Pirjevec Borisu Pahorju: pomagajte mi sprati madež. Ta odgovarja: prikazali ste me kot sovražnika države

Uredništvo
3

Po odmevni podrobnosti iz najnovejše knjige raziskovalca arhivov Igorja Omerze, češ da je iz dokumenta UDBE razvidno, da naj bi znani zgodovinar Jože Pirjevec tržaškega pisatelja Borisa Pahorja ovajal italijanski tajni službi Digos, se je med obema razvila zanimiva javna polemika.

Najprej je v začetku junija Pirjevec preko javnega pisma v Delu Pahorja pozval k pomoči pri tem, da se reši madeža, s katerim ga je »oblatil Omerza.« pri tem pa dokazoval, da je bil Pahorju vseskozi naklonjen.

V včerajšnjem odgovoru v Primorskem dnevniku pa Pahor Pirjevca spomni, da ga je v času bivšega režima »ovadil kot sovražnika Jugoslavije«, glede obtožbe o sodelovanju z Digosom pa zapiše, da tega ne trdi Igor Omerza, ampak UDBA. 

“Tarča sem obtožbe, ki jo je sprožil v svoji zadnji knjigi Igor Omerza, da sem Vas v letih 1988 in 1989 ovajal Digosu,” svoje pismo Borisu Pahorju v Delu začenja Pirjevec. Izpostavlja, da je bil v tistem času predsednik Narodne in študijske knjižnice in Slovenskega stalnega gledališča in da je težko verjeti, da bi SKGZ, vezana na Ljubljano, Obakrat na pobudo SKGZ, na čelo dveh najpomembnejših slovenskih kulturnih ustanov v Trstu »italijanskega špiclja«.

V nadaljevanju pisma izpostavlja svoje izkušnje in stike z Borisom Pahorjem, ki naj bi pripomogli k javnemu spoznanju, da mu je bil vedno naklonjen. Na njegovi strani naj bi bil ob njegovi objavi Kocbekovega zapisa o povojnih pobojih (v brošuri, ki sta jo izdala Pahor in Rebula), obenem pa je aktivno podpiral Pahorjevo kandidaturo za nobelovo nagrado.

Pirjevec sicer izpostavlja njuno polemiko iz časov SFRJ po njegovi glosi v Primorskem dnevniku, v kateri se ni strinjal s Pahorjevo tezo, da je bil Edvard Kardelj s svojo z internacionalizmom zaznamovano politiko odgovoren za žalostni položaj Slovencev v zamejstvu.

 »Ta epizoda je vrgla senco na najine odnose, kar pa mi ni preprečilo, da bi s spoštljivim zanimanjem ne sledil Vaši pokončni kritiki jugoslovanskega režima, čeprav se nisem strinjal z njeno radikalnostjo,« zapiše.

Kljub temu pa meni, da je njegovo visoko mnenje o Borisu Pahorju razvidno iz številnih drugih priložnosti in situacij, čeprav sta se v zadnjih 40 letih srečala vsega petkrat.

Zato ga ob koncu javnega pisma nanj obrača, da mu pomaga »proti takemu moralnemu linčanju«, da se reši madeža, »s katerim me je oblatil Omerza na podlagi dokumenta, ki ga je sama UDBA označila kot “nepreverjenega”«

Vir, ki bremeni Pirjevca
Vir, ki ga v svoji knjigi Boris Pahor – v žrelu Udbe navaja raziskovalec Igor Omerza, je dokument nekdanje Službe državne varnosti (SDV, oz. UDBE) z dne 16. 5. 1988 in številko II. RS RTZ 9/470.

V njem je zapisano, da je zaradi politične aktivnosti znotraj stranke Slovenska skupnost tržaški oddelek tajne italijanske službe Digos nadzoroval pisatelja Borisa Pahorja.

Glede na dokument naj bi ob priložnosti srečanj na študijskih dnevih Draga  za Digos Pahorja pokrival Jože Pirjevec, »eden najaktivnejših zaupnikov funkcionarja Digosa Elvina Cosolija«. Temu naj bi glede na vsebino dokumenta Pirjevec redno dostavljal materiale z Drage ter dajal podatke o aktivnosti zamejskih Slovencev.

Nekateri zgodovinarji, denimo dr. Božo Repe, opozarjajo pred “prelahkotno” uporabo arhivskega gradiva ter na opazko na dokumentu, kjer piše »nepreverjeno« 

Boris Pahor odgovarja: bili ste proti meni, ker sem bil proti jugoslovanski diktaturi

V svojem včerajšnjem odgovoru Boris Pahor najprej izrazi nestrinjanje s takšnim načinom razpravljanja, s katerim po pisateljevih besedah Pirjevec želi, da bi bila »vsa narodna skupnost pri nas na tekočem, kako ste mi večkrat bili naklonjeni«.

Zahvaljuje se mu za nekaj takšnih primerov (ki jih tudi navede), a dodaja, da so ti povezani z zdajšnjo demokratično državo.

»Medtem ko prej, ko ste bili avtor glos gol glasnik komunističnega vodstva jugoslovanske države v Primorskem dnevniku, ste mene krivično in grobo napadli zaradi mojega govora v Bazovici,« izpostavlja Pahor. V tem se je namreč kritično opredelil do Edvarda Kardelja in njegove teze, da bo komunizem odpravil narod in tako pripravil spajanje narodov.

Pahor tudi pove, zakaj ta spomin sploh vleče na plano: »Zato, da bi bila javnost, za katero ste pismo meni pisali, poučena, da ste me nekoč ožigosali kot banalnega polemika in človeka, ki stvari izkrivlja. To se pravi, da ste o meni sodili javno, tako da je tudi italijanska politično-kulturna javnost bila poučena in še posebno policija, tista tajna, ki je sproti imela, ko je Zaliv izšel, v zgoščeni obliki vsebino o moji želji po demokraciji in pluralizmu in samobitnosti slovenske republike ter o človeških in državljanskih pravicah v Republiki Italiji.«

V nadaljevanju se Boris Pahor retorično sprašuje, kaj naj bi Digos sploh želel izvedeti od njega, kateri je »samo iskal informacije o nevarnosti, da se rešita red in mir,«  ki ju on z revijo in z nastopi nikakor ni spravljal v nevarnost.

»In odgovarjam: ampak interes je imela UDBA, ki je v svojih raportih pisala o meni kot o sovražniku države in kot sovražnika države me je prikazal v svojem tekstu v Primorskem dnevniku Jože Pirjevec,« zapiše Pahor. 

»In tukaj se Vi motite, gospod profesor, ko začnete svoje odprto pismo ‘Tarča sem obtožbe, ki jo je sprožil v svoji zadnji knjigi Igor Omerza, da sem Vas v letih 1988−1989 ovajal Digosu.’ Morali bi, gospod profesor, kot natančen zgodovinar reči, da je Igor Omerza navajal UDBO, ki je trdila, da Vi mene ovajate,« se obregne ob začetek Pirjevčevega javnega pisma.

»A tokrat je pomembno, gospod profesor, da niste imeli ničesar o meni navajati, ker je Digos dobro vedel, da sem kritičen do jugoslovanske-slovenske oblasti, saj ste že Vi v Primorskih novicah leta 1981 mene ovadili kot sovražnika Jugoslavije, ki se loti celo samega Edvarda Kardelja,« Pahor zapiše v nadaljevanju in doda:

»Tako ne drži Vaš komentar, da ste imeli tako pomembna priznanja od uradne oblasti, ki jih ne bi mogli imeti, če bi bili izdajalec. Res pa je, da če bi Vi res imeli stike z Digosom in bi mene prikazovali v slabi luči, bi bili slovenski oblasti samo zelo všeč.«

V nadaljevanju Pahor ugotavlja, da Pirjevec o njem kaj več, kot je povedal v omenjenem članku, tako ali tako ne bi imel za ovajati. »Če pa ste Vi imeli res, kakor trdi UDBA, povezavo z Digosom, naj to čim prej ugotovijo zgodovinarji, ki obsojajo objavo arhivov pred časom.« 

Pri tem pravi, da je varovanje arhivov, ki naj bi »potrpežljivo čakali na poštene zgodovinarje,« v primeru diktatorskih, totalitarnih držav krivično dejanje. »Ker bi takojšnji ukrepi, če arhivi obstajajo, marsikatero krivico proti človeku, ki ni imel možnosti, da bi se javno branil, bili rešitev za še živega človeka in za njegovega potomca. 

Ta objava gospoda Igorja Omerze je koristila meni, ker sem še živ in mi je dala priložnost povedati slovenski javnosti, da je bil gospod Jože Pirjevec proti meni, zato ker sem bil jaz proti jugoslovanski diktaturi. Mene je očrnil v javnosti kot kritika Kardelja, torej je to spoznala tudi italijanska kulturna publika in tudi tajna policija. Zato, kakor sem že dvakrat omenil, ni imel gospod Pirjevec nič kaj posebnega javljati, kot trdi UDBA.

To dejstvo, da jaz lahko nastopim, korenito nasprotuje ugotovitvam UDBE o t. i. ovajanju. Jaz vztrajam, da ima narodna zavest prvenstvo v pravem humanizmu ne glede na druge ideologije ali zdaj globalizem.« še zapiše tržaški pisatelj.

Arhivski dokumenti so za dediče režima sila neprijetna reč

Ob za marsikoga skrajno neprijetnih zgodbah, ki jih raziskovalci arhivov kot sta Igor Omerza in zadnje čase tudi Rado Pezdir, potegnejo na plano, ne čudi vnema nekaterih vplivnežev, da bi kar se da omejili dostop do arhivov ali jih po možnosti vsaj še za nekaj desetletij zaprli.

Prav tako se je brezpredmetno spraševati o motivih uničenja velike večine arhivskega materiala SDV ob padcu komunizma.

V njih se namreč najdejo imena številnih javnih uglednežev, ki jih povečini druži ideološko levičarsko prepričanje in ponavadi tudi javno zagovarjanje bivšega nedemokratičnega režima.

Slednje seveda ne pomeni, da lahko vse v teh dokumentih jemljemo kot čisto zlato, kar v svojem odgovoru Jožetu Pirjevcu navsezadnje med vrsticami večkrat izpriča tudi Boris Pahor.

Obenem nam svetovno priznani pisatelj na konkretnem primeru sporoča, da ponavadi to, ali so tovrstne arhivske navedbe resnične ali ne, običajno niti ni pomembno, saj o ljudeh največkrat pričajo njihova dejanja sama, sploh ko jih pogledamo iz zgodovinske perspektive.

Ne dokument (pristen ali ne), o vlogi zgodovinarja Jožeta Pirjevca bo sodila zgodovina sama. Če bo seveda od zanamcev smatran kot nekdo, s katerim se bo čez nekaj desetletij še vredno ukvarjati.

Glede pisatelja Borisa Pahorja ta dilema ne obstaja.

3 KOMENTARJI

    • AlojzZ; daj bodi bolj natančen, kateri pomladniki naj bi sodelovali pri zapiranju udbovskih arhivov, kar jih je še ostalo in kar jih niso udbovci pokurili. To sodelovanje je uprizorila samo NSi in nihšče drugi. In to stranko ne vmešavaj v desno pomladno, ampak v peto udbovsko Kolono.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime