Plače v Sloveniji res rastejo, a ne tistim, ob katere se običajno obregamo v javnosti

Rok Čakš
10

Pred dnevi je marsikoga presenetila informacija, da v Sloveniji plače, koronavirusnim okoliščinam in inflaciji navkljub, realno rastejo. 

Povprečna bruto plača v prvi polovici leta je tako v primerjavi z enakim obdobjem lani realno povišala za 7,4 odstotka, in sicer 5,4 odstotka v zasebnem in 12,8 odstotka v javnem sektorju, k čemer so pripomogli predvsem COVID dodatki.

Rast plač in nizka brezposelnost sta zgolj dva izmed gospodarskih kazalcev, ki kažejo, da je vlada na situacijo s koronavirusom odreagirala zelo uspešno, še posebej v primerjavi z rezultati drugih evropskih držav.

Trend naraščanja plač je v Sloveniji sicer prisoten že vse od okrevanja po gospodarski krizi leta 2013. S pomembno opombo, da so plače, glede na začetek krize leta 2008, danes realno višje le pri osnovnošolsko in srednješolsko izobraženih, medtem ko so pri višješolsko in visokošolsko izobraženih realno nižje kot pred dvanajstimi leti. 

Trend rasti plač v Sloveniji sicer diktira predvsem uzakonitev minimalne plače leta 2010 ter nato zakonski poseg na predlog Levice leta 2018, ki je v zadnjih treh letih močno pospešil dvig minimalne plače.

Slovenija tako po raziskavi Umarja Evropski steber socialnih pravic 2000-2020 zaseda mesto v zgornji tretjini držav po minimalni plači in beleži eno najvišjih rasti v EU.

A rast minimalne plače ne gre vzporedno z rastjo povprečne slovenske plače. Pravzaprav je v Sloveniji razmerje med minimalno in povprečno bruto plačo z naskokom najvišje v Evropski uniji (blizu je le še Francija).

Razmerje med minimalno in povprečno bruto plačo se v članicah EU giblje med 33,1 in 52 %, kolikor znaša v Sloveniji. Z 52 odstotki povprečne plače je torej minimalna plača pri nas, glede na povprečje, daleč najvišja.

Minimalna plača je zaradi zakonskih intervencij v Sloveniji precej prehitevala rast povprečne slovenske plače, kar je lepo vidno v spodnjem grafičnem prikazu: minimalna bruto plača je v zadnjih dvajsetih letih realno narasla za 65 odstotnih točk, povprečna pa za približno 30 odstotnih točk manj.

Pomembna posledica tega je velika zgostitev plač okoli minimalne plače. Slovenija ima tako znotraj 21 članic EU, ki imajo zakonsko uvedeno minimalno plačo, največji delež zaposlenih, ki zaslužijo manj kot 105 % minimalne plače. In sicer dobrih 15 odstotkov.

Še zanimivejši je presek rasti plač glede na izobrazbo. Od leta 2008 se je plača realno najbolj zvišala nižje izobraženim in sicer za skoraj 22 odstotkov. Srednješolsko izobraženim je plača zrasla za desetino, zaposlenim s terciarno izobrazbo, ki praviloma ustvarjajo višjo dodano vrednost, pa se je plača v obdobju 2008–2019 realno znižala za 6 odstotkov.

Kot piše Umar, sta na realno znižanje povprečne plače terciarno izobraženih med drugim vplivala zaposlovanje diplomantov na delovnih mestih, za katere zadostuje srednješolska ali
nizka izobrazba, ter tudi nominalno znižanje plač v javnem sektorju v letih 2012 in
2013, ki je bilo pri zgornjih plačnih razredih (višjih plačah) večje kot pri nižji plačnih
razredih.

To kaže zmanjševanje donosnosti terciarnega izobraževanja z vidika posameznika, hkrati pa se z zmanjševanjem razlik v plačah lahko zmanjšuje tudi motiviranost posameznika za bolj produktivno opravljanje svojega dela, še ugotavljajo na Umarju.

Ena od posledic vsega tega je, da Slovenija ostaja med državami z najnižjo dohodkovno neenakostjo v EU. Delež dohodkov petine dohodkovno najbogatejših gospodinjstev je zgolj 3,4-krat večji od deleža dohodkov petine dohodkovno najrevnejših gospodinjstev, kar je tretja najnižja neenakost med članicami EU (slika 3.1).

Navzven zgleda vse lepo, navznoter pa ...
Na prvi pogled vse zgleda lepo in prav: v Sloveniji plače naraščajo, poskrbljeno je za tiste z najnižjimi dohodki (tudi po socialnih kazalcih smo med najbolj socialno varnimi državami), nihče ne zasluži preveč glede na one pri dnu, dohodkovna neenakost gospodinjstev ne presega razmerja 1:4.

Po nekoliko globljem razmisleku pa nas tovrstni ekstremi v eno smer vendarle lahko zaskrbijo. Ker če povprečna plača visoko izobraženih v Sloveniji zadnje desetletje realno pada, je to lahko znak vsaj dvojega: najprej da Slovenija ni privlačna za visoko tehnološka in druga delovna mesta z visoko dodano vrednostjo (mar tega že ne vemo?). Ter tudi, da se v tujino nadpovprečno izseljuje ravno najvišje izobražen kader (je tudi to kaj novega?).

Še ena negativna posledica nesorazmerne rasti plač obstaja – podirajo se plačna razmerja, ki so gonilo motivacije po napredovanju, spodbujenem z višjimi dohodki. Najvišji delež v EU tistih, ki zaslužijo manj kot 105 % minimalne plače kaže, da gospodarstvo s sorazmernim dvigom plač ne uspe slediti tempu z zakonom predpisanega dvigovanja minimalne plače.

Žrtev vse te uravnilovke pa ni zgolj motivacija, temveč tudi elementarna pravičnost, ki (v zmernih razmerjih) pomeni nagrajevanje bolj zavzetih, sposobnejših, inovativnejših.

Da vse to prej spodbuja povprečnost kot izjemnost, najbrž ni treba posebej poudarjati. Ampak povprečnost in uravnilovka sta navsezadnje rezultat politik levih vlad, ki so v Sloveniji pretežno na oblasti zadnje desetletje. Tudi zgornji kazalci pričajo, da tudi levoliberalne stranke, ki so vodile te vlade, vsaj kar se ekonomije tiče, pri nas nikakor niso liberalne, temveč globoko socialistične.

10 KOMENTARJI

  1. Zakaj ta vlada ne reagira? Je znotraj nje preveč socialističnih poslancev? Je treba za sprejetje korenite spremembe imeti dvotretinsko večino? Kar pa mladi perspektivni kadri ne gredo na volitve in podprejo to vlado, naj se pa izseljujejo, bi rekli. Toda, stvar ni tako enostavna. Ne dobijo pravih informacij in so pasivni. Prav to je doslej uspelo komunističnem medijem.
    Toda, kaj je narobe z našimi intelektualci, da so levičarji, kaj je narobe s študenti, da so levičarski kreteni? Včasih so bili študenti v ospredju po najbolj naprednih idejah in aktivni, sedaj pa jih komunisti “vozijo”!, potom svojih visoko0 plačanih aktivistov na faksih in profesorjih prav tako!!! KRETENI!

  2. Močan članek. Slovenija kot najbolj socialistična država Evrope. Socializem se sliši v redu, dokler nekega dne ne spoznamo, da je cela država revna, tisti sposobnejši in izobraženi pa so se davno izselili.

    Statistika kaže, da obstaja močna korelacija med razmerjem najnižja/povprečna plača in revščino v državi. Višje kot je razmerje, več je (dolgoročno) revščine.

  3. Država Slovenija je v rokah nepoštenjakov vseh vrst, ki mora za svoj obstanek nagrajevati javni sektor ter nevladne organizacije, da lahko s svojim početjem neovirano nadaljuje.
    Kratko seveda potegne zasebni sektor, ki je že od leta 1941 na udaru t.i. avantgarde ter upokojenci, ki še vedno čakajo na Erjavčev 1.000 EUR pokojnine na mesec.
    Štafeto prevzema Serpentinšek z razbivanjem bazena s prazno glavo.

  4. Še dve tangencialni pripombi na te ugotovitve:

    1. brain-drain ustvarja večji prostor za delež antivaxerjev
    2. tudi ta vlada je precej socialistična. Počasi bo vsem plačevala samoplačljivo testiranje.

    To je recept za pogrezanje Slovenije v vazalno državo z neceneno delovno silo.

  5. Ko primerjamo rast plač je treba primerjati tudi rast cen.
    Če plače rastejo hitreje kot cene potem sploh lahko govorimo o realnem povečanju plač.
    Uradna statistika po nareku (tudi pri financah je tako kot pri Kovidu, finančna stroka nas bo zavajala, da inflacije ni čeprav jo že gospodinje čutijo vsak dan) ne spremlja rasti cen, ker bi potem morala ECB nazaj uvesti revalorizacijsko klavzulo.
    Ker so največji dolžniki države zaradi neumnih finančnih ukrepov delitve bombončkov bi s priznanjem inflacije najbolj zadolžene države šle po poti Grčije.
    Na žalost tako kot odpornost in zdravje delujeta po naravnih zakonih neglede na ”nedomišljene ukrepe vlad” mora tudi ekonomija in finance upoštevati ekonomske in finančne zakonitosti. Skrivanje inflacije ne bo pomagalo, ko bo izbruhnila bo le še toliko bolj neobvladljiva.

  6. Daj, Čakš, ko so/ste odganjali visoko kvalificiran kader in Slovenije in prihode visoko produktivnih podjetij v Slovenijo, si pa držal jezik za zobmi. Vrnite nam otroke, ki si služijo kruh v tujini, vsaj s pošteno analizo!! Raznih @dzi nu nje ja-Jen imamo poln Kruger-tipov z nedokončano OŠ ali mladićev komunistov-blokirajte jih!!

  7. Tako kot vsi evropski narodi je tudi slovenski narod na muhi globalistov za odstrel. Plačna politika je taka, da nam šolani kadri bežijo v tujino, k nam pa prihajajo pretežno nizko šolani kadri iz nekdanje Jugoslavije. Vse več je tudi Afroaziatov.

  8. Strategija Slovenije mora biti:
    – JS je lahko dobro plačan. Mora pa zato tudi dati bistveno boljše rezultate. Posledično ga je potrebno zmanjšati in digitalizirati. Na hitro to ne bo šlo, ker smo Slovenija. Lahko pa to naredimo z naravnim odlivom (odhodom v penzijo).
    – motivirati dobra podjetja z nižjimi davki in pogoji za poslovanje
    – imeti vrhunsko logistiko (tovorno in potniško)
    – naravne danosti že imamo odlične (narava, kratke razdalje, …)
    – ne se obremenjevati, da moramo vse narediti sami. Ključne gospodarske panoge, ki zaposlujejo delavno silo iz bivših držav Yu, so predvsem gradbene. Naj to delajo firme iz drugih držav. To ni naš gospodarski cilj. To se lahko na hitro reši z odprtimi mednarodnimi razpisi in jasnim sporočilom politike, da država ne bo krila nobenih naknadnih aneksov ali drugih dodatkov, ki držijo pokonci našo gradbene velikane.

  9. “Ter tudi, da se v tujino nadpovprečno izseljuje ravno najvišje izobražen kader (je tudi to kaj novega?).”

    To so te gostilniške puhlice, ki postanejo “resnice” samo zato, ker jih vsi ponavljajo. Vsaj za leto 2019 to ne drži: https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/9264

    Med vsemi izseljenimi je bil odstotek visokoizobraženih 22%, v celi populaciji jih je takih 24,5%. To bi na prvi pogled držalo samo za izseljene državljane Slovenije (se pravi brez izseljenih tujih državljanov), tistih z visokošosko izobrazbo je bilo namreč 37%. Vendar tudi ta podatek postane relativen, če upoštevamo, da je bilo med nazaj priseljenimi državljani takih z visokošolsko izobrazbo 40% in da je v mlajši populaciji do 45 let (namreč ta se večinoma izseljuje) delež visokoizobraženih okoli 40%.

    Najmanj kar je, da si s takimi tabloidnimi floskulami zbijate kredibilnost, lahko pa ima to še hujše posledice, saj politični odločevalci oblikujejo napačne politike, če razpolagajo z napačnimi podatki.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime