Ples milijonov za elito na prvenstvu v Katarju, ki je pozabilo na navijače

Naj takoj v začetku povem, da bom spremljal svetovno prvenstvo, a da z odporom zrem v to, kar se okoli tega svetovnega prvenstva dogaja od leta 2010 naprej, ko je Katar dobil zagotovilo, da ga lahko organizira.

Misel, skozi katero lahko izlijem ta odpor, mi je dal eden izmed komentatorjev pod mojim prispevkom Začenja se svetovno prvenstvo, kjer nogomet, kljub vsem poskusom, ni v ospredju, ki je zapisal vprašanje: Komu bo pravzaprav namenjeno to prvenstvo?

Da, zares, komu bo namenjeno prvenstvo, ki ga številni ljubitelji nogometa vsake štiri leta komajda čakajo, saj na kup pripelje vse največje zvezdnike, igralci pa začnejo prestižni boj za zlati pokal ter za večni vpis v zgodovino?

Če ne gre drugače, kupi navijače

Morda na zgornje vprašanje najlažje odgovorimo, če pogledamo, komu letošnje prvenstvo ni namenjeno. Stari rek, ki se je v praksi že dolgo izgubil, pravi, da se nogomet igra za navijače. To večkrat širokoustno ponavljajo igralci, večkrat tudi direktorji in lastniki klubov, na drugi strani večkrat pride prav tudi šefom nogometnih zvez širom sveta. Pa je res tako?

Z izbiro Katarja nikomur izmed veljakov v ekipi, ki je izbirala gostitelja prvenstva, ni prišlo na pamet, da bi pomislil na navijače. Izbrana je bila država, kjer ni nogometnega vzdušja in folklore, država, kjer je obstajal le en stadion, država, kjer niti približno ni dovolj prenočišč za to, da bi poleg ekip in funkcionarjev lahko bivali tudi številni navijači, ki se odločijo za pot na SP. Da niti ne omenjam prvotnih planov z neznosno vročino ali kasnejšo spremembo s tradicionalnega julijskega termina na decembrskega, ki je podirala plane vsem državnim prvenstvom, igralce pa silila, da so postajali stroji, ki morajo igrati na tri dni.

Fifa nas želi prepričati, da bo katarsko SP imelo polne stadione, a prepričan sem, da ne bo tako ter da bomo priča še precej slabšemu vzdušju kot na SP v Južni Afriki, kjer so nam v ušesa nadležno trobile vuvuzele. Morda jim bo sliko, poslano v svet, uspelo prilagoditi vsaj na spodnji način. Po poročanju različnih tujih novinarjev iz Katarja naj bi prireditelji prvenstva predvsem med delavci migranti z indijske podceline novačili navijače za posamične reprezentance, pri čemer so jim namenili po 10 evrov dnevnice in tri obroke.

6.500 delavcev migrantov večinoma iz Indije, Pakistana, Bangladeša in Nepala je v desetih letih gradnje umrlo, da lahko katarski šejki in predsednik Fife Gianni Infantino dokazujejo, da je mogoče v nenogometni državi sredi puščave napraviti svetovno prvenstvo.

Nogomet postaja vse prej kot ljudska igra

Kdo bi vedel, kaj bi tisti delavski sindikati, ki so konec 19. stoletja ustanovili večino nogometnih klubov v industrijskih mestih Evrope in Južne Amerike z namenom, da bi njihovi člani sredi obupnih delovnih in življenjskih pogojev imeli vsaj neko obliko čim bolj poceni zabave in sprostitve, porekli na vprašanje, če je letošnje svetovno prvenstvo namenjeno delavcem. Prepričan sem, da bi po svetopisemsko »raztrgali svoja oblačila« in idejo nogometnih tekmovanj zabrisali v kakšno industrijsko peč.

Neživljenjske razmere, v katerih so delali in praktično še vedno delajo ter živijo številni delavci migranti v Katarju, so naravnost v nebo vpijoče. 6.500 delavcev migrantov večinoma iz Indije, Pakistana, Bangladeša in Nepala je v desetih letih gradnje umrlo, da lahko katarski šejki in predsednik Fife Gianni Infantino dokazujejo, da je mogoče v nenogometni državi sredi puščave napraviti svetovno prvenstvo.

Stadioni, postavljeni dobesedno na truplih ljudi ter v suženjskih razmerah za tiste, ki so v Katar prišli z upanjem na pošteno plačilo. A najbolj ob vsem boli, da Fifa ni sposobna kritike, ampak le piarovskih besed: »Prosimo vas, osredotočimo se na nogomet!«

Da se izognem odgovoru na probleme, jih raje prevalim na Evropejce

Gianni Infantino ves čas zelo dobro ve, kje ima njegovo vodenje največ kritične opozicije. Ni prezrl številnih transparentov na evropskih stadionih in številnih koreografij, na katerih je bila jasno izražena kritika evropskih navijačev: »Boycott Qatar.«


Zato ni čudno, da je ravno na Evropejce tudi sam vrgel največ kritik. Prvi mož svetovnega nogometa je namreč na očitke, zakaj je organizacijo prvenstva dobila država, ki krati človekove pravice, odgovoril: "Te kritike so v osnovi nepravične, enostranske, so le hipokrizija. Za vse, kar smo Evropejci počeli v zadnjih 3000 letih, bi se morali opravičevati naslednjih 3000 let, preden bi začeli dajati moralne lekcije drugim ljudem." Odgovor, ki kaže le to, da predsednik Fife ni sposoben pomesti pred svojim pragom ter da svoje smeti raje vrže sosedu.

Zakaj bi se sekiral, če imaš milijone

A še kako lepo mu je seštevati zelence, ki bodo Fifi kapnili ob organizaciji tega prvenstva. Prihodki Fife bodo v primerjavi s prejšnjim turnirjem pred štirimi leti višji kar za 700 milijonov evrov, kljub temu, da je v Rusiji 2018 zaslužila rekordnih 5,2 milijarde evrov.

Samo medijske pravice bodo prinesle za približno 200 milijonov več, podobno vsoto več bodo prinesli sponzorski dogovori, od prodaje vstopnic pa naj bi Fifa dobila med 200 in 300 milijonov več. Ko k temu prištejemo še nenormalni strošek, ki ga je Katar vložil v to svetovno prvenstvo, v višini 220 milijard evrov, lahko le rečemo, da Fife zagotovo ne rabi skrbeti za srd zgoraj omenjenih navijačev, delavcev in Evropejcev. Dovolj je le, da se ples milijonov za elito v Katarju lahko začne.

A s tem tudi ta najbolj priljubljena igra postaja vedno bolj odtujena od svojih korenin. Na dolgi rok je to za nogomet zagotovo pogubno.