26. decembra v Sloveniji praznujemo Dan samostojnosti in enotnosti, v spomin na plebiscitarno odločitev za samostojno Slovenijo.
Leta 1990 se je namreč 1.289.396 volivcev, oziroma 88,5% vseh volilnih upravičencev, odločilo, da želijo živeti v samostojni in neodvisni državi Sloveniji.
A to ni prvi plebiscit v zgodovini Slovencev. Pred tem sta se zgodila še dva, ki pa se za narodovo enovitost in ozemeljsko celovitost nista iztekla tako pozitivno.
Potegnili smo nekatere primerjave med plebiscitom za samostojno Slovenijo 1990, Koroškim plebiscitom 1920 in Beneškim plebiscitom 1866.
Plebiscit o samostojnosti Slovenije
Na vprašanje »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«, je 23. decembra leta 1990 več kot 95 odstotkov udeležencev plebiscita, oziroma 88,5 % vseh takratnih upravičencev za glasovanje o usodi Slovenije, odgovorilo pritrdilno.
Proti je glasovalo 57.800 volivcev, kar je recimo nekoliko več od števila volivcev za SD ali Združeno levico na državnozborskih volitvah 2014.
Državni praznik praznujemo na dan razglasitve rezultatov plebiscita.
Koroški plebiscit - podobna volilna udeležba, a rezultat v škodo Slovenije
Izgubljeno ozemlje na koroškem plebiscitu, prikazano ob mejah današnje Slovenije (vir slike: http://www.zgodovina.eu/)
Po koncu prve svetovne vojne naj bi mirovna pogodba v Saint Germainu določila mejo nastajajoče Kraljevine SHS z Avstrijo. Pod vplivom ameriške komisije, ki je ocenila, da se mora Celovško kotlino opredeljevati kot enoten prostor, so mejo potegnili po Karavanah. Tako so Jezersko in Mežiško dolino določili Kraljevini SHS, ostalo Koroško pa prepustili odločitvi plebiscita.
Slednjo so razdelili na cono A s središčem v Velikovcu, ki jo je zasedla jugoslovanska vojska in cono B s Celovcem in območjem severno od Vrbskega jezera pod avstrijsko oblastjo. Določeno je bilo, da se plebiscit izvede najprej v coni A, če bo uspešen za jugoslovansko stran, pa še v coni B.
V času priprave na plebiscit sta obe strani izvajale močno propagando. Avstrijska je poudarjala ekonomsko korist celotne Celovške kotline in obljubljala jezikovno enakopravnost, medtem ko je propaganda SHS igrala na narodno zavest in bila izrazito protinemška. Avstrijska propaganda ni bila toliko protislovenska kot predvsem protijugoslovanska in je prikazovala mlado kraljevino kot kaotično.
Na plebiscitu za cono A, 10. oktobra 1920, je sodelovalo 39.307, oziroma 95,79 % volilnih upravičencev.
Za Avstrijo je glasovalo 59,1% (22.055), za Kraljevino SHS pa 40,9% (15.270) volivcev. Po porazu v coni A je Avstriji avtomatsko pripadla tudi cona B.
Za Avstrijo je takrat glasovalo veliko Slovencev, saj so svetlejšo prihodnost videli v navezavi na avstrijsko-nemški prostor kot v povezovanju Slovencev z balkanskimi narodi.
Avstrijske nacionalistične skupine so rezultat kmalu začele izrabljati za agresivno politiko ponemčevanja predvsem Južne Koroške, obtoževanja so se začela tudi znotraj slovenske skupnosti same.
Slovenci smo z izgubo Koroške ostali brez 11 % ozemlja in 10 % prebivalstva.
Beneški plebiscit: Iz Habsburške monarhije nazaj pod Italijo
Beneška Slovenija kot najbolj zahodni del slovenskih dežel po zemljevidu Petra Kozlerja iz leta 1855 (klik za povečavo)
V slovenski javnosti je veliko manj poznan beneški plebiscit, ki se je zgodil pred 150. leti (1866).
Območje Beneške Slovenije je več stoletij predstavljalo nekakšno vojno krajino in mejo med germanskim in romanskim svetom. Naloga Slovencev je bila stražiti mejo, zaradi česar so bili pod Beneško republiko oproščeni vojaščine, carine in drugih dajatev. V rokah so prav tako imeli sodno in upravno oblast, ohranili so tudi cerkveno samoupravo.
Dokler ni leta 1797 Videm zasedel Napoleon. Z mirovno pogodbo med Francozi in Avstrijci je 19. oktobra 1797 Beneška Slovenija prišla pod Avstrijo, po ponovnem kratkem obdobju pod Francozi pa dokončno leta 1818. Zavladal ji je avstrijski birokratski aparat in visoki davki. Od takrat dalje so si Slovenci želeli pridobiti nazaj svoboščine iz časov beneške republike.
Ozemlje Beneške Slovenije je bilo tekom desetletij tako večkrat na pogajalski mizi, usodno leta keta 1866, ko je igralo vlogo v dveh mirovnih pogodbah: avstrijsko-pruski in avstrijsko-italijanski.
Čeprav je porazila Italijo, je Avstrija tej morala odstopiti ravno to ozemlje. Kraljevina Sardinija je imela pri priključevanju novih ozemelj navado, da je povprašala prebivalstvo, ali se želi priključiti ali ne, kar so storili tudi v Beneški Sloveniji.
Pravico do glasovanja je imel vsak moški državljan, ki je izpolnil 21. leto starosti in ni bil kaznovan zaradi tatvine, sleparije ali večjega zločina.
Glasovali so 21. in 22. oktobra 1866, rezultati pa so bili sledeči: v okrajih s slovenskim prebivalstvom je za Italijo glasovalo 25.434 volivcev, dva sta bila proti, 15 glasovnic pa je bilo neveljavnih. V Reziji je za Italijo glasovalo 300 ljudi. V celotni Furlaniji se je za Italijo izreklo 105.386 volivcev, 36 jih je bilo proti, 15 glasovnic pa je bilo neveljavnih.
Slovenci naj bi tako soglasno za Italijo glasovali zaradi več kot tisočletne navezanosti na Čedad, Videm in Oglej, štiristoletnega zvestega čuvanja meja beneške republike in stoletne povezava ter sožitja gorjanskih Slovencev z dolinskimi Furlani.
A upanje, da bodo pod Italijo ponovno pridobili svoboščine, ki so jih pod Habsburžani izgubili, je bilo prazno: takoj po plebiscitu so slovenščino v cerkvah prepovedali, učiteljem je bilo dovoljeno poučevati zgolj v italijanščini, poitalijančili so imena krajev.
Poleg tega jim je sama geografska lokacija onemogočila intenzivnejše stike s Slovenci v habsburški monarhiji.
Zgodovina je pokazala, da je imela vrnitev Beneške Slovenije pod Italijo negativne posledice za narodov obstoj na tem območju in dolgoročno prispevala h krnitvi ozemlja samostojne države Slovenije v mejah, kot so zarisane danes.
Dragi Rokc, žal ne razumeš mojih komentarjev. Na ozemlju nekdanje Jugoslavije so tri "RS" in vse tri so v enakem zosu.
Šiptarji so v Srbiji s Kosovom že dosegli, kar so želeli: skupen narodni prostor v Srbiji - Kosmetu in Metohiji, v znatnem delu Črne gore in zahodnem delu Makedonije. Kako pa je z njimi pri nas, pa upam, da se zavedaš. Učimo jih slovensko, mi pa se nočemo naučiti šiptarsko, kot sami pravijo svojemu jeziku. O njihovi moči v Sloveniji še ne bi pisal podrobneje. Bošnjaki so se uspešno z odličnim marketingom, tudi z izrazito pomočjo Slovenije in Slovencev, raztrosili po vsem svetu. Kljub temu imajo še vedno svoje z mednarodnimi sredstvi zgrajene vile na ozemlju svoje Bošnjaško-Hrvaške federacije, pa tudi v Republiki Srbski. O tem, koliko jih je v Sloveniji in kako uspešno jo človeško in lastninsko preplavljajo, ne bi širše pisal. Vsi, Šiptarji in Bošnjaki pa imajo najmanj po dve ali še več domačij. Pa tudi Srbi, Hrvatje, Makedonci, Črnogorci, ki živijo v Sloveniji. Za razliko od Slovencev, ki imamo le svoje dvorišče, če odštejem sto tisoč nepremičnin na Jadranu. Moji prispevki prikazujejo "temno plat" slovenskega razmišljanja, ki se je zgubilo zaradi brezmejnih blatenj "četnikov" - torej neznanega naroda - kljub temu, da so prav ti omogočili številnim Slovencem pregnanim s strani zahodnoevropskih nemško in italijansko kultiviranih vojsk z njihovih domov, da so preživeli II. svetovno vojno. Ali ste nanjo že povsem pozabili? Nihče vam ne brani, da verujete kam v Evropi sodimo, a že kar mnogokrat zapisano dejstvo je, da smo prav Slovenci in Slovenija (ostali) zaradi svoje politike brez kakršnegakoli zaveznika, bi nas moralo strezniti. O ponosu Hrvatov pa le to, da sem se mnogo tega učil tudi pri njih in, da sem želel številne Slovence tako ali drugače opozoriti na to, kaj nam pripravljajo, pa me niso hoteli poslušati. Za bonbonjero jaz vem še dvajset let, pa še za kaj drugega, a mi smo, kot Srbi prepričani, da nas bo rešilo pravo. Nekoč so peli, Trla baba lan, da joj prodže dan. Ponosen sem na to, da Slovencem pospredujem pristne, osebno preverjene informacije tudi o bosanskih Srbih, z enim samim namenom, da kaj podobnega ne bi doživeli tudi Slovenci. Sicer pa vas vabim na ogled nekaterih krajev in mest, kjer boste lahko spoznali, kaj so vam natrosili slovenski in drugi mediji in kaj je resnica. O narodnem značaju menda delovnih in poštenih Slovencev pa le to, da so nas v 25 letih samostojne države vsi prehiteli, saj se nismo pripravljeni prav ničesar učiti in naučiti. Pa nismo več vezani na, po vašem mnenju, "zloglasne" Srbe. Že izjemno delo Petra Colnarja Slovenska kronika tisočletja, pa še mnoge druge podobne knjige, bi vam odkrile, da nas Evtropa dejansko nemara. Razen, kot sužnje oziroma tlačane katerega koli značaja.
Opažam, da se je komentator z imenom 'biljan' že nekajkrat oglasil z Srbiji in južnim povezavam naklonjenimi stališči ter pozicijo, da naj bi Slovence zadevali srbski problemi - pred časom je omenjal teorije o vojni v BiH ter dogodke v Srebrenici.
Sam menim, da smo Slovenci ob sicer zgodovinski nujnosti z vstopom v južno-slovanske povezave naredili izjemno napako. Spremenjen je bil naš narodni značaj in iz delovnega in vernega ter ponosnega srednjeevropskega naroda, ki je gravitiral na osišče Benetke-Trst-München-Salzburg-Gradec-Dunaj-Budimpešta-Praga-Krakov smo prevzeli južnjaške navade in se kritično oddaljili od srednjeevropskega prostora (razvojno in mentalno). Že sam veliki pisatelj Cankar je pisal, da je slovenski kmet bolj podoben furlanskemu in bavarskemu in podzavestno se je bal kaj nas v južnih povezavah čaka.
Nekatere simpatizerje s Srbijo motijo Hrvati toda, če so oni bolj ponosni in imajo boljše zaveznike (Američani, Sveti sedež) kot mi (Rusi, Srbi) je to naš problem. Slovenci očitno ne vemo, kje moramo izbirati prijatelje ter precenjujemo našo pozicijo. Slovenci smo tudi katoliški in srednjeevropski narod, ne vem zakaj se moramo bratiti z narodi, ki nam niso blizu. Menim, da je ključno, da se kot narod naslonimo na srednjeevropski prostor, s poudarkom na slovanski kulturni in narodni komponenti (Čehi, Slovaki, Poljaki, sodelovanje z Hrvati v Istri - Istrani) ter gospodarski dimenziji (severna Italija - Furlanija, Veneto, Južna Tirolska - Avstrija Švica,, Bavarska, Madžarska). Navsezadnje naša mladina gravitira na Zahod, Beograd je dober za žurke, za kaj več pa ne.
Bratenje s Srbi nas je pokopalo, njihovi porazi (Bosna, Kosovo) pa se nas ne tičejo. Reševali jih bodo sami. Bodimo ponosni Slovenci vpeti v srednjeeevropski prostor. Jugoslovanska zgodba je passe, čas je za srednjeevropsko zgodbo.
Vsakdo, ki kolikortoliko spoštuje Slovence ob slovensko-avstrijsko in slovensko-italijanski meji si bo naredil veliko uslugo, če bo prebral Spomine Ivana Hribarja, II. knjiga o revolucionarni ustanovitvi proavstrijske narodne vlade Slovenije z Josipom vitetum Pogačnikom na čelu ter poglavje Koroška-Rapallo dve naši nacionalni katastrofi. Srž problema oziroma neuspeha je bil v ravnanju neodgovornih antislovenskih politikov v Ljubljani in nikjer drugje. Podobno je tudi sedaj, čeprav imamo polna usta samostojnosti oziroma suvernosti, ko na hrvaški medpokrajinski in mednarodni televiziji Z1 v oddaji "Bujica" z nenavadno simpatijo govori in napoveduje dejavnosti Romanja Leljaka v prid Hrvatov v povezavi s Hudo jamo. Jer res dobro, da po Sloveniji na tem zelo občutljivem področju gospoduje omenjeni.
4 komentarjev
biljan
Dragi Rokc, žal ne razumeš mojih komentarjev. Na ozemlju nekdanje Jugoslavije so tri "RS" in vse tri so v enakem zosu.
Šiptarji so v Srbiji s Kosovom že dosegli, kar so želeli: skupen narodni prostor v Srbiji - Kosmetu in Metohiji, v znatnem delu Črne gore in zahodnem delu Makedonije. Kako pa je z njimi pri nas, pa upam, da se zavedaš. Učimo jih slovensko, mi pa se nočemo naučiti šiptarsko, kot sami pravijo svojemu jeziku. O njihovi moči v Sloveniji še ne bi pisal podrobneje. Bošnjaki so se uspešno z odličnim marketingom, tudi z izrazito pomočjo Slovenije in Slovencev, raztrosili po vsem svetu. Kljub temu imajo še vedno svoje z mednarodnimi sredstvi zgrajene vile na ozemlju svoje Bošnjaško-Hrvaške federacije, pa tudi v Republiki Srbski. O tem, koliko jih je v Sloveniji in kako uspešno jo človeško in lastninsko preplavljajo, ne bi širše pisal. Vsi, Šiptarji in Bošnjaki pa imajo najmanj po dve ali še več domačij. Pa tudi Srbi, Hrvatje, Makedonci, Črnogorci, ki živijo v Sloveniji. Za razliko od Slovencev, ki imamo le svoje dvorišče, če odštejem sto tisoč nepremičnin na Jadranu. Moji prispevki prikazujejo "temno plat" slovenskega razmišljanja, ki se je zgubilo zaradi brezmejnih blatenj "četnikov" - torej neznanega naroda - kljub temu, da so prav ti omogočili številnim Slovencem pregnanim s strani zahodnoevropskih nemško in italijansko kultiviranih vojsk z njihovih domov, da so preživeli II. svetovno vojno. Ali ste nanjo že povsem pozabili? Nihče vam ne brani, da verujete kam v Evropi sodimo, a že kar mnogokrat zapisano dejstvo je, da smo prav Slovenci in Slovenija (ostali) zaradi svoje politike brez kakršnegakoli zaveznika, bi nas moralo strezniti. O ponosu Hrvatov pa le to, da sem se mnogo tega učil tudi pri njih in, da sem želel številne Slovence tako ali drugače opozoriti na to, kaj nam pripravljajo, pa me niso hoteli poslušati. Za bonbonjero jaz vem še dvajset let, pa še za kaj drugega, a mi smo, kot Srbi prepričani, da nas bo rešilo pravo. Nekoč so peli, Trla baba lan, da joj prodže dan. Ponosen sem na to, da Slovencem pospredujem pristne, osebno preverjene informacije tudi o bosanskih Srbih, z enim samim namenom, da kaj podobnega ne bi doživeli tudi Slovenci. Sicer pa vas vabim na ogled nekaterih krajev in mest, kjer boste lahko spoznali, kaj so vam natrosili slovenski in drugi mediji in kaj je resnica. O narodnem značaju menda delovnih in poštenih Slovencev pa le to, da so nas v 25 letih samostojne države vsi prehiteli, saj se nismo pripravljeni prav ničesar učiti in naučiti. Pa nismo več vezani na, po vašem mnenju, "zloglasne" Srbe. Že izjemno delo Petra Colnarja Slovenska kronika tisočletja, pa še mnoge druge podobne knjige, bi vam odkrile, da nas Evtropa dejansko nemara. Razen, kot sužnje oziroma tlačane katerega koli značaja.
Rajko Podgoršek
Opažam, da se je komentator z imenom 'biljan' že nekajkrat oglasil z Srbiji in južnim povezavam naklonjenimi stališči ter pozicijo, da naj bi Slovence zadevali srbski problemi - pred časom je omenjal teorije o vojni v BiH ter dogodke v Srebrenici.
Sam menim, da smo Slovenci ob sicer zgodovinski nujnosti z vstopom v južno-slovanske povezave naredili izjemno napako. Spremenjen je bil naš narodni značaj in iz delovnega in vernega ter ponosnega srednjeevropskega naroda, ki je gravitiral na osišče Benetke-Trst-München-Salzburg-Gradec-Dunaj-Budimpešta-Praga-Krakov smo prevzeli južnjaške navade in se kritično oddaljili od srednjeevropskega prostora (razvojno in mentalno). Že sam veliki pisatelj Cankar je pisal, da je slovenski kmet bolj podoben furlanskemu in bavarskemu in podzavestno se je bal kaj nas v južnih povezavah čaka.
Nekatere simpatizerje s Srbijo motijo Hrvati toda, če so oni bolj ponosni in imajo boljše zaveznike (Američani, Sveti sedež) kot mi (Rusi, Srbi) je to naš problem. Slovenci očitno ne vemo, kje moramo izbirati prijatelje ter precenjujemo našo pozicijo. Slovenci smo tudi katoliški in srednjeevropski narod, ne vem zakaj se moramo bratiti z narodi, ki nam niso blizu. Menim, da je ključno, da se kot narod naslonimo na srednjeevropski prostor, s poudarkom na slovanski kulturni in narodni komponenti (Čehi, Slovaki, Poljaki, sodelovanje z Hrvati v Istri - Istrani) ter gospodarski dimenziji (severna Italija - Furlanija, Veneto, Južna Tirolska - Avstrija Švica,, Bavarska, Madžarska). Navsezadnje naša mladina gravitira na Zahod, Beograd je dober za žurke, za kaj več pa ne.
Bratenje s Srbi nas je pokopalo, njihovi porazi (Bosna, Kosovo) pa se nas ne tičejo. Reševali jih bodo sami. Bodimo ponosni Slovenci vpeti v srednjeeevropski prostor. Jugoslovanska zgodba je passe, čas je za srednjeevropsko zgodbo.
biljan
Pravilno: z Josipom vitezom Pogačnikom
biljan
Vsakdo, ki kolikortoliko spoštuje Slovence ob slovensko-avstrijsko in slovensko-italijanski meji si bo naredil veliko uslugo, če bo prebral Spomine Ivana Hribarja, II. knjiga o revolucionarni ustanovitvi proavstrijske narodne vlade Slovenije z Josipom vitetum Pogačnikom na čelu ter poglavje Koroška-Rapallo dve naši nacionalni katastrofi. Srž problema oziroma neuspeha je bil v ravnanju neodgovornih antislovenskih politikov v Ljubljani in nikjer drugje. Podobno je tudi sedaj, čeprav imamo polna usta samostojnosti oziroma suvernosti, ko na hrvaški medpokrajinski in mednarodni televiziji Z1 v oddaji "Bujica" z nenavadno simpatijo govori in napoveduje dejavnosti Romanja Leljaka v prid Hrvatov v povezavi s Hudo jamo. Jer res dobro, da po Sloveniji na tem zelo občutljivem področju gospoduje omenjeni.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.