Plagiat
POSLUŠAJ ČLANEK
V zadnjih tednih sem kot profesor zgodovine, ki izdeluje družinska drevesa, dobil dve nespodobni ponudbi. Da bi za dobro plačilo opravil delo namesto študenta zgodovine.
Najprej se mi je po elektronski pošti oglasila študentka zgodovine. Brucka, rahlo vehementna se mi je zdela, bi morala kot seminarsko nalogo pri enemu predmetu narediti svoje družinsko drevo. A ji stvar nikakor ne gre od rok, ker ne pozna dobro postopkov in se ji ne da poglabljati vanje. Tako mi je vsaj napisala.
Nisem se poglabljal v razmišljanje, ampak sem ji le odgovoril, da je cena rodovnika taka-in-taka in da bi našli prednike do tam-in-tam. Cene nisem zasolil, ker tega nikdar ne počnem, pa tudi če gre za bogataša ali lopova.
A vprašanje študentke mi nikakor ni dalo miru. Spet in spet sem premleval, ali sem naredil prav. Rodovnik je sad raziskove, ki vsebuje datume, imena, priimke in njihove sorodstvene povezave. Nenazadnje, rodovnik ni podpisan, stranki ga naredim po naročilu, ona pa z njim pač naredi, kar želi. Tako sem si opral roke. Vesti pač ne.
Slednjič me je teh težkih misli odrešila študentka sama. Da ji je predrago, je napisala in se zahvalila. Oddahnil sem si.
Nato pa me preseneti telefonski klic. Gospa, ki se je predstavila samo z imenom, je zelo obzirno in vljudno vprašala, če delam tudi drugačne zgodovinske raziskave kot zgolj rodoslovne. Kar želite, sem jih odgovoril: pomagam pri dediščinah, iskanju sorodnikov, pišem knjige…
In je začela. Da ima sina, prvoletnika na študiju zgodovine, ki se „ne znajde“ in „ima prehodne težave“. Najprej sem mislil, da potrebuje inštrukcije. A potem je konkretno vprašala, če bi za sina napisal dve seminarski nalogi. Šokiran sem bil, pa še na smeh mi je šlo. Gospe nisem hotel užaliti, saj tega gotovo ni počela, ker bi hotela slepariti, ampak zaradi sinove stiske. Stiske otrok pa dandanes vsi po vrsti rešujejo očetje in mame še veliko veliko dlje od konca osnovne šole.
Gospo sem tako vprašal, kako je s časovnimi roki in sem se lepo izgovoril na drugo delo. To sicer ni bila laž, saj imam res dela dovolj za mesec vnaprej. Bi pa lahko kak drug projekt prestavil in sinčku, pardon, sinu, napisal željena referata. To namreč naredim, ko dobim stranko, ki se ji mudi. V bistvu sem se torej vendarle zlagal. Sem se znašel v stiski.
Tudi ta misel mi ni in ni šla več iz glave. Slabo vest sem imel, ker sem lagal. Slabo vest sem imel, ker nisem kot zgodovinar častno odgovoril, da je plagiatorstvo nespodobno in nezakonito in da tega jaz ne počnem.
Svojim otrokom nisem delal plakatov in domačih nalog ter jih zato prikrajšal za pohvale, saj v konkurenci z mamami svojih sošolcev nikoli niso bili konkurenčni. Če bi zdaj zaradi nekaj fičnikov ali pa tudi za dober denar sam sodeloval pri plagiatorstvu, bi pokazal, da mi denar pomeni več kot čast in več kot moji lastni otroci.
Res je, plagiatorstvo je v Sloveniji postalo normalno. Norost je postala normalnost. Pred leti sem bral celo magistrsko delo nekega duhovnika, ki je bilo v velikem delu prepisano iz neke knjige. Le kaka napaka več je bila v nalogi, saj duhovnik pri prepisovanju ni bil natančen.
Spomnimo se lahko tudi predsednice vlade, ki je magistrsko nalogo prepisala. Bojda res od same sebe. Tako je rekla: da je prepisala delo, ki ga je prej bila napisala za eno državno firmo. V resnici magistrsko delo niti ni bilo znanstveno delo, ampak je bilo bolj podobno referatu kakega malo pridnejšega bruca. Še bolj škandalozno je, da se kljub prepisanemu referatu, ki so ga razglasili za magistrsko nalogo, ni zgodilo nič. Političarka je ostala magistrica.
Sam sem takrat obesil na klin svoj podiplomski študij. Čeprav sem imel narejene vse izpite in mi je manjkala samo še magistrska naloga. Takega papirja kot ga ima Bratuškova, jaz sploh nočem imeti.
Ga ima pa moj bivši sošolec, ki je bil verjetno zadnji agent udbe v malem semenišču. Mature ni položil, saj je bil že po nedokončanem tretjem letniku šolo zapustil. Si je pa kmalu po naši maturi hotel za nekaj ur sposoditi diplomo enega od sošolcev. Ni hotel povedati zakaj. Danes vem, zakaj. Kolega je „študij“ nadaljeval na neki ukrajinski univerzi, magisterij pa nato naredil na eni od slovenskih univerz. Njegov mentor je bil celo rektor in minister. To meni o slovenskem šolstvu pove ogromno.
Razumem mamice, ki hočejo svojim otrokom narediti plakate ali naročiti seminarsko nalogo. Ne razumem pa, da na to pristajajo učiteljice in profesorji na univerzi. Pa tudi mediji, politika in celo sama – javnost.
Najprej se mi je po elektronski pošti oglasila študentka zgodovine. Brucka, rahlo vehementna se mi je zdela, bi morala kot seminarsko nalogo pri enemu predmetu narediti svoje družinsko drevo. A ji stvar nikakor ne gre od rok, ker ne pozna dobro postopkov in se ji ne da poglabljati vanje. Tako mi je vsaj napisala.
Nisem se poglabljal v razmišljanje, ampak sem ji le odgovoril, da je cena rodovnika taka-in-taka in da bi našli prednike do tam-in-tam. Cene nisem zasolil, ker tega nikdar ne počnem, pa tudi če gre za bogataša ali lopova.
Opereš si roke, vesti pač ne
A vprašanje študentke mi nikakor ni dalo miru. Spet in spet sem premleval, ali sem naredil prav. Rodovnik je sad raziskove, ki vsebuje datume, imena, priimke in njihove sorodstvene povezave. Nenazadnje, rodovnik ni podpisan, stranki ga naredim po naročilu, ona pa z njim pač naredi, kar želi. Tako sem si opral roke. Vesti pač ne.
Slednjič me je teh težkih misli odrešila študentka sama. Da ji je predrago, je napisala in se zahvalila. Oddahnil sem si.
In je začela. Da ima sina, prvoletnika na študiju zgodovine, ki se „ne znajde“ in „ima prehodne težave“. Najprej sem mislil, da potrebuje inštrukcije. A potem je konkretno vprašala, če bi za sina napisal dve seminarski nalogi.
Študentska mama
Nato pa me preseneti telefonski klic. Gospa, ki se je predstavila samo z imenom, je zelo obzirno in vljudno vprašala, če delam tudi drugačne zgodovinske raziskave kot zgolj rodoslovne. Kar želite, sem jih odgovoril: pomagam pri dediščinah, iskanju sorodnikov, pišem knjige…
In je začela. Da ima sina, prvoletnika na študiju zgodovine, ki se „ne znajde“ in „ima prehodne težave“. Najprej sem mislil, da potrebuje inštrukcije. A potem je konkretno vprašala, če bi za sina napisal dve seminarski nalogi. Šokiran sem bil, pa še na smeh mi je šlo. Gospe nisem hotel užaliti, saj tega gotovo ni počela, ker bi hotela slepariti, ampak zaradi sinove stiske. Stiske otrok pa dandanes vsi po vrsti rešujejo očetje in mame še veliko veliko dlje od konca osnovne šole.
Laž
Gospo sem tako vprašal, kako je s časovnimi roki in sem se lepo izgovoril na drugo delo. To sicer ni bila laž, saj imam res dela dovolj za mesec vnaprej. Bi pa lahko kak drug projekt prestavil in sinčku, pardon, sinu, napisal željena referata. To namreč naredim, ko dobim stranko, ki se ji mudi. V bistvu sem se torej vendarle zlagal. Sem se znašel v stiski.
Tudi ta misel mi ni in ni šla več iz glave. Slabo vest sem imel, ker sem lagal. Slabo vest sem imel, ker nisem kot zgodovinar častno odgovoril, da je plagiatorstvo nespodobno in nezakonito in da tega jaz ne počnem.
Svojim otrokom nisem delal plakatov in domačih nalog ter jih zato prikrajšal za pohvale, saj v konkurenci z mamami svojih sošolcev nikoli niso bili konkurenčni. Če bi zdaj zaradi nekaj fičnikov ali pa tudi za dober denar sam sodeloval pri plagiatorstvu, bi pokazal, da mi denar pomeni več kot čast in več kot moji lastni otroci.
Res je, plagiatorstvo je v Sloveniji postalo normalno. Norost je postala normalnost.
Nor(maln)ost
Res je, plagiatorstvo je v Sloveniji postalo normalno. Norost je postala normalnost. Pred leti sem bral celo magistrsko delo nekega duhovnika, ki je bilo v velikem delu prepisano iz neke knjige. Le kaka napaka več je bila v nalogi, saj duhovnik pri prepisovanju ni bil natančen.
Spomnimo se lahko tudi predsednice vlade, ki je magistrsko nalogo prepisala. Bojda res od same sebe. Tako je rekla: da je prepisala delo, ki ga je prej bila napisala za eno državno firmo. V resnici magistrsko delo niti ni bilo znanstveno delo, ampak je bilo bolj podobno referatu kakega malo pridnejšega bruca. Še bolj škandalozno je, da se kljub prepisanemu referatu, ki so ga razglasili za magistrsko nalogo, ni zgodilo nič. Političarka je ostala magistrica.
Sam sem takrat obesil na klin svoj podiplomski študij. Čeprav sem imel narejene vse izpite in mi je manjkala samo še magistrska naloga. Takega papirja kot ga ima Bratuškova, jaz sploh nočem imeti.
Ga ima pa moj bivši sošolec, ki je bil verjetno zadnji agent udbe v malem semenišču. Mature ni položil, saj je bil že po nedokončanem tretjem letniku šolo zapustil. Si je pa kmalu po naši maturi hotel za nekaj ur sposoditi diplomo enega od sošolcev. Ni hotel povedati zakaj. Danes vem, zakaj. Kolega je „študij“ nadaljeval na neki ukrajinski univerzi, magisterij pa nato naredil na eni od slovenskih univerz. Njegov mentor je bil celo rektor in minister. To meni o slovenskem šolstvu pove ogromno.
Razumem mamice, ki hočejo svojim otrokom narediti plakate ali naročiti seminarsko nalogo. Ne razumem pa, da na to pristajajo učiteljice in profesorji na univerzi. Pa tudi mediji, politika in celo sama – javnost.
Zadnje objave
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
8 komentarjev
martin1
ČE BI BILO ZA SLUŽBO ALI FUNKCIJO POTREBNO ZNANJE NE PO PAPIR(NAZIV) POTEM NE BI BILO PLAGIATOV!!!!!
lojze19
Pošten, odličen opis stanja v naši družbi.
MEFISTO
To, kar se dogaja in prikriva na ministrstvu za kulturo, pa ni plagiat.
Sprehajalec
Salamon: tako pisanje samo pove resnico, da je "človek" lahko samo takrat človek, ko si postavi realne cilje in da živi v družbi, ki zagotavlja za dobro opravljeno plačilo.
Lucija: zelo preprosto, najmanjša plača mora biti višja, nikakor pa ne moremo gospodje Slovenci dovoliti, da kanalizacijo čistijo drugi, ali pa še huje, da nam Avstrijci kurijo plastiko sredi Dunaja, ker mi ne maramo sežiganja.
Ker smo mi preprosto čez vse in nam vsako fizično delo smrdi. Ko že draga Lucija omenjate Albance iz Kosova. Tam imajo tako rodnost, da je veselje gledati, kako srbske pjevalke pojejo v gostilnah, albanci pa so bili pred tridesetimi leti v družinah (da družinah , v kakršnikoli oblik) in imeli po pet deset otrok.
Po dvajsetih, petindvajsetih letih pa ti otroci postanejo možje in žene in zahtevajo pravico, če ne gre doma pa gredo po svetu.
Življenje ČLOVEKA je v bistvu preprosto in bogato samo toliko, kakršnega lahko razumemo in si ne ustvarjamo iluzij.
AlojzZ
Ne vem, če je tako preprosto. Ali pa zapleteno. Človek ostane človek, ko začne upoštevati navodila Stvarnika. Če pa ta navodila celo izpolnjuje, potem pa ima blaginjo. Ta navodila bi v sedanjosti in Sloveniji pomenila korakanje v sledečih smereh: - človekove pravice in svoboščine so nespremenljiv temelj pravnega reda - država naj se čim bolj umakne iz gospodarstva, - solidarnost naj bo vrednota in ne zakon - javno dobro naj bo vrednota in ne zakon. Tako, na kratko. Hvala vsem, ki so ro prebrali do konca in niso za to plačani! ;)
Sprehajalec
zadeva je zelo preprosta. Intelektualec pa naj bo levi ali desni mora pri pomoči VSAKEMU ŠTUDENTU zato da zaradi nesposobnosti in premajhne intelektualne zrelosti opravi ali izpit ali diplomo reči jasen: NE. Po današnje, imeti mora NIČELNO toleranco do študentov ali staršev ki želijo imeti univerzitetno diplomo pa pogojev ne morejo izpolniti. Po domače povedano, raje jem travo in pijem vodo, kot bi sodeloval pri projektu v pomoči topoglavemu študentu. Tak bo nato največja ovira za razvoj katerekoli stroke, katerekoli področja. ČE NE GRE NE GRE in to je treba staršem povedati v obraz in zakoličiti v dušo.
Sprehajalec
Odlično modrovanje kot iztočnica za oceno bolnih staršev in omejenih študentov.
Da se nekdo spravi na področje študija zgodovine je mogoče samo dvoje: da je dijak omejeno sposoben in da ga starši želijo spraviti do navidezne diplome v smeri, kjer je problem zaposlitve že naprej dokazan ali pa gre za topoglavega študenta - tko, ki bi se rada spravila do diplome, pa ji študij v štirih letih zaradi topoglavosti ne gre. Zato pa računa, da bo v osmih letih naredila (opravičujem se za uporabo ženskega zaimka) ampak navdih mi daje sklep Senata prosvetljene filozofske fakultete, da bo za odpravo krivic poskrbela da se vsaj v naslednjih štirih letih študentko Janez P. spokorno poimenuje s študentko, ter tako odpravi svetovno diskriminacijo vseh žensk vsaj za eno stoletja za nazaj.
Pa gremo nazaj, bolni starši ke otroku dopovedujejo, da je inteligenten, on pa niti tega ne zastopi, kaj to je, porivajo mladino, da študira ne v štirih ali petih letih, ne bolje je v osmih. Ker če bo imel diplomo, pa sploh ne bo vedel zakaj, razen to da je to ful in kul, da se pajdaših do 27 ali 28 leta, ko so končno profesorji popustili in je diplomiral.
Tak nesrečnež nato čaka prvega sorodnika, da mu uredi državno službo in zato imamo počasi tja do polovice števila državnih uradnikov, ki se stalno sklicujejo na strokovnost, v bistvu pa težko spremljajo razprave ali se odločajo, ker je za njih to prav pretežko.
Zato z IQ manj kot 110 NOBEDEN ne bi smel diplomirati, vsaka pomoč pri študiju pa je samo zagotavljanje topoglavih diplomirancev ali še huje magistrov, ki se upajo pred priimek napisati strokovni magisterij.
Bolni starši pa si naj zapomnijo, da je srečen in umirjen človek - njihov otrok večja dobrina kot pa zakrnjen-zgrbljen obraz magistra, ki razen zavisti do bolj brihtnih ne zmore in seje samo hlinjenje, topoglavost in priskutnost.
Verjemite, boljše je življenje s srednjo šolo, zdravim in človeškim odnosom, kot pa zafrustriran diplomiranec.
Kdor bo ta zapis obsodil, da je za "mehko" slovensko družbo pregrob, se naj ne sprašuje, zakaj mladina gre po svetu: ZATO KER V ZBLOJENI OKOLICI NE ŽELI ŽIVETI, da bo par zakrnelih utopistov komunizma degradiralo rezultate zaradi zavisti in kraje davkoplačevalskega denarja. Da, mladine ve, da vsak ki čez dan več kot osem ur poležava in jamra, namesto da bi delal, naj kar krade davkoplačevalski denar v takih topoglavih družbah.
Pa da ne bo narobe razumljeno: Vsakemu človeku je treba pomagati, delavcu do dela, bolnim pa s strežbo! Poležavčkom pa urediti ritem življenja z delom!!!!
AlojzZ
Kdor ne zna, tega naj družba nauči! Kdor ne more, tega naj družba podpira, če je le dovolj bogata. Kdor noče, ta naj pa ne je!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.