Peticija za spremembo šolskega sistema: starši si želijo boljše šole, ministrstvo pa nič
POSLUŠAJ ČLANEK
"Državljani republike Slovenije imamo dovolj. Šolstvo zadnja leta samo stagnira. Otroci postajajo preobremenjeni, snovi je preveč, prostega časa je premalo, saj je vsakdanjega dela za šolo vedno več. V večini primerov se zgodi, da se za šolo ne učijo samo otroci, ampak cele družine. Ker starši ne vidimo, da bi se stvari obračale na bolje, smo se odločili spregovoriti in upamo, da s skupnimi močmi uspemo spremeniti šolski sistem."
S temi besedami se začne peticija, ki so jo v prvih dneh januarja na Ministrstvo za izobraževanje znanost in šport poslali starši Društva Svet Staršev. Preprosto imajo dovolj obljub, da bo prišlo do prenove šolskega sistema, ki bo po meri otrok in jih bo pripravljal na realno življenje in ne samo zasičeval s podatki.
Starši predlagajo naslednje ukrepe: zmanjšanje obsega snovi in domačih nalog, ukinitev NPZ in mature ter uvedba sprejemnih izpitov, zmanjšanje številčnega ocenjevanja in uvedba formativnega spremljanja, več gibanja in športa ter medgeneracijsko in medpredmetno povezovanje, spodbujanje iskanja, vrednotenja in povezovanja informacij, redna izobraževanja za učitelje in spodbujanje iznajdljivih učiteljev, ničelna toleranca do fizičnega in psihičnega nasilja, enakovredno obravnavanje otrok s posebnimi potrebami ter številčno zmanjšanje razredov.
V zvezi s šolstvom se vedno govori o trikotniku med učenci, šolo in starši. Pričakuje se, da vse strani sodelujejo, se usklajujejo in delajo vse kar je v njihovi moči, da trikotnik stoji skupaj. Zadnje čase poslušamo nejevoljo staršev, otrok in učiteljev. Vse tri stranice trikotnika kažejo na enake težave in probleme, vse tri stranice si želijo sprememb in predlagajo podobne rešitve.
Starši in učitelji se družno pritožujejo nad zbirokratiziranostjo šole, nad nerealnimi učnimi načrti, opozarjajo, da je učiteljski poklic popolnoma razvrednoten. Kljub vsemu pa v peticiji starši ne iščejo krivcev za nastalo situacijo, ampak ministrstvu predlagajo konkretne ukrepe, s katerimi naj stanje izboljšajo. Manjka le učiteljski sindikat, ki bi peticijo podprl in kdaj demonstriral ne samo zaradi političnih mahinacij, ampak zaradi lastnega interesa po izboljšanju položaja, v katerem se nahaja.
Ministrstvo, ki bdi nad našim šolskim sistemom, pa vse skupaj ignorira. Čeprav so v društvu peticijo k njim poslali že 10. januarja, do danes še niso dobili odgovora, kdaj so se na ministrstvu s starši pripravljeni sestati in pogovoriti o njihovih zahtevah. Zadnja reforma šolskega sistema pri nas je bila uvedba devetletke, ki pa do danes ni doživela še nobene resne evalvacije. Že dvajset let čakamo na oceno, ki bi povedala, kakšne učinke je uvedba imela.
Zdi se mi, da je vse preveč lepo, da bi bilo res. Dvomim namreč, da so se učitelji pripravljeni odpovedati komoditeti, ki jo nudijo učbeniki in delovni zvezki, ki pridejo v kompletu z učnimi pripravami. Lažje je pač rešiti nekaj strani v delovnem zvezku, kot otroke peljati na sprehod okrog šole občudovat zasneženo naravo in iz sprehoda narediti uro naravoslovja ali glasbe ali slovenščine ali matematike. Iznajdljiv učitelj bi to namreč znal.
Z več avtonomije bi morali učitelji prevzeti tudi več odgovornosti in pokazati več znanja. So naši učitelji tega sposobni? Jih naše pedagoške fakultete, na katere se vpisujejo mladi brez sprejemnih izpitov in brez ljubezni do pedagoškega poklica, usposabljajo za odgovorno delo v razredu? Si učitelji sploh želijo varne učbenike in delovne zvezke zamenjati za svobodo v razredu?
Na drugi strani imamo starše, ki ne bodo več mogli tekmovati z drugimi starši, kako so njihovi sončki uspešni, kakšne ocene imajo in na katerih tekmovanjih so dosegli zlata priznanja. Zavoljo tega, da bodo njihovi otroci veseli in srečni, se bodo morali odpovedati lastnim ambicijam, ki jih poskušajo doseči na hrbtih otrok. Prav tako pa bodo morali pospraviti vizitko odvetnika, s katerim grozijo po šolskih hodnikih. Zveni lažje, kot je v praksi.
Peticija od ministra za šolstvo v resnici ne zahteva nič novega. Bodo staršem in učiteljem na ministrstvu tokrat prisluhnili in kaj ukrenili ali bodo učitelje utišali z zvišanjem plač, starše in otroke pa pustili na cedilu?
S temi besedami se začne peticija, ki so jo v prvih dneh januarja na Ministrstvo za izobraževanje znanost in šport poslali starši Društva Svet Staršev. Preprosto imajo dovolj obljub, da bo prišlo do prenove šolskega sistema, ki bo po meri otrok in jih bo pripravljal na realno življenje in ne samo zasičeval s podatki.
Starši predlagajo naslednje ukrepe: zmanjšanje obsega snovi in domačih nalog, ukinitev NPZ in mature ter uvedba sprejemnih izpitov, zmanjšanje številčnega ocenjevanja in uvedba formativnega spremljanja, več gibanja in športa ter medgeneracijsko in medpredmetno povezovanje, spodbujanje iskanja, vrednotenja in povezovanja informacij, redna izobraževanja za učitelje in spodbujanje iznajdljivih učiteljev, ničelna toleranca do fizičnega in psihičnega nasilja, enakovredno obravnavanje otrok s posebnimi potrebami ter številčno zmanjšanje razredov.
Zadnje čase poslušamo nejevoljo staršev, otrok in učiteljev. Vse tri stranice trikotnika kažejo na enake težave in probleme, vse tri stranice si želijo sprememb in predlagajo podobne rešitve.
Starši in učitelji na enem, ministrstvo na drugem bregu
V zvezi s šolstvom se vedno govori o trikotniku med učenci, šolo in starši. Pričakuje se, da vse strani sodelujejo, se usklajujejo in delajo vse kar je v njihovi moči, da trikotnik stoji skupaj. Zadnje čase poslušamo nejevoljo staršev, otrok in učiteljev. Vse tri stranice trikotnika kažejo na enake težave in probleme, vse tri stranice si želijo sprememb in predlagajo podobne rešitve.
Starši in učitelji se družno pritožujejo nad zbirokratiziranostjo šole, nad nerealnimi učnimi načrti, opozarjajo, da je učiteljski poklic popolnoma razvrednoten. Kljub vsemu pa v peticiji starši ne iščejo krivcev za nastalo situacijo, ampak ministrstvu predlagajo konkretne ukrepe, s katerimi naj stanje izboljšajo. Manjka le učiteljski sindikat, ki bi peticijo podprl in kdaj demonstriral ne samo zaradi političnih mahinacij, ampak zaradi lastnega interesa po izboljšanju položaja, v katerem se nahaja.
Ministrstvo, ki bdi nad našim šolskim sistemom, pa vse skupaj ignorira. Čeprav so v društvu peticijo k njim poslali že 10. januarja, do danes še niso dobili odgovora, kdaj so se na ministrstvu s starši pripravljeni sestati in pogovoriti o njihovih zahtevah. Zadnja reforma šolskega sistema pri nas je bila uvedba devetletke, ki pa do danes ni doživela še nobene resne evalvacije. Že dvajset let čakamo na oceno, ki bi povedala, kakšne učinke je uvedba imela.
Izboljšanje, za katerega se bodo morali s skupnimi močmi potruditi vsi
Zdi se mi, da je vse preveč lepo, da bi bilo res. Dvomim namreč, da so se učitelji pripravljeni odpovedati komoditeti, ki jo nudijo učbeniki in delovni zvezki, ki pridejo v kompletu z učnimi pripravami. Lažje je pač rešiti nekaj strani v delovnem zvezku, kot otroke peljati na sprehod okrog šole občudovat zasneženo naravo in iz sprehoda narediti uro naravoslovja ali glasbe ali slovenščine ali matematike. Iznajdljiv učitelj bi to namreč znal.
Z več avtonomije bi morali učitelji prevzeti tudi več odgovornosti in pokazati več znanja. So naši učitelji tega sposobni?
Z več avtonomije bi morali učitelji prevzeti tudi več odgovornosti in pokazati več znanja. So naši učitelji tega sposobni? Jih naše pedagoške fakultete, na katere se vpisujejo mladi brez sprejemnih izpitov in brez ljubezni do pedagoškega poklica, usposabljajo za odgovorno delo v razredu? Si učitelji sploh želijo varne učbenike in delovne zvezke zamenjati za svobodo v razredu?
Na drugi strani imamo starše, ki ne bodo več mogli tekmovati z drugimi starši, kako so njihovi sončki uspešni, kakšne ocene imajo in na katerih tekmovanjih so dosegli zlata priznanja. Zavoljo tega, da bodo njihovi otroci veseli in srečni, se bodo morali odpovedati lastnim ambicijam, ki jih poskušajo doseči na hrbtih otrok. Prav tako pa bodo morali pospraviti vizitko odvetnika, s katerim grozijo po šolskih hodnikih. Zveni lažje, kot je v praksi.
Peticija od ministra za šolstvo v resnici ne zahteva nič novega. Bodo staršem in učiteljem na ministrstvu tokrat prisluhnili in kaj ukrenili ali bodo učitelje utišali z zvišanjem plač, starše in otroke pa pustili na cedilu?
Peticijo za spremembo šolskega sistema lahko podpišete tukaj.
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
39 komentarjev
BARBARA RAKUN
https://www.pravapeticija.com/peticija_za_spremembo_olskega_sistema
Za vse otroke, starše, bodoče starše, učitelje in vse, ki bi radi prispevali k boljši družbi, prosim podpišite
IgorP
BARBARA Ni potrebna nobena peticija! Najpomembnejšo peticijo morajo narediti starši s tem, da otrokom povedo, da imajo pravico do pouka in da morajo spoštovati vse dolžnosti, ki jih pouk od njih zahteva!!!! Tu pa so slovenski starši v večini (čast redkim izjemam) padli na izpitu!!! Problem so v glavnem starši, ne pa otroci!!!!
BARBARA RAKUN
Prosim, Igor, preberi si knjigo ŠOLA, KAM GREŠ?
Kraševka
Mala slovenka ob 18,10
Zelo zanimiv komentar, posebno tisti o seminarju in testu za ŠOLSKE PSIHOLOGE. Take stvari se marsikdaj zgodijo in vidimo, kaj pomeni šolski načrt in zdravo razmišljanje, ki ni odraz OCEN.
Rajko Podgoršek
Peticija je dobrodošla spodbuda, da se razmisli o modernizaciji šolstva v Sloveniji.
Kraševka
Martin imate prav.
V otroke matati samo informacije na suhoparni način, brez utjevanja pomembne snovi, gre res hitro v pozabo.
Naj vam povem en VIC iz tega področja: "Manj, kot veš, manj pozabiš. Manj kot pozabiš - bolje je!
martin1
VAS GOSPE IN GOSPODE BI BILO POTRBNO POSLATI NA ISPITE, DA BI UGOTOVILI, KOLIKO ZNANJA IZ OSNOVNE IN SREDNJE ŠOLE ŠE IMATE. POTEM BI SE ZGROZILI, KO BI SPOZNALI, KAKO NEUMNO JE NALAGANJE VEČINO ZNANJA ZATO, DA GA POZABIŠ!!! ŠOLA BI MORALA VZGOJITI OTROKE VODRASLE LJUDI Z VREDNOTAMI, NA PA V SPOMINSKO KARTICO!!!
AlojzZ
Šola bi morala .... ;) Pa ne bo! KaJ BOSTE PA ZDAJ?
Kraševka
Mala Slovenka, 24.1. ob 19,10
Zelo lepo ste opisali probleme, ki otrokom grenijo življenje.
Imate prav, ker gledate človeško, kot tudi strokovno.
Res potrebno je, da se trudimo, da bi bil ŠOLSKI sistem narejen po meri otrok in ne UČITELJEV.
Večnemu sindikalisti Štruklju so učenci "deveta" briga. In njemu podobni so učni programi.
Marija Terezija je uvedla obvezno šolo v prid OTROKOM in ne učiteljem.
Pravijo, da se je uvedla 9-letna OŠ pri nas zato, da je več učiteljev dobilo zaposlitev.
Dober učitelj je tisti, ki vidi, kaj ima otrok v sebi dobrega. Ni pa dober tisti učitelj, ki samo kaže na njegove napake.Tak otroku res vzame vse veselje do učenja.
Slovenski štor 11,38
Res je.
Kraševka
Barbara, ob 14,oo
Res je.
Mislim, da se otroci morajo veliko učiti na pamet.
Med množico podatkov, ki se jih mora naučiti - je premalo POUDARJENO kaj je najbolj BISTVENO.
Preveliko informacij otroka včasih zmede, zato je pomembno, da se izloči NAJVAŽNEJŠE.
Včasih smo veliko več pisali, sedaj pa so ti delovni zvezki, ki se - samo obkroši, poveže....
In zaradi tega, imajo otroci manj "izpisano" pisavo. Kar je vzrok, da so manj pismeni, kot smo bili mi. S temi delovnimi zvezki služijo založniki in uredniki. Učencem pa povečujejo TEŽO TORBE, ki jo nosijo na hrbtu.
Mi smo imeli veliko lažje torbe, pa smo vseeno lahko osvojilo vse znanje, ki je bilo v programu. Učbeniki so bili taki, da so imeli zajeto vso snov in delovnih zvezkov nismo imeli, ker smo si vse pisali. Pravijo, da ko otrok piše, si s tem že veliko več zapomni. Samo z obkroževanjem pa tega ni.
V nižjih razredih OŠ smo včasih precej prepevali, sedaj pa sem pri vnuku gledala kontrolko, kjer so GLASBO obravnavana, kot bi otroci hodili SREDNJO GLASBENO. Preveč časa morajo porabiti, da se že v nižjih razredih učijo note, vrsto glasbil, vrste komponiranja .... - petja pa malo. Ko končajo OŠ, pa znajo zelo malo NARODNIH PESMI.
Tudi pesmi so identiteta naroda, kakor tudi ples. Ko sem sama obiskovala OŠ, nismo imeli takih telovadnic, smo se pa več gibali v naravi. Med telovadbo smo večkrat plesali, tako, da ko smo končali OŠ smo znali vsi plesati. Tudi to spada h kulturi.
BARBARA RAKUN
A je v tem šolskem sistemu prostor za resnične otrokove potrebe, a je lahko otrok iskren, a je lahko jezen, žalosten, navihan, uporniški? NE, naučiti se mora igrati vlogo, se "narejati", se prilagajati, biti všečen drugim. To znamo odrasli zelo dobro, v to pa silimo tudi otroke, ki pa so vedno spontani in iskreni.
Kako lahko človek živi mirno, če je vedno drugim na razpolago, če si sam ne upa priznati, da je ovca, da vedno sledi nekomu drugemu?
marta
Podobno bi se lahko vprašali: a je na delovnem mestu prostor za resnične osebne potrebe, a je lahko zaposleni iskren, jezen, žalosten, navihan …. In dalje: kaj bi se (v kateremkoli okolju, kjer sobiva več 'naključno' zbranih oseb) zgodilo, če bi vsak želel uveljaviti/se obnašati, kot se (trenutno) počuti? Hočem reči: določeno prilagajanje je povsod potrebno oz. upoštevanje splošnih/dogovorjenih pravil. Kar zasledim iz nekaterih komentarjev, pa me bolj spominja na težnjo k individualnemu poučevanju vsakega posameznika (individualni pristop v skupnosti 20 – 25 učencev pač ni realnost) – le tako lahko upoštevamo in se prilagajamo prav vsakemu posebej. Koliko je to uresničljivo in smiselno, pa tudi lahko debatiramo v nedogled. A pretvarjanje? Žal se otrok začne (prezgodaj in v lastno škodo, vendar ne po svoji krivdi) prilagajati že veliko prej: ko ga, 11-mesečnega, 'odpravimo' od doma. Prilagaja se (hočeš-nočeš) vsaki vzgojiteljici in varuški posebej, vsaki stari mami in staremu očetu, tetam itd. Vsakogar ima 'naštudiranega' in ve, kje in kaj lahko sme, do kod si lahko 'privošči' … Saj po eni strani postane iznajdljiv, po drugi strani pa: bo vedel, katera od teh vlog je njegova pristna? Ali drugače: mar na ta način ne 'proizvajamo' vetrnjakov? Ljudi brez hrbtenice?
BARBARA RAKUN
Marta, na tole moram odgovoriti. Na delovnem mestu bi moral biti prostor za resnične osebne potrebe, tako za potrebe posameznika tako za potrebe kolektiva. Imam srečo, da je pri meni v službi tako. Zato bom spremembe v šolstvu z veliko vnemo podpirala. Ker če človek nima integritete, če nima samospoštovanja in občutka lastne vrednosti, se bo vedno prilagajal, tudi takrat, ko se ne bi smel. Jaz nikjer nisem napisala, da se človek ne sme prilagajati, seveda se je ob določenih situacijah treba prilagajati, včasih je to neizogibno. Vendar bi tudi ob prilagajanju človek moral imeti občutek, da ga nekdo mara, da ga nekdo upošteva. To je posebej potrebno še pri otrocih. Naša družba je zatajila na celi črti. Tako nekateri govorijo o tem, kako je bilo lepo včasih, vsi da so se razumeli, učenci so spoštovali učitelje in starše. A res? V preteklosti je bilo pomembno to, da ubogaš starše in učitelje, tudi če niso imeli prav. Marta, govorim resnico? Kaj se zdaj zanašamo na preteklost? Jaz živim v 2019. Preberite si obe knjigi od Milene Miklavčič, pa boste izvedeli, kako je bilo včasih. Povejte mi, Marta, koliko se je vedelo o otrocih, koliko se je upoštevalo njihove čustvene potrebe, koliko so lahko bili uporniški? Ker uporniški morajo biti. Vidimo, da so najbolj kratko odnesli tihi, sramežljivi, ranljivi otroci, ki so jih potem zlorabili. Zakaj je v SLO toliko nasilja, toliko ljudi s težami v duševnem zdravju? Ker ljudje ne smejo biti, to kar hočejo biti sami. Vedno je pomembno mnenje drugega. To me je zelo zmotilo, draga Marta, o pretvarjanju. Jaz sem pisala, da odrasli igramo skoz te vloge. Jaz zase lahko trdim, da vzgajam svojega otroka na drugačen način in mi ni žal. Jaz tudi ko sem se odločila za otroka, sem se zavestno odločila za terapijo, da sem zavrgla vzorce mojih staršev, ki so bili nekompatibilni z mojim mišljenjem. Čisto na novo sem morala osvojiti govor, ki ga uporabljam z otrokom. In zanimivo, moj sin pri 4 letih osvaja vsa čustva, ni ga strah o čemerkoli spregovoriti, pri nas ni tabu teme, lahko pove, kaj čuti, kaj ga boli itd. In tako bomo nadaljevali. S pretvarjanjem ne začne otrok in mi je hudo če tako mislite, seveda ste napisali da ne dela tega po svoji krivdi. Otrok se po vaše začne prilagajati pri 11 mesecih. Preberite si prosim del, ko pišem o teoriji navezanosti med starši in otroci. To je grozno, da se mora 11 mesečni dojenček začeti prilagajati nekomu, ki ni njegova družina. Samo starši so popolnoma odgovorni zanj in ne podpiram take sekundarne socializacije, ki prehitro jemlje otroka staršem. Otrok nima nikogar naštudiranega. kako je to grozno mišljenje. Kdo ima v družini moč in odgovornost za odnose in počutje? Starši ne pa otrok! Kdo ima v vrtcu in šoli moč in odgovornost za odnose, za dobro počutje? Vzgojiteljice in učitelji ne otrok! Dajte razumet, da so otroci bistri od rojstva, vse že obvladajo ob rojstvu, vendar nimajo izkušenj, nimajo besed, s katerimi bi operirali. Zato rabijo dobre starše, ki jih bodo naučili samospoštovanja, občutka lastne vrednosti in integritete, da bodo lahko šli v odraslost s pokončno glavo! O tem sem tudi že pisala. Na tole temo bom pa pripravila prispevek zagotovo.
BARBARA RAKUN
Zakaj so slovenski šolski ideologi tako proti spremembam, proti konkurenčnim šolam -zasebnim? Zakaj jih je tako strah, da se razve, kaj se po OŠ dogaja? Njihova vest ni čista, njim so pomembni samo interesi. Tudi če gredo preko trupel. Ni jim mar ne za otroke, ne starše, ne za učitelje. Zato nujno učitelji rabijo nekoga kompetentnega, ki jih bo zastopal, ne pa kompromitirani Štrukelj.
AlojzZ
Mogoče potrebujejo učiteljsko zbornico?
IgorP
BARBARA Pa zabij si v toto tvojo glavo, da nima nobeden nič proti zasebnim šolam, samo financira jih naj zasebni kapital, ne pa javne finance!!!!
AlojzZ
Oh, gospod Igor! Saj še vi ne verjamete vsega, kar zapišete, kajne?
BARBARA RAKUN
Dajte tudi spremljati danskega terapevta JUULA, vam bo marsikaj jasno, kdo in zakaj štopa spremembe v Sloveniji?
BARBARA RAKUN
MartaK, Andreja Barat in Dominik Fajdiga, vam priporočam, da si preberete novo knjigo avtorice Marjane Škalič, psihologinje ŠOLA, KAM GREŠ? in spremljate delo psihologa dr. Kristjana Muska Lešnika, vam dam za iztočnico
http://kje-vas-cevelj-zuli-solstvo.blogspot.com/2016/01/kritika-devetletke.html
http://kje-vas-cevelj-zuli-solstvo.blogspot.com/p/sola-kam-gres-knjiga.html
Prosim začnite spremljati spletno stran Kje vas čevelj žuli. In prosim prosim preberite si knjigo avtorice Gite Mateje de Laat, pa potem javite, če se vam osnovna šola v SLO še vedno zdi tako fajn?
Naše osnovno šolstvo je zastarelo, rabi korenite spremembe, naši vrhovi vodstev vsepovsod so socialistični, nihče ne prevzema odgovornosti.
Odgovorite mi, zakaj je potem toliko in toliko otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami, se sooča s pritiski, ker ne zmore?
marta
Nič ne svetujem, nič ne priporočam, še manj napadam. Zgolj povem svoje mnenje in opažanja. (Smem?) Ne-strokovno, pač pa na podlagi 20-letnega spremljanja svojih otrok (pa še nekaj let me čaka). Mi je pa zanimivo oz. me čudi, da smo se kljub 'zastarelim metodam in pristopom' nekoč več (uporabnega) naučili kot dandanašnji. Pa čeprav smo v povprečju dosegali slabše ocene kot dandanes – pač ni bila še v modi Gaussova krivulja ali prilagajanje kriterijev ali napovedano spraševanje ali 'poskusni testi' (oz. t. i. preverjanje znanja pred testom) ali seznam možnih vprašanj … Da ne govorim o avdio-vizuelnih pripomočkih (kdo še ve, kaj je grafoskop? In matrice?). Mogoče smo se premalo 'smilili' staršem (in učiteljem)? Danes sem jim hvaležna, da nas niso preveč zavijali v vato, čeprav je bilo kdaj hudo. Kajti: tudi kasneje, v življenju, ni vate nikjer. Voda in čof! In plavaj! (ali potoni). In ponavljam: navezujem se na prvi odstavek prispevka. Tretjega (in naslednjih) se ne bom (še) lotila - bi bilo preveč. Čeprav se z marsikaterim predlogom (ne pa vsemi!!) strinjam.
BARBARA RAKUN
Draga martaK, kako lahko primerjate pretekle čase in sedanje. Preteklih časov ni več, nihče se noče več vrniti v preteklost, razen vas in seveda tistih, ki se jim toži po ranjki Jugoslaviji, ko je bilo itak najboljše. Vam dam primer iz knjige Jesperja Juula, ki je zame daleč najbolj kompetenten glede tega, kaj se v družinah in na šolah dogaja, saj dela z družinami po celem svetu, nobenemu ne pametuje, ampak samo predlaga in poiskuša iskati boljše rešitve. Takole pravi v svoji najnovejši knjigi z naslovom Vodja krdela. Vodenje družine z ljubeznijo: "Naj ponazorim s primerom svojega hrvaškega soseda iz vasice, kjer preživljam polovico leta. Sosed je približno moje starosti, ima okoli šestdeset let. Približno štirikrat na leto pijeva skupaj kavo in se vsakič pogovarjava tako rekoč isto. Vedno začne rekoč: Veš, Jesper, življenje pod Titom je bilo dosti lepše. Jaz odvrnem: Kako moreš reči kaj takega? On pa odgovori. Kaj pa! Danes je treba o vsem razmišljati, takrat nam pa sploh ni bilo treba misliti. In to drži. Človeku, ki živi v avtoritarnem sistemu, ni treba razmišljati - ne sme razmišljati! Osebna odgovornsot je politično zelo neprijetna.
varjanka5
Spoštovana Martak
Če so vaši otroci z lahkoto šli skozi šol. sistem, to ne pomeni, da velja za vse, sploh za otroke, ki imajo težave s pozornostjo, disleksijo, hipeaktivnsotjo ...
BARBARA RAKUN
Tako je, vsak otrok je individum zase in bi bilo treba slediti razvojnim in čustvenim potrebam otrok in mladostnikom. Ta prvo to, tako pa odrasli najbolj vedo, kaj je za otroka najboljše itd. Nihče se ne ozira na to, kaj otroci čutijo, v kaj jih silijo (tako starši, kot učitelji). A se sploh zavedamo, da teorija navezanosti, ki poudarja medsebojni odnos med starši in otroci od otrokovega rojstva naprej (jaz poudarjam od spočetja naprej) negira to, kar imamo mi v šolah. Teorija navezanosti pomeni, da so starši prvi, ki najbolj poznajo otroka, da bi se moralo omogočiti primarno socializacijo dlje kot 1 leto, oziroma 11 mesečni dojenčki gredo v vrtec. To je absolutno noro. In potem slišiš razne strokovnjake, ko govorijo, da je sekundarna socializacija zelo pomembna za otroka. A res? Če otrok zgradi osnovni odnos skupaj s starši, mu ne bo v življenju ničesar težko, soočal se bo lažje z vsemi udarci. Ker pa se dojenčke sili v vrtec, namesto da bi otroci ostali doma do 3. leta starosti, kar priporočajo vsi razvojni psihologi, tudi pediatri, se s tem zmanjšuje vloga družine v prvih šestih letih otrokovega življenja. Potem se to nadaljuje v OŠ, kjer so edino pomembne ocene, učenje na pamet, lahko pa povem, da je znanje zelo zastarelo, učitelji z zastarelimi metodami. Verjemite, otroci in mladostniki so zelo bistri. OŠ pa jih potlači, vzame jim sanje in domišljijo. In potem v najstniški dobi ali pa že prej preizkušajo vse, od drog, seksa, nasilja itd. A se še kdo sprašuje, zakaj je tako?
varjanka5
Nekaj mojih konkretnih predlogov:
1.Zmanjšati je treba najprej obseg ur V PRVI TRIADI (Dodali so 2 uri ang., ničesar odvzeli.)
2. Ukinitev NPZ v 3. in 6. razredu., Ukinitev NPZ iz predmeta, ki ga določi ministrstvo (glasba, tehnika, telovadba) in preureditev NPZ v devetem razredu.
3. Ukiniti samostojne delovne zvezke vsaj v prvi triadi, saj poslabšujejo opismenjevanje.
4. Ukiniti ocenjevanje glasbe, lik. umetnosti ipd. prvi in drugi triadi.
5. Zimske šol. počitnice prestaviti v konec januarja in začetek februarja (po konferenci).
6. Zmanjšati število učencev v oddelku na vsaj 24 (danes 28).
7. Zmanjšati obseg tujih jezikov, povečati št. ur za gospodinjstvo in tehniko - gre za deficitarne poklice.
BARBARA RAKUN
Zelo dobro napisano.
MEFISTO
Hvala MartaK, Andreja Bagat in Dominik Fajdiga, da ste mi povedali, da je naša šola tako dobra, da ne more biti boljša.
Zakaj je ob tako dobri šoli potem za uspeh v življenju najbolj pomembno, da imaš vplivne starše in sorodnike iz aktualne vladajoče politične opcije?
marta
Verjetno ste preskočili en (moj) poudarek: "ugotavljam, kako je nivo znanja padel – tako v osnovni kot v srednji šoli." (Zdaj pa pobude, da bi se še bolj 'sprostilo'...) Bi lahko še marsikaj komentirala (sem vzela samo en segment) - pa sem že tako vzela preveč prostora.
AlojzZ
Spoštovana gospa Marta,
imate kar prav v vašem komentarju. Dodal bi le, da je nujna učiteljska zbornica, ki bo vrgla politike in birokrate iz šolstva. Vsaj večinoma.
dominik.fajdiga
hvala, MartaK.
romanje
Strinjam se z g. Marto. Tudi meni se situacija ne zdi tako zelo grozna. Ok, se strinjam da se mora prevetriti snov in dati učiteljem bistveno več svobode pri oblikovanju pouka, zmanjšati birokracijo… Vendar pa mora tudi vsak starš, ki jamra nad preobremenjenostjo otroka pri sebi razčistiti najmanj eno stvar - Kakšna ocena je dovolj dobra za mojega otroka? Kaj pričakujem od njega? Če smo starši zadovoljni le z odličnim, potem v bistvu od ministrstva želimo, da zniža kriterije, da bodo naši otroci lahko z manj truda odlični.
Kaj pa če bi sprejeli situacijo, da je naš otrok dober ali prav dober (če to dosega z nekim normalnim trudom, ki ne preobremenjuje njegovega vsakdana) in ima bolj zadovoljno otroštvo? Da je družina več skupaj?
Naš otrok ni samo šolar in uspeha v njegovem življenju ne bi smela določati le šola.
Tudi ocene nižje od 5 so ocene in prav je, da jim vrnemo veljavo. Dobro je dobro in prav dobro je prav dobro! Tudi zadostno zadostuje! Ocena odlično, pa naj bo rezervirana samo za odlične (kar po nobeni logiki ne more biti pol razreda).
Če si domišljamo, da bosta samo odličen uspeh in vpis na najboljšo šolo prinesla odlično službo in zadovoljno življenje, smo že davno izgubili stik z realnostjo. Kam so nas kot državo pripeljale množice odličnjakov in pol razreda vpisanega v gimnazije in pozneje študij…si lahko ogledamo na ZRSZ ali pa v proizvodne tovarne čez mejo…
BARBARA RAKUN
Andreja, zakaj bi pa sploh morale biti ocene v šoli, en razlog zakaj je to dobro? Če se pogovarjamo o domačih nalogah, zakaj bi morale sploh obstajati? Otroka lahko delovnih navad, spoštovanja ljudi, samodiscipline naučiš tudi na drugačen način. In na bolj spodbuden, bolj otroku prilagojen. Mogoče bi morali začeti na življenje gledati na drugačen način - kvalitativno in ne vedno s številkami, pa naj bodo to ocene, IQ in podobno.
AlojzZ
Ocene so učitelju vsiljene in namesto učitelja postane selektor. Učenje primerjajmo npr. s treningom juda pri gospodu Marjanu Fabjanu. On nima ocen, vzgaja pa nosilke olimpijskih medalj. Ampak tak sistem v javni šoli? Pa oblastniki bi tako šole takoj prepovedali!
flajnikandrej
Ocene so namenjene razlikovanju med ljudmi. Ocene ne poznamo samo v šoli ampak tudi v svetu odraslih in od njih so odvisne tudi naše plače. Šola pa naj bi imela poslanstvo pripraviti otroka skupaj s starši na samostojno življenje. Ob uvajanju devetletke so prva tri leta otroci dobili samo opisne ocene in so imeli starši kar nekaj težav z razumevanjem, kaj opisna ocena pomeni v realnem svetu. Še večji šok so doživeli, ko so se v četrtem razredu pojavile številčne ocene in kar naenkrat otroci niso bili več tako uspešni. Sam sem učitelj in vem, da vsi učenci z enako oceno pač niso enako dobri. Svet in narava pa sta podvržena reagiranju in razločevanju in na to moramo pripraviti naše otroke. Spremba sistema mora iti v smeri večje samostojnosti in odgovornosti otrok za svoje delo in tudi svoje znanje.
marta
Ustavila sem se že pri prvem odstavku prispevka. Moja izkušnja ni tako katastrofalna: naši osnovnošolski otroci z (zame) ne veliko truda samostojno zmorejo in opravljajo vse svoje šolske (in domače) obveznosti. Seveda, prvošolčki potrebujejo nekaj več spremljanja in spodbud, da 'zalaufa' in pridobijo občutek ter ustrezne delovne navade. Prav tako ne vidim, da bi (naši) gimnazijci pregorevali (če jih primerjam s sabo: precej manj časa porabijo za učenje, kot sem ga sama). In oboji dosegajo dobre (nadpovprečne) rezultate. Kar pa je zame najpomembnejše: oboji so samostojni pri (svojem) delu ter prevzemanju vedno zahtevnejših nalog in odločitev.
Res pa je, da našim otrokom ni treba opravljati dveh 'šihtov': v šoli niso do treh ali štirih, temveč se vrnejo domov takoj po končanem pouku. Pojedo, se relaksirajo, naredijo nalogo. In potem imajo čas tudi za 'otroštvo'. Prav tako jih ne vpisujemo v 'tisoč in eno' obšolsko dejavnost. Dejansko se mi smilijo otroci (starši pač ne, saj so si sami 'zakuhali' situacijo), ki ves popoldan in še v zgodnjih večernih urah letajo med glasbeno in športno šolo pa še kam. Ni čudno, da 'ne zmorejo vsega'. Toda: je (vse) to res tisto, kar potrebujejo? (Pač pa potrebujejo 'kruh' razni učitelji in trenerji, ki nas tako subtilno prepričujejo o 'nadarjenosti otrok' in 'koristih', ki jih bodo od obiskovanja ne-vem-česa imeli . In – kolateralna škoda – pospešujejo razbijanje družine, ki niti par ur na dan 'ne more' preživeti skupaj … ker pač 'ni časa' …)
Dejansko mislim, da ni (toliko) problem šola sama po sebi . Marsikdaj ugotavljam (očitno se motim …), kako je nivo znanja padel – tako v osnovni kot v srednji šoli. Gotovo pa bi imela drugačno izkušnjo, če bi od prvega šolskega dne vsakega otroka sama 'skrbela' za njegove obveznosti. Ne bi zmogla. Že v izhodišču sem postavila okvire: ni mogoče, da bi 'popolnoma obvladovala' pet osnovnošolcev (toliko jih je največkrat naenkrat) – pa tudi ni potrebno. Osnovna šola otroka ni moja obveznost – kot mama sem zgolj 'pomoč v sili', spremljevalka, spodbujevalka, nadzornica; tista, ki poskušam čim prej privzgojiti primerne delovne navade. In potem gre.
Verjetno pa ne bi šlo (tako), če bi (šele) po opravljenem 'šihtu' 'morala poskrbeti za vse': taksi služba za prevoze otrok, pomoč pri nalogah (seveda otrok ne zmore sam, ker ob toliki 'zaposlenosti' enostavno zmanjkuje časa), gospodinjska opravila, nepredvidljive situacije … Tako da je moj pogled na problem (pre)obremenjenih otrok bolj zrcalen: zaradi preobremenjenih staršev (ki – 'normalno'! – ne zmorejo popolnoma obvladati vseh otrokovih nalog) in preveč 'zaposlenih' otrok (ki jim množica (ne)potrebnih dejavnosti jemlje čas za osnovno: domače naloge in učenje) se vzbuja občutek preobremenjenosti otrok.
Bil bi že čas, da evalviramo (ne samo šolski sistem, ampak) tudi razdružinjevanje in posledice (ne samo 'prednosti') zaposlenosti obeh staršev. Namreč: prepričana sem, da bi bilo veliko manj problemov (z nalogami, vedenjskih, psiho-patoloških ipd.), če bi otrokom omogočili čim bolj 'naravno' otroštvo, s čim manj nepotrebnimi izven-domnimi aktivnostmi in čim večjo aktivno prisotnostjo (vsaj enega od) staršev). Nenazadnje: življenje (otrok in staršev) pod stalnim stresom res ne more blagodejno vplivati na nikogar.
BARBARA RAKUN
"Res pa je, da našim otrokom ni treba opravljati dveh ‘šihtov’: v šoli niso do treh ali štirih, temveč se vrnejo domov takoj po končanem pouku. Pojedo, se relaksirajo, naredijo nalogo. In potem imajo čas tudi za ‘otroštvo’. Prav tako jih ne vpisujemo v ’tisoč in eno’ obšolsko dejavnost. Dejansko se mi smilijo otroci (starši pač ne, saj so si sami ‘zakuhali’ situacijo), ki ves popoldan in še v zgodnjih večernih urah letajo med glasbeno in športno šolo pa še kam. Ni čudno, da ‘ne zmorejo vsega’. Toda: je (vse) to res tisto, kar potrebujejo? (Pač pa potrebujejo ‘kruh’ razni učitelji in trenerji, ki nas tako subtilno prepričujejo o ‘nadarjenosti otrok’ in ‘koristih’, ki jih bodo od obiskovanja ne-vem-česa imeli . In – kolateralna škoda – pospešujejo razbijanje družine, ki niti par ur na dan ‘ne more’ preživeti skupaj … ker pač ‘ni časa’ …) " Tudi sama zagovarjam to, da se otrok ne posiljuje z raznoraznimi dejavnostmi po šoli. In da je otrok čim več s svojima staršema in sorojenci. In da se tudi starši ne obračajo kot po vetru, verjamejo v vse novodobne pogruntavščine in ne dajo veliko na mnenje drugih. Vendar ali imam pravico govoriti, da pa ne potrebujemo učiteljev in trenerjev, ki vidijo v otroku nadarjenost? Zakaj pa je to, da nekdo igra violino, hodi v nek krožek, npr. trenira nek šport, ali se uči igrati na inštrument, ali da pleše, ali da je v dramskem krožku narobe? Tudi pri teh dejavnostih ima neko rutino, nauči se vztrajnosti, discipline za življenje, uči se na napakah, uči se, da je treba trdo delati, da uspeš. Ali da otrok hodi k verouku- to ste pozabila Marta? So vaši otroci hodili k verouku? Ali to ni obšolska dejavnost? Meni je to odlično, da starši pri otroku spoznajo, kaj ga veseli. In ravno to je problem naše šole, da podaja samo znanje na pamet in znanje, ki ni več aktualno! Ne ozira pa se na nadarjenost in individualne potrebe otroka? Zakaj pa v šoli ne bi spodbujali športa, igranja na inštrumente, plesa, igre itd.? Zakaj mora biti vse plačljivo? Zakaj pa na Finskem vse funkcionira? Zakaj je pri nas v Oš še vedno tabla, učitelj za svojo mizo, otroci pa za njim in morajo biti pri miru ne vem koliko ur že? A mislite da je 5 minutni odmor dovolj, ali mislite da je polurna malica dovolj? Zakaj pa se ne bi učili zunaj?
marta
Vas ne bom več obremenjevala. Mogoče se bova čez cca 20 let bolje razumeli in ne tako mimobežno, ena o jabolkih, a druga o hruškah, izpeljevali napačne ali podtaknjene izjave ali (celo: domnevni vpogled v) misli. Vse dobro želim!
romanos1
A Pikalo,da bi kaj spremenil?Ne se hecat!
BARBARA RAKUN
Začelo se je že s Slavkom Gabrom, ki je glavni ideolog. Ko se je delala devetletka, so samo svoje ideologe strokovnjake povabili zraven, ne pa zared tapravih strokovnjakov.
MEFISTO
Naslov kolumne "Starši si želijo boljše šole, ministrstvo pa nič" bi se moral pravilno glasiti "Starši si želijo boljše šole, ministrstvo pa ne".
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.