Pismo bralca: o medijih, njihovi (ne)odvisnosti in (ne)pristranskosti

Uredništvo
0

Prejeli smo zanimivo razmišljanje bralca Jožefa Gregorca o medijih, ki ga objavljamo v celoti:

Nimam se za nikakršnega medijskega poznavalca, še manj se imam za strokovnjaka na medijskem področju. Pa vendarle si bom dovolil soditi še kaj drugega kot le čevlje, čeprav ne poznam novinarske obrti in drugih medijskih zakonitosti v celoti. K pisanju prispevka me vedno znova motivira po mojem mnenju zloraba besed neodvisnost in nepristranskost. Tisti, ki vsakodnevno spremljanju medijev namenimo samo deset minut časa dnevno, se ne moremo izogniti besednim zvezam, kot so »neodvisnost medijev, neodvisnost novinarjev, neodvisnost …« Naslednji prispevek za tistim, kjer se opleta s prej naštetimi frazami, pa je po navadi obarvan tako, da v večini primerov prikaže le eno stran. In tu pride na vrsto druga beseda, ki sem ji namenil prostor v uvodu in to je nepristranskost. Zato bom skušal v tem prispevku osvetliti pomen teh dveh besed, ki sta si tako blizu hkrati pa tako različni po pomenu in njuno povezanost z mediji.

Za začetek si poglejmo definicijo besed iz slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki za ti dve besedi pravi: (gledamo pridevnike)

nèodvísen

  1. ki ni odvisen
  2. ki ne pripada nobeni skupini, stranki

nèpristránski

ki ni pristranski

In če izpeljavo nadaljujem, sta tu še pomena besed odvisen in pristranski:

odvisen

  1. ki je v takem odnosu do koga, da ta skrbi za njegove potrebe
  2. ki je v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve
  3. ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev, določa stopnjo, lastnosti

pristranski

  1. ki se pri presojanju, vrednotenju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih
  2. postranski
  3. stranski

Kaj to pomeni za medije in zaposlene v njih?

Nič ni narobe, če so mediji od nekoga odvisni. Namreč, če si še enkrat dobro pogledamo definicijo besede odvisen, bomo videli, (glejte prvo točko) da je odvisen tisti, ki je v odnosu z nekom, ki skrbi za njegove potrebe. To pri medijih pomeni preprosto to, da so odvisni od tistih, ki jim dajejo denar, se pravi, dajejo jim kruh za preživetje.

Mediji pa dobivajo denar v prvi vrsti od oglaševalcev, v manjšini pa se financirajo tudi s prodanimi naročninami, prodanimi izvodi ali drugim modelom financiranja, ki je namenjen tistim, ki medije beremo, jih poslušamo ali gledamo. Jasno, tu pa absolutno ne smemo pozabiti še na medijsko lastništvo.

Iz zapisanega sledi, da se je neodvisnosti medijev nemogoče izogniti. Vedno, ampak vedno bo medij odvisen od nekoga, saj bo moral medij nekako preživeti. Ampak to pa ne pomeni, da ne sme ali ne more zaradi tega ustvarjati kakovostnih novinarskih vsebin. In tu pa pridemo v polje nepristranskosti, ko, če si pogledamo prvo točko definicije pristranskega, v ospredje postavljamo osebna nagnjenja pred objektivizem.

Mediji med scilo in karibdo ali med financerji na eni in uporabniki na drugi strani

Medij je v osnovi podjetje in se mora obnašati po tržnih zakonitostih. To pomeni, da mora ustvarjati vsebine, ki bodo prinašale toliko denarja, da bo medij lahko preživel. Še več, dovolil si bom celo zapisati, da morajo vsebine, ki jih medij ustvari, prinesti tudi dobiček, da si lahko potem lastnik izplača dividende; v primeru pa, da je medij registriran kot neprofiten pa, da lahko sredstva nameni še za boljše vsebine.

Vse vsebine pa ne prinašajo denarja. Zato je zelo pomembno, da medij spozna svojo ciljno publiko in ustvarja primarno vsebine za njo. Res je, tu se skriva past imenovana »mehurček«, iz katere bo razgledan bralec lahko hitro izskočil, če bo oko vrgel še na drugo stran.

Pobegu razgledanega bralca pa se lahko izogne že medij sam, ko začne ustvarjati vsebine, ki upoštevajo tisto, kar smo se učili že v osnovni šoli pri novinarskih krožkih. Tu mislim na zlato pravilo (5K + Z – kdo, kaj, kje, kdaj, kako + zakaj).

Tako ni daleč ugotovitev, da se lastnik medija v operativo medija ne sme vmešavati, ker bo to povzročilo več škode kot koristi. Lahko se in se tudi mora vmešavati, ko in če mediju ne gre dobro, ko izgublja publiko, mora postaviti pravo vodstvo, mora sodelovati pri strateških odločitvah, operativo pa, kot sem že namignil, mora pustiti pri miru in pustiti novinarje, da delajo svoj posel. Njihova naloga je, da s svojim delom, ustvarjanjem vsebin, zadovoljujejo svojo primarno bazo in s svojim delom skušajo pridobiti tudi nove stranke, če se lahko izrazim kapitalistično. Če to ne bo šlo, pa ima lastnik pravico in dolžnost se pogovoriti z vodstvom, ki ni izpolnilo njegovih pričakovanj in zahtevati pojasnila. Razumen lastnik bo pojasnila vodstva preučil in še le potem ukrepal z zamenjavo vodstva, če bo menil, da ga pojasnila niso prepričala. Dolžnost vodstva pa je, da usmerja svoje novinarje in druge, ki ustvarjajo medijske vsebine. K vodstvu štejem tako komercialni del kot tudi uredniški del, pri čemer imam v mislih odgovornega in glavnega urednika, ki je v precej primerih to tako ali tako ista oseba ter uredniški odbor.

Odgovornost

Ob zaključku prispevka bi rad nekaj prostora namenil še odgovornosti, odgovornosti medijev do njihovih strank t.j. nas bralcev, poslušalcev, gledalcev, prav tako odgovornosti lastnika medija do zaposlenih v njem, prav tako pa tudi odgovornosti poslušalcev, gledalcev in bralcev do medijev. Poudariti želim, da ne eni ne drugi ne smemo pozabiti, da se moramo vzajemno spoštovati in se truditi razumeti drug drugega. To pomeni, da mediji s svojimi vsebinami absolutno ne smejo manipulirati s svojimi bralci, gledalci oziroma poslušalci, njihova naloga namreč ni ustvarjanje javnega mnenja, temveč poročanje o dogodkih in njihovem osvetljevanju za lažje razumevanje. Zaposleni v medijih morajo razumeti, da ne delajo samo za razgledanega bralca, gledalca ali poslušalca, temveč, da so del njihove baze tudi ljudje, ki medijsko niso povsem pismeni in zato je potrebno vsebine pripravljati z vso dolžno skrbnostjo, da ne povzročijo v skrajnem primeru revolta ali drugih družbenih deviacij.

Odgovornost in dolžnost nas, ki medije spremljamo pa je, da se zavedamo, da se zavedamo, da moramo vse, kar v medijih in drugje (družbenih omrežjih in drugje) preberemo, vidimo ali slišimo, kritično ovrednotimo in če je možno, poiščemo tudi drugo razlago, ko smo v dvomu, če neko medijsko poročanje ustreza resnici. Prav tako pa se moramo zavedati, da mora medij tudi preživeti na trgu in zato, če želimo, da bo zadovoljeval naše potrebe po informiranosti, ga je treba tudi podpirati. To pomeni, da se nanj naročiš, mu pomagaš z donacijami, tudi sam tvorno sodeluješ v debatah, predvsem pa se trudiš z iskanjem informacij na večih koncih in ne prisegaš samo na »svoj vrtiček« v obliki samo enega medija, ki je po možnosti še tako ali drugače kontaminiran in njegova usmeritev ni znana.

In končno lastniki medijev, spodbudite svoje ustvarjalce vsebin, da bodo zajemali čimširše, da bodo predstavljali zgodbe z vseh možnih vidikov, da se ne bodo ustvarjalci udinjali samo eni strani, da, ko bodo pisali komentarje in druge novinarske sestavke, ki so osebno obarvani, naj to osebno nagnjenost izražajo spoštljivo, v nepristranskih novinarskih vsebinah, kot so novice, pa naj osebno prepričanje dajo na stran in objektivno poročajo iz nekega dogodka ali o njem. Prav tako naj lastniki vplivajo na vodstva medijev, da bodo svoje ustvarjalce vsebin pošiljali na dogodke, ki so pomembni za občo družbo kot celoto in da ne bodo pokrivali samo ozko interesno izbranih dogodkov. V primeru pa, da je tako, da želijo mediji služiti samo ozkemu krogu publike, naj to jasno označijo že na prvi strani in v kolofonu, da bo tudi nerazgledana stranka videla usmeritev tega medija. Čeprav še enkrat ponavljam, resen medij bo skušal zadovoljiti čimširši krog bralstva, poslušalstva ali gledalstva.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime