Pisatelji proti zažigu (nekaterih) knjig
POSLUŠAJ ČLANEK
Imeli smo manifestacijo pisateljev proti zažiganju knjig. Hvalevredno. Radio Slovenija je 8. januarja 2016 o manifestaciji poročal pri rednih poročilih ob pol štirih. Toda za razliko od drugih prispevkov je dotični prispevek imel glasbeno podlago. Ganljivo. Knjig da se ne zažiga, se je reklo. Kjer gorijo knjige, tam potem gorijo ljudje, se je posvarilo. Lepo in prav.
Če le ne bi bila vsa ta zadeva okrog osmojene knjige o politiku Kučanu (kajti o od desničarjev požgani Repetovi biografiji o Kučanu je tekla protestna beseda) tako zelo enostranska in samozaverovana, da mi je ob poslušanju uglasbenega radijskega poročanja „dvignilo dekl“.
Toliko bolj, ker se od 25. novembra 2015, ko sem sedel na imenitnem odrčku debatne kavarne na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, tudi sam štejem za žrtev prav posebnega ideološkega obračuna s knjigo.
Lažem. S knjigo Nova levica in krščanstvo, dveh visoko kvalificiranih španskih avtorjev, pravzaprav ni nihče obračunal. Vse bolj se mi dozdeva, da je nihče od v to zadevo vpletenih jeznoritežev ni niti prebral. Vseh šest obračunajočih namreč (naštejmo jih: Pogledi, Mladina, pevke Kombinata, Svetlana Makarovič, Dnevnik, Nedeljski) obračunava bolj z okroglo mizo o tej knjigi kot s knjigo samo.
Nobene od fundamentalnih tez te knjige ne spodbijajo, spodbijajo pa, da so določene osebe o tej knjigi spregovorile na določenem kraju. V svetem kraju. V sami domnevni katedrali sekularizma in odličnosti. V Cankarjevem domu. In to v času presvetega Knjižnega sejma. To se ne bi smelo zgoditi. Ljudje, ki so zagrešili to svetoskrunstvo, bi morali biti splavljeni, ko je bil za to še čas – je povzela čustva prizadetih pesnica Svetlana Makarovič.
Torej Jožef Horvat, Aleš Primc in Branko Cestnik, kakor tudi njih usmerjevalka Manica Ferenc iz založbe Družina bi morali biti že pred mnogimi leti pospravljeni in odplavljeni v kloako, ne pa da se šopirijo z neko knjigo sredi Cankarjevega doma. Fatva, da te kap.
Prekleti smo, ker ves čas ponavljamo iste napake. Hočemo dobro, naredimo slabo. Smo motivirani, plemeniti in čustveni, rodimo še večji razdor. Ta grenka usoda je doletela tudi pisateljsko manifestacijo.
Daleč od tega, da so hoteli slabo. A tudi daleč od tega, da so kaj izboljšali zdravstveno stanje narodove duše.
Predvideni mediji so poročali (vzhičeno, z glasbeno podlago), predvidena polovica naroda jim je zaploskala, druga predvidena polovica jih je še bolj odrinila od sebe. Rekla je: vi ne ščitite knjige kot knjige, vi ščitite določenega politika in njegovega biografa. In obe predvideni polovici sta se po predvidenem scenariju, tokrat zaradi pisateljev, preko barikad spet grdo gledale.
Kaj bi se moralo zgoditi, da bi bilo drugače? V primeru pisateljskega protesta bi moral zazveneti samo en stavek, prav kratek stavek brez patetičnega naboja. Ko so pisatelji jokali nad ožganimi platnicami Repetove knjige o nad-politiku Kučanu, bi morali dodati samo ta stavčič: obsojamo pa tudi retro-abortistično privoščljivost naše cenjene kolegice Svetlane Makarovič! Dovolj bi bilo.
Jaz, menda zamujeni abortus, bi se počutil varnega. Prav vse knjige na Slovenskem bi se počutile varne.
Če le ne bi bila vsa ta zadeva okrog osmojene knjige o politiku Kučanu (kajti o od desničarjev požgani Repetovi biografiji o Kučanu je tekla protestna beseda) tako zelo enostranska in samozaverovana, da mi je ob poslušanju uglasbenega radijskega poročanja „dvignilo dekl“.
Toliko bolj, ker se od 25. novembra 2015, ko sem sedel na imenitnem odrčku debatne kavarne na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, tudi sam štejem za žrtev prav posebnega ideološkega obračuna s knjigo.
Lažem. S knjigo Nova levica in krščanstvo, dveh visoko kvalificiranih španskih avtorjev, pravzaprav ni nihče obračunal. Vse bolj se mi dozdeva, da je nihče od v to zadevo vpletenih jeznoritežev ni niti prebral. Vseh šest obračunajočih namreč (naštejmo jih: Pogledi, Mladina, pevke Kombinata, Svetlana Makarovič, Dnevnik, Nedeljski) obračunava bolj z okroglo mizo o tej knjigi kot s knjigo samo.
Pogrom zaradi neke druge knjige
Nobene od fundamentalnih tez te knjige ne spodbijajo, spodbijajo pa, da so določene osebe o tej knjigi spregovorile na določenem kraju. V svetem kraju. V sami domnevni katedrali sekularizma in odličnosti. V Cankarjevem domu. In to v času presvetega Knjižnega sejma. To se ne bi smelo zgoditi. Ljudje, ki so zagrešili to svetoskrunstvo, bi morali biti splavljeni, ko je bil za to še čas – je povzela čustva prizadetih pesnica Svetlana Makarovič.
Torej Jožef Horvat, Aleš Primc in Branko Cestnik, kakor tudi njih usmerjevalka Manica Ferenc iz založbe Družina bi morali biti že pred mnogimi leti pospravljeni in odplavljeni v kloako, ne pa da se šopirijo z neko knjigo sredi Cankarjevega doma. Fatva, da te kap.
Prekleti smo, ker ves čas ponavljamo iste napake. Hočemo dobro, naredimo slabo. Smo motivirani, plemeniti in čustveni, rodimo še večji razdor. Ta grenka usoda je doletela tudi pisateljsko manifestacijo.
Ko so pisatelji jokali nad ožganimi platnicami Repetove knjige o nad-politiku Kučanu, bi morali dodati samo ta stavčič: Obsojamo pa tudi retro-abortistično privoščljivost naše cenjene kolegice Svetlane Makarovič!
Pisatelji, ščitite knjigo ali določenega politika?
Daleč od tega, da so hoteli slabo. A tudi daleč od tega, da so kaj izboljšali zdravstveno stanje narodove duše.
Predvideni mediji so poročali (vzhičeno, z glasbeno podlago), predvidena polovica naroda jim je zaploskala, druga predvidena polovica jih je še bolj odrinila od sebe. Rekla je: vi ne ščitite knjige kot knjige, vi ščitite določenega politika in njegovega biografa. In obe predvideni polovici sta se po predvidenem scenariju, tokrat zaradi pisateljev, preko barikad spet grdo gledale.
Kaj bi se moralo zgoditi, da bi bilo drugače? V primeru pisateljskega protesta bi moral zazveneti samo en stavek, prav kratek stavek brez patetičnega naboja. Ko so pisatelji jokali nad ožganimi platnicami Repetove knjige o nad-politiku Kučanu, bi morali dodati samo ta stavčič: obsojamo pa tudi retro-abortistično privoščljivost naše cenjene kolegice Svetlane Makarovič! Dovolj bi bilo.
Jaz, menda zamujeni abortus, bi se počutil varnega. Prav vse knjige na Slovenskem bi se počutile varne.
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
2 komentarja
vladimir_gajsek
No, brat Branko, stvar ni v Kučanu ali Bwergoglu alias našem ljubem papežu Frančišku, ampak v samem pomenu sežiga knjige, tudi če gre za prismojence, ki so drago biografijo našega prvega državnega predsednika samo osmodili... - Sam s sinom Vidom, ki sem sicer član Društva slovenskih pisdateljev že od leta 1964 in prav tako član PENkluba, podpredsednik Kopitarjevega društva Slovenije, dolgoletni so/urednik študentskega časopisja in kulturne revije Dialogi, ao/ustanovitelj Heraldično-genealoškega-veksiloškega društva Slovenski ščit, prevajalec, slikar ali likovnik, urednik spletne revije INTELYWAY, bivši zunanji svetovalec državnrega predsednika dr. Janeza Drnovška, tudi po krivici in samovolji vsega zaplenjen in vržen leta 2005 v hiralniški kontejner, tam sprejet zaradi molitve kot duhovnik, zato ustanovitelj tedaj Kluba brezdomcev Ljubljana, večkrat od sodrge protislovenskih sovražnikov do krvi pretepen "kar tako", torej izgnanec v lastni domovini, zagovornik duhovščine in dobrih ljudi, nepristranski... - razumem, česa naj nas je narodno in krščansko le strah, ker mi je na primer lani v Trubarjevi hiši literature zagrozil neki sovražni primitivec z ustrelitvijo... - in je tega in druge nasilno sovražne ustrahovalce in nasilneže gostil na ljubljanskem gradu ob Vilenici ´50 tudi kolegaIvo Svetina, tudi državni sekretar za kulturo Tone Peršak, saj je vse plačano iz državnega proračuna... S Svetlano Makarovič pa je tako, da jo včasih ideološko rdeče pač zanese in ravna, kot so počele folksdojčarke v Marburgu/Drau, ko so tudi šivale sicer drugi državni znak celo na črne zastave..., Svetlana pa rdečo peterokrako, res pa je v svojih nesramnih izjavah docela neresna. - Če hočeš biti, brat Branko, radikalen, pa bodi proti - Prešernovim nagradam, zoper to državno prostaško privilegiranost tudi protislovenskih meščuhov..., vsaj za začetek! in za bl. Antona Martina Slomška! Vladimir Gajšek
korosec.france
ODLIČNO, g.Cestnik.
Še kaj več napišite tej pesnici za otročke, prosim.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.