Pismo Borutu Pahorju: “S poklonom žrtvam predsednika uveljavljata moralno držo, na kateri temelji krščanska Evropa”

Uredništvo
4

Objavljamo pismo podpore predsedniku države, ki smo ga prejeli v uredništvu. Avtor pisma je Jože Kurinčič.


Spoštovani g. Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije!

Pišem Vam kot navaden državljan, kot Primorec in kot človek, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja v naši domovini.  In sicer predvsem zato, da bi se Vam zahvalil za Vaše izjemno pomembne pomirjujoče javne nastope v zadnjem času, ko je slovenski prostor tako zelo razklan.

Tu mislim npr. na Vaša govora na spominski slovesnosti pod Macesnovo gorico v Rogu in na proslavi ob dnevu državnosti v Ljubljani pa na intervju v oddaji Studio City na RTV SLO … S svojim umirjenim in preudarnim državniškim nastopom nas tako nagovarjate, da čutimo, da ste predsednik vseh Slovencev oz. prebivalcev Slovenije: levih in desnih, bogatih in manj bogatih, izobraženih in manj izobraženih, meščanov in podeželanov … Čutimo Vas kot državnika, ki mu vedno znova uspeva presegati delitve in  s tem  izklicujete v nas narodno in nacionalno zavest in tudi ponos, da pripadamo neki posebni narodni skupnosti, ki živi v “nebesih pod “Triglavom”.

Posebej sem Vam hvaležen, da se resnično trudite za spravo v našem narodu. Med drugim tudi s tem, da Vam je uspelo zgraditi in oživiti spomenik sprave sredi Ljubljane in da polagate k njemu ob pomembnih priložnostih vence. In to kljub kritikom z leve in desne strani. Uvajanje določenih državniških navad in obredja ustvarja in utrjuje tudi določene vrednote – v tem primeru pomiritev oz.  spravo med Slovenci.

Še posebej pa se Vam kot Primorec (doma sva iz iste zgodovinske dežele Goriške, jaz iz severnega dela – Kobariškega)  zahvaljujem za to, da ste se odločili, da tvegate in poskusite odpirati prostor sprave tudi z našimi sosedi Italijani. Kot Primorca oba dobro veva, kako napeti  so bili in so še odnosi med Slovenci in Italijani zaradi polpretekle zgodovine. V mojem domačem okolju se je  pogosto govorilo o »Lahih« kot tistih, ki so nam prinesli samo zlo in jih je treba imeti za naše dedne sovražnike, zanemarjalo pa se je dejstvo, da so naši predniki z Italijani dolga stoletja živeli v bolj ali manj ustvarjalnem sožitju, da je bila recimo v Gorici večjezičnost nekaj normalnega in da so šele nacionalizmi 19. in »izmi« 20. stol. skopali globok  prepad med nami. Da so šele te ideologije navdihnile tako Italijane kot Slovence, da  so  se hudo pregrešili zoper sosede. Da so Italijani poslušali fašistične sirene in so hoteli Slovence nasilno asimilirati; Slovenci pa so se pod vplivom ideologije in vzdušja nacionalizma oz. komunizma po kapitulaciji Italije in po drugi svetovni vojni predali maščevalnosti do sosedov. O vsem tem govori tudi izjava Slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, o tem govorita tudi oba spomenika (slovenski in italijanski) v Bazovici. In prav, zelo prav je, da se ob vrnitvi slovenskega Narodnega doma v Trstu z italijanskim predsednikom podasta k obema spomenikoma in tako izrazita pripravljenost za sožitje in spravo med narodoma. S tem sporočita, da je možno sožitje in sprava samo, če smo kot ljudje sposobni misliti, razumeti in čutiti trpljenje pripadnikov sosednjega naroda. Da Italijani sočustvujejo s tistimi Slovenci, ki so bili žrtve italijanskega fašizma, in Slovenci z Italijani, ki so bili žrtve slovenskega komunizma.

S poklonom žrtvam predsednika uveljavljata moralno držo, na kateri temelji krščanska Evropa, namreč na načelu »Ljubite (tudi) svoje sovražnike!« –  sovražnike, ki takrat, ko jih razumemo, ko z njimi so-čutimo nehajo biti sovražniki in postanejo sosedje in celo prijatelji. Tako sintagma »prijateljski narod«, »prijateljska država« preneha biti samo fraza in postane živa resničnost.

Slovenci smo se dolgo imeli za žrtve in govorili o tem, kaj vse hudega so nam naredili drugi (predvsem sosednji) narodi; potem smo začeli premišljevati tudi o tem, kaj smo počeli Slovenci sami s sabo, s svojimi drugače mislečimi brati in s to mislijo odprli pot narodni spravi; in zdi se, da je napočil čas, ko lahko začenjamo misliti tudi o tem, kaj smo mi kot narod hudega naredili predstavnikom drugih narodov (Italijanov, Nemcev, Madžarov). To je lahko podlaga in začetek resnične sprave in sožitja s sosedi. Taka drža ni izraz šibkosti in premajhnega ponosa, ampak ravno obratno: prav taka drža, ki se ne boji objektivne resnice in empatične človeškosti, je znamenje resnične civiliziranosti in prinaša tudi resnično moč. Tako posamezniku, narodu in državi.

In Vi, gospod predsednik, ste, kot kaže, izbrani (od Boga ali usode – kakor pač kdo razume), da ste veliki pobudnik tega pomembnega dejanja. Hvala Vam, da ste to vlogo sprejeli in poskušate udejanjiti čudovito misel iz naše himne: »ne vrag, le sosed bo mejak«!

Prav lepo Vas pozdravljam in želim veliko energije pri vztrajanju v dobrem. Bog Vas živi!

Jože Kurinčič, upokojeni profesor slovenščine

Doniraj

4 KOMENTARJI

  1. Čestitke upokojenemu profesorju Kurinčiču, klenemu Primorcu!

    Tudi mene veseli, da imamo za PREDSEDNIKA Primorca, ki je potomec Kraševcev in Vipavcev, ki so okusili gorje Fašizma, nekateri tudi Komunizma. Z razliko od Kučana in Danila Turka, se Pahor zaveda, da je predsednik vseh Slovencev Levih in Desnih, pa čeprav mu bije srce na “levi”,
    Ko bo več takih mož, kot je Pahor in Kurinčič, bo usahnila tudi moč – ZZB, ki vedno POLITIČNO hujska proti drugače mislečim. Ta ZZB bedi nad tem, da se SLOVENSKI RAZKOL venomer ponavlja.

    V Trstu, ob vrnitvi NARODNEGA DOMA, pa se bosta Pahor in Matterela potrudila, da bi se razkol med Italijani in Slovenci, spremenil v složno SOBIVANJE. Bravo !

  2. Čestitke Jože za vaš pogum in podporo predsedniku . Po mojem občutku se večinski del Primorcev istoveti z vami. Še posebej tisti del, ki mu korenine sežejo daleč v preteklost. Vsi ostali bi pa morali bolj spoznati bogato zgodovino našega prostora, da bi lahko sodili sedanjost in dejanja predsednika

  3. Spoštovani Prof. Kurinčič,

    čestitke za vaše lepo in vzpodbudno pismo. Povsem se strinjam z Vašimi mislimi, pa čeprav nisem Primorec, pač pa Dolenjec. Vsaka slovenska pokrajina noši svoj križ, tudi mi smo ga – najprej okupatorskega, potem še komunističnega. Tudi sam sem menja, da je predsednik Pahor resnično predsednik vseh Slovencev (oziroma slovenskih državljanov) in da se po najboljših močeh trudi za spravo tako znotraj naroda kot tudi za našo spravo s sosedi.

  4. Pridružujem se mnenju v komentarjih Kraševke, Kugyja in Gorenca. Čestitam prof. Kurinčiču za njegovo pismo. Naj se ve, da nas je veliko, ki podpiramo spravne poteze predsednika države g. Pahorja. Samo v medijih tega ni mogoče prebrati, tam prevladuje hujskaštvo in sovražnost. Dovolj nam je tega!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime