Plagiat

Tino Mamić

POSLUŠAJ ČLANEK
V zadnjih tednih sem kot profesor zgodovine, ki izdeluje družinska drevesa, dobil dve nespodobni ponudbi. Da bi za dobro plačilo opravil delo namesto študenta zgodovine.

Najprej se mi je po elektronski pošti oglasila študentka zgodovine. Brucka, rahlo vehementna se mi je zdela, bi morala kot seminarsko nalogo pri enemu predmetu narediti svoje družinsko drevo. A ji stvar nikakor ne gre od rok, ker ne pozna dobro postopkov in se ji ne da poglabljati vanje. Tako mi je vsaj napisala.

Nisem se poglabljal v razmišljanje, ampak sem ji le odgovoril, da je cena rodovnika taka-in-taka in da bi našli prednike do tam-in-tam. Cene nisem zasolil, ker tega nikdar ne počnem, pa tudi če gre za bogataša ali lopova.

Opereš si roke, vesti pač ne


A vprašanje študentke mi nikakor ni dalo miru. Spet in spet sem premleval, ali sem naredil prav. Rodovnik je sad raziskove, ki vsebuje datume, imena, priimke in njihove sorodstvene povezave. Nenazadnje, rodovnik ni podpisan, stranki ga naredim po naročilu, ona pa z njim pač naredi, kar želi. Tako sem si opral roke. Vesti pač ne.

Slednjič me je teh težkih misli odrešila študentka sama. Da ji je predrago, je napisala in se zahvalila. Oddahnil sem si.
In je začela. Da ima sina, prvoletnika na študiju zgodovine, ki se „ne znajde“ in „ima prehodne težave“. Najprej sem mislil, da potrebuje inštrukcije. A potem je konkretno vprašala, če bi za sina napisal dve seminarski nalogi.

Študentska mama


Nato pa me preseneti telefonski klic. Gospa, ki se je predstavila samo z imenom, je zelo obzirno in vljudno vprašala, če delam tudi drugačne zgodovinske raziskave kot zgolj rodoslovne. Kar želite, sem jih odgovoril: pomagam pri dediščinah, iskanju sorodnikov, pišem knjige…

In je začela. Da ima sina, prvoletnika na študiju zgodovine, ki se „ne znajde“ in „ima prehodne težave“. Najprej sem mislil, da potrebuje inštrukcije. A potem je konkretno vprašala, če bi za sina napisal dve seminarski nalogi. Šokiran sem bil, pa še na smeh mi je šlo. Gospe nisem hotel užaliti, saj tega gotovo ni počela, ker bi hotela slepariti, ampak zaradi sinove stiske. Stiske otrok pa dandanes vsi po vrsti rešujejo očetje in mame še veliko veliko dlje od konca osnovne šole.

Laž


Gospo sem tako vprašal, kako je s časovnimi roki in sem se lepo izgovoril na drugo delo. To sicer ni bila laž, saj imam res dela dovolj za mesec vnaprej. Bi pa lahko kak drug projekt prestavil in sinčku, pardon, sinu, napisal željena referata. To namreč naredim, ko dobim stranko, ki se ji mudi. V bistvu sem se torej vendarle zlagal. Sem se znašel v stiski.

Tudi ta misel mi ni in ni šla več iz glave. Slabo vest sem imel, ker sem lagal. Slabo vest sem imel, ker nisem kot zgodovinar častno odgovoril, da je plagiatorstvo nespodobno in nezakonito in da tega jaz ne počnem.

Svojim otrokom nisem delal plakatov in domačih nalog ter jih zato prikrajšal za pohvale, saj v konkurenci z mamami svojih sošolcev nikoli niso bili konkurenčni. Če bi zdaj zaradi nekaj fičnikov ali pa tudi za dober denar sam sodeloval pri plagiatorstvu, bi pokazal, da mi denar pomeni več kot čast in več kot moji lastni otroci.

Res je, plagiatorstvo je v Sloveniji postalo normalno. Norost je postala normalnost.


Nor(maln)ost


Res je, plagiatorstvo je v Sloveniji postalo normalno. Norost je postala normalnost. Pred leti sem bral celo magistrsko delo nekega duhovnika, ki je bilo v velikem delu prepisano iz neke knjige. Le kaka napaka več je bila v nalogi, saj duhovnik pri prepisovanju ni bil natančen.

Spomnimo se lahko tudi predsednice vlade, ki je magistrsko nalogo prepisala. Bojda res od same sebe. Tako je rekla: da je prepisala delo, ki ga je prej bila napisala za eno državno firmo. V resnici magistrsko delo niti ni bilo znanstveno delo, ampak je bilo bolj podobno referatu kakega malo pridnejšega bruca. Še bolj škandalozno je, da se kljub prepisanemu referatu, ki so ga razglasili za magistrsko nalogo, ni zgodilo nič. Političarka je ostala magistrica.

Sam sem takrat obesil na klin svoj podiplomski študij. Čeprav sem imel narejene vse izpite in mi je manjkala samo še magistrska naloga. Takega papirja kot ga ima Bratuškova, jaz sploh nočem imeti.

Ga ima pa moj bivši sošolec, ki je bil verjetno zadnji agent udbe v malem semenišču. Mature  ni položil, saj je bil že po nedokončanem tretjem letniku šolo zapustil. Si je pa kmalu po naši maturi hotel za nekaj ur sposoditi diplomo enega od sošolcev. Ni hotel povedati zakaj. Danes vem, zakaj. Kolega je „študij“ nadaljeval na neki ukrajinski univerzi, magisterij pa nato naredil na eni od slovenskih univerz. Njegov mentor je bil celo rektor in minister. To meni o slovenskem šolstvu pove ogromno.

Razumem mamice, ki hočejo svojim otrokom narediti plakate ali naročiti seminarsko nalogo. Ne razumem pa, da na to pristajajo učiteljice in profesorji na univerzi. Pa tudi mediji, politika in celo sama – javnost.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike