentralizacijo (najprepoznavnejša primera sta Švica in Kanada). To je zamolčana alternativa »boju proti davčnim oazam«, ki ga mediji in politiki predstavljajo kot edini sploh možen odziv.
Oaza kot upanje
In ne, davčne oaze niso samo v Panami ali Džakarti (kamor je lep kupček denarja lani plasiralo na primer tudi slovensko državno podjetje Gorenje – pa to očitno ni tako zanimiva tema kot prigaran denar nekega upokojenega boksarja). V primerjavi z našo puščavo, so bujne oaze tudi v Švici, Lihtenštajnu, Luksemburgu, na Irskem in v Veliki Britaniji. Raje kot da jih zavistno pljuvamo, se zgledujmo po njih.
Davčne oaze so prav to kar njihovo slovensko ime nakazuje: upanje, da se lahko nekaj boljšega in človeku prijaznejšega ohrani tudi v slabih razmerah. Bojte se politikov, ki napovedujejo boj proti davčnim oazam; kar v resnici pravijo je, da se bodo namesto z dvigom konkurenčnosti naših institucij, ukvarjali z metanjem polen pod noge tistim, ki so boljši od nas.
Zadnje objave
V Velenju vzklikali: "Lopovi! Lopovi!"
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Narašča število prihodov nezakonitih migrantov v Slovenijo
17. 4. 2024 ob 12:25
Rekordna ohladitev
17. 4. 2024 ob 9:22
Sredozemsko sodelovanje in migracije
17. 4. 2024 ob 7:21
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Ena lastovka še ne prinese pomladi, sploh če gre v resnici za vrabca
25. 3. 2024 ob 11:00
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.