Peter Polc, ravnatelj Gimnazije Želimlje: “Mislim, da sta vzgoja in izobraževanje nerazdružljiva.”

Salezijanski duhovnik Peter Polc je dolgoletni ravnatelj katoliške Gimnazije Želimlje, ki je znana po tem, da poleg izobraževanja veliko pozornosti posveča tudi vzgoji dijakov. Velik delež dijakov biva v dijaškem domu Janeza Boska. Sicer se vzgoja, kot pravi gospod Polc, odvija povsem naravno, preko pristnih odnosov med dijaki in profesorji ter vzgojitelji. V intervjuju je spregovoril o tem, kaj mora biti odločilno pri izbiri srednje šole, pa tudi o izzivih slovenskega šolstva.

Otroci se v teh dneh odločajo tako o izbiri srednje šole kot študija. Med starši in tudi otroki nekako velja, da je najboljša izbira, če to dopuščajo ocene, gimnazija. Marsikateremu otroku pa potem najstniška leta minejo v velikem stresu. Je gimnazija res najboljša izbira in za koga?

Vsak devetošolec se mora najprej zavedati, da se odloča za svojo pot skozi življenje. Tudi če ima morda zelo dober uspeh ob koncu devetega razreda, to ni nujno razlog za izbiro gimnazije. Če nekoga veseli poklic, ki ga lahko pridobi že v srednji šoli, je šola, ki vodi do tega poklica, zanj gotovo najboljša izbira.

Gimnazija seveda tudi ni šola, ki bi bila zgolj za najboljše devetošolce. Če devetošolec ve, kaj hoče v življenju, in pot do tega cilja pelje skozi gimnazijo, če si želi čim širše izobrazbe, potem bo znal osmisliti trdo delo, ki ga zahteva šolanje na gimnaziji. Ravno mi je pisal dijak iz negimnazijskega programa, ki razmišlja o prepisu. Ugotovil je namreč, da bo ob zaključku šolanja na sedanji šoli imel precej omejene možnosti pri vpisu na univerzo. Rad pa bi si pustil čim več možnosti izbire. Zdi se mi, da modro razmišlja. Naše izkušnje z dijaki, ki se prepišejo k nam iz drugih programov, so dobre. Ti dijaki marsikdaj dobro vedo, zakaj se prepišejo k nam. Tako se morda celo lažje soočajo z zahtevnostjo gimnazijskega programa.

Napor je del vsakega življenja. V srednjem šolstvu je gimnazijski program najzahtevnejši. Na univerzi pa obstaja vrsta programov, ki so še neprimerljivo zahtevnejši. Torej je gimnazija nek prehod.

Se pogosto dogaja, da se otroci prepišejo iz srednjih šol na gimnazijo?

Nekateri odidejo, drugi pridejo. Število teh menjav je odvisno tudi od generacije. Pri generacijah, ki ob vpisu nimajo omejitve, jih odide nekaj več.

Nekateri otroci, še posebej fantje, ki razvojno nekoliko kasneje dozorijo in še v času, ko se odločajo o vpisu, niso tako ciljno usmerjeni, pa bi jim kljub temu kasneje ležala akademska pot, si morda zapravijo to možnost s tem, ko v devetem ali osmem razredu niso tako učno uspešni …

To je res težava vpisnega postopka. Fantje, ki ob zaključku osnovne šole nekoliko težje sedijo za knjigo, so res zapostavljeni. Na žalost pa boljšega sistema zaenkrat ne vidim. Morda bi bila neka pot v tem, da bi zunanja preverjanja v osnovni šoli spet dobila večjo veljavo. A tudi to ni neproblematično. Ta kriterij lahko tudi odvrača od vpisa na šole, ki imajo večkrat omejitve vpisa. Devetošolci, ki gredo na take šole, se morajo namreč na ta preverjanja pripravljati in to pomeni dodaten napor.

Fantje, ki ob zaključku osnovne šole nekoliko težje sedijo za knjigo, so res zapostavljeni. To je težava vpisnega postopka.

Govori se, da imate na vaši gimnaziji moške kvote. To drži?

Ne drži. Pri vpisu v dva ali tri oddelke, kolikor jih pri nas vpisujemo, se držimo točk. Zgodilo se je že, da je kakšen od staršev kdaj ob vpisu v to podvomil. Zato smo skupaj pregledali vse točke in ugotovili, da je vse v najlepšem redu.

V zadnjih letih  ̶  in tega se veselimo  ̶   število fantov na naši šoli narašča. Na gimnaziji je trenutno 112 fantov in 171 deklet, kar je boljše razmerje, kot je bilo pred leti. In to je dobro tako za fante kot tudi za dekleta.

Kaj bi svetovali staršem, katerih otroci so bili na informativnih dnevih in imajo v ožjem izboru dve, tri šole. Kako naj pomagajo svojim otrokom izbrati pravo?

Sam sem se pri 14-ih odločal po svoji glavi in nekako verjamem, da marsikateri 14-letniki še vedno zelo dobro vedo, kaj hočejo v življenju.

Zdi se mi modro, da gre devetošolec na nekaj šol, jih pogleda in skuša začutiti, kje bi se bolje počutil. Na informativnih dnevih je običajno vse lepo predstavljeno. Tistih grenkih plati, ki jih tudi prinaša srednja šola, takrat ne vidiš. Vedno znova kandidatom rečem, da je dobro, da po informacijah povprašajo tudi sedanje in bivše dijake določene šole in tam dobijo boljši vpogled. Med našimi letošnjimi 90 prvošolci je 30 bratov in sester sedanjih ali nekdanjih dijakov. Ti kandidati že precej dobro vedo, kako poteka življenje na tej šoli, kako je zahtevna, kaj vse ponuja. Odločitve na podlagi takšnih informacij so treznejše, bolj pretehtane. Dobro je, da devetošolci glede odločitve prisluhnejo tudi svojim staršem. Koristno je slišati opozorila drugih. A odločitev za šolo, za pot skozi življenje, mora biti stvar devetošolca. Za njegovo življenje gre.

Kje so največje pasti, kje se največkrat zalomi, ko pridejo mladi v srednje šole?

Ko prihajaš iz osnovne šole na gimnazijo, veš, da je gimnazija zahtevnejša od osnovne šole. Vendar si v resnici ne predstavljaš, kaj konkretno to pomeni za tvoj vsakdan. Da bo treba ne samo sedeti za knjigo, ampak se tudi intenzivno učiti. Včasih traja tedne, celo mesece, da novopečeni dijak to ponotranji. Imamo primere, ko je kdo ponavljal letnik in padel v generacijo, ki je imela ob vpisu visoko omejitev. A kljub prehodu v »genialni« razred potem ni imel več večjih težav z nabiranjem in dokazovanjem znanja. Našel je namreč način učenja, ki mu je odgovarjal.

Na informativnih dnevih je običajno vse lepo predstavljeno. Vedno znova kandidatom rečem, da je dobro, da po informacijah povprašajo tudi sedanje in bivše dijake določene šole in tam dobijo boljši vpogled.

Največkrat se jim torej zalomi učno, kaj pa vzgojno? Vseeno gre za veliko spremembo, imajo več svobode?

Seveda imajo več svobode. Srednješolec se osamosvaja, vedno bolj razmišlja s svojo glavo. Po navadi je tako, da so prvošolci še malo izgubljeni, drugošolci niso več najmlajši in jim zrastejo krila … in imajo svoje muhe. Tretješolci se že ukvarjajo s pogledom naprej na fakulteto. Maturanti se še bolj ukvarjajo z vprašanjem poklicne izbire in drugimi življenjskimi vprašanji. Vsak letnik ima svoje poudarke.

V štirih gimnazijskih letih se pojavljajo tudi vzgojni problemi, ki jih včasih reši mladostnik sam, drugič najde pomoč med prijatelji, pri vzgojitelju, razredniku, svetovalni delavki … Močno pa dijaki v tem času zablestijo tudi na tisti dobri, lepi strani.

Kje vidite največji problem slovenskega šolstva? 

Zdi se mi, da nas čakajo hude težave na kadrovski strani. V tujini je ta problem znan že precej časa, pri nas se intenzivneje pojavlja v zadnjih letih. Pogosto se zgodi, da na razpis ni nobene prijave. Če hočeš dobro delati v šoli, v dijaškem domu, moraš v to veliko vlagati. S takšnim vložkom bi bil finančni izplen na koncu meseca marsikje izven šolstva mnogo boljši. Delo pedagoga je delo za človeka, ki mu je bilo pedagoško poslanstvo položeno v zibelko. Ni pa težko dobiti samo pedagoških delavcev, težave so tudi pri iskanju kuharic, čistilk …

Sicer pa se mi zdi, da imamo v Sloveniji dobro šolstvo. Sam sem bil nekaj časa v tujini, še sedaj imam stike s šolami iz drugih evropskih držav. Zato menim, da lahko trditev o dobrem slovenskem šolstvu tudi utemeljim. Vedno pa bo ostala neka dilema glede tega, koliko podatkov si morajo učenci zapomniti, kje so tiste meje med premalo, dobro in preveč. Te meje niso jasno zarisane in o tem bomo vedno znova razmišljali.

Razlog, da imamo v Sloveniji v katoliškem šolstvu samo gimnazije, je predvsem finančni.

Omenili ste, da primanjkuje kadrov. Katoliško šolstvo je v Sloveniji usmerjeno predvsem na gimnazije. Zakaj se ne usmerjate tudi v poklicno izobraževanje? Če pogledamo v tujini, katoliške šole v veliki meri ponujajo obrtna znanja.

Mislim, da je razlog predvsem finančni. Gimnazija je eden najcenejših programov. Ob tem gimnazijski program zajame največji delež srednješolske populacije in tako najlažje napolniš tako šolo. Na tehničnih smereh moraš imeti zelo drago opremo, ki jo moraš tudi vzdrževati. Takšen finančni zalogaj si zasebna šola težko privošči. V tujini v takih primerih marsikdaj na pomoč priskoči tudi država, pokrajina, občina.

Ste se pa sedaj z dijaškim domom vsaj delno dotaknili populacije mladih s poklicnih šol …

Res je. Ko smo razmišljali o srednješolcih, ki niso gimnazijci, smo rekli, da jim lahko ponudimo vsaj nekaj »želimeljskega duha« v obliki dijaškega doma. Del našega dijaškega doma smo tako odprli na Rakovniku v Ljubljani in veseli smo, da je nabito poln.

Ste ena redkih šol, ki daje velik pomen tudi vzgojnemu vidiku. Na večini srednjih šol ta ni prisoten, če je kje v osnovni šoli morda še bil …

Da večina šol ne vzgaja, se ne bi strinjal. Imam pa na vzgojo malo svoj pogled. Včasih se mi je zdelo čudno, ko sem slišal, da imajo v kakšni vzgojni ustanovi vzgojne ure v obliki šolskih ur, predavanj. To se mi je zdelo preveč šolsko, nenaravno. Sam skušam na vzgojo gledati nekako kot na vzgojo v družini. Bolj kot s »pridigami« starši tam vzgajajo v okviru vsakdanjega življenja. Vsako skupno bivanje, sodelovanje, tudi šolska ura, če hočete, je vzgoja. Na šolah imamo tudi bogato obšolsko dejavnost. Pri vzgoji je zelo pomemben tudi čas neformalnega druženja. Kot je v družini, je tudi v šolstvu včasih treba udariti po mizi in reči, da tako ne gre več naprej. In se pogovoriti. Mislim, da sta vzgoja in izobraževanje nerazdružljiva.

Vsako skupno bivanje, sodelovanje, tudi šolska ura, če hočete, je vzgoja.

Kakšne so glavne prednosti katoliške gimnazije?

Tu lahko govorim samo o naši šoli, druge preslabo poznam. Najprej lahko rečem, da je vsaka šola, tudi vsaka gimnazija, nekoliko drugačna. Zaradi tega je meni tudi jasno, zakaj se k nam vpisujejo kandidati iz Lendave, Kopra, Kranjske Gore, Črnomlja … Vsi našteti imajo morda kakšno drugo gimnazijo, tudi katoliško, bližje svojemu domu. Ob vpisu pogosto rečem, da je izbira šole kot izbira dekleta, fanta. Nek fant lahko pred sabo vidi tri lepa dekleta, a srce mu bije le za eno od teh. In svojo izbiro bo racionalno težko utemeljil. In verjamem, da je tudi pri izbiri šole pomembno, da najdeš šolo, ki ti je najbolj pri srcu.

V primerjavi z drugimi šolami imamo katoliške gimnazije gotovo nekoliko drugačne vrednote. Kot salezijanska ustanova imamo v Želimljem še kakšne tipične salezijanske poudarke. Trudimo se za domačnost, optimizem, skupnost, za socialno dimenzijo. Dijaki prizadevno  zbirajo sredstva za svoje sošolce, ki se znajdejo v socialni stiski, ali pa za pomoč ob dogodkih, kot je bil nedavni potres v Turčiji in Siriji.

Omenil bi še verski vidik. Pri nas, še posebej v dijaškem domu, je kar nekaj duhovne ponudbe. Veseli smo, da ta ponudba, ki je seveda prilagojena mladim, med njimi najde lep odziv. Naši dijaki so mnogokrat tudi zelo aktivni animatorji na duhovnih vajah in oratorijih, so zborovodje, sodelujejo pri projektih Karitasa, Rdečega križa …

Seveda na katoliških gimnazijah niso vsi katoličani. A če se vpišeš na takšno šolo, potem verjetno to pomeni, da ti te vrednote niso tuje, da jih spoštuješ. In tu smo že pri spoštovanju in sprejemanju drugačnosti, kar je tudi v naši družbi, ki je marsikdaj polna polresnic in sovraštva, tudi zelo pomembno.

Za kakšne študije se odločajo vaši dijaki, imate kakšno evidenco o tem?

Vsako leto, ko maturanti odidejo, si zabeležimo, kam so odšli. V letu 2022 smo imeli 82 maturantov, izbrali so več kot 20 različnih fakultet po vsej Sloveniji. Upam, da so našli svojo smer in da bodo vztrajali. Veseli smo tudi letošnje generacije maturantov, ki v teh dneh izpolnjuje svoje prijavnice. Svetovalna delavka mi je potožila, da je skoraj brez dela, saj naj bi večina maturantov že kar dolgo vedela, kam želijo iti po gimnaziji. Tudi ti se bodo razpršili po najrazličnejših študijskih smereh.

Ne zdi se mi smiselno v srednješolske programe vpeljevati nekih novih predmetov, ki bi bili posvečeni domovinski vzgoji. Za to ne vidim potrebe, bojim pa se tudi, da bi na nek način vsebino predmeta krojila politika.

Kako je na vaši šoli z domovinsko vzgojo? Delate kaj posebnega na njej razen predpisanega programa? Je ta tema na katoliški gimnaziji bolj izpostavljena kot na drugih šolah?

Marsikaj, kar bi lahko opredelil kot domovinsko vzgojo, je predpisano že s samim programom. Tu zopet ne pomislim najprej na neke prireditve, temveč na čisto vsakdanje delo. Profesor, ki govori o slovenskem literatu, ki govori o naši državi in njeni zgodovini, lahko tukaj veliko naredi. Seveda so pomembne tudi kulturne prireditve, obiski gledališča, muzejev …

Pomembno se mi zdi, da našo domovino dobro poznamo. Da spoznavamo njene geografske lepote. Z dijaki veliko potujemo tudi po tujini, a vesel sem, da ob vseh čudesih, ki jih vidimo tam, znamo ceniti tudi našo domovino in njene bisere. Morda jih po takih potovanjih cenimo še bolj.

Tu so še Erasmus+ izmenjave. Tudi z njimi spoznavamo različne kulture, se primerjamo, da tako raste naša nacionalna samozavest.

Pri obšolskih dejavnostih in raznih evropskih projektih se odpirajo vprašanja aktivnega državljanstva …

Ne zdi pa se mi smiselno v srednješolske programe vpeljevati nekih novih predmetov, ki bi bili posvečeni domovinski vzgoji. Za to ne vidim potrebe, bojim pa se tudi, da bi na nek način vsebino predmeta krojila politika.

Je potem pozneje v življenju maturant katoliške gimnazije v Želimljah pokončen kristjan, ki zagovarja krščanske vrednote? Vzgajate mlade tudi za to, da se znajo postaviti v družbi?

Vsaka šola želi, da bi bili njihovi dijaki ob zaključku šolanja pokončni, da bi imeli jasno definirane vrednote. A na žalost to ni tako preprosto.

Verjamem, da naši nekdanji dijaki v najrazličnejših službah delajo ta svet boljši.

Ob stikih z bivšimi dijaki pa vseeno vidim, da veliko naših dijakov v svojem poklicu dobro dela, da so jim naše vrednote tudi po odhodu iz naše šole še vedno blizu. Kar precejšen delež naših zaposlenih je naših nekdanjih dijakov, zato so tovrstni pogovori v hiši pogosti. Seveda pa so tudi naši dijaki samo ljudje s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Kakšnega tudi kam zanese … Včasih rečem, da sem vesel, ko delajo majhne neumnosti, ob katerih se malo nasmejimo, si popestrimo življenje. Upam pa, da so v naši ustanovi nekako utrdili tisti čut v sebi, ki razlikuje med prav in narobe. In da bodo tudi v primeru, če jih bo življenje zapeljalo na kakšno stranpot, znali najti pot nazaj.

In če se vrnem nazaj k vašemu vprašanju. Verjamem, da naši nekdanji dijaki v najrazličnejših službah delajo ta svet boljši.

Torej ne živijo v nekem katoliškem mehurčku?

Vsaka skupnost je nekakšen mehurček. A zdi se mi, da so naši dijaki sedaj in tudi potem, ko se po maturi poslovijo iz Želimelj, del tega sveta.

Vidim pa tudi, da se veliko prijateljstev, ki jih dijaki stkejo v Želimljem, ohrani skozi življenje. Lažja je življenjska pot, če imaš ob sebi prijatelja, ki te pozna in razmišlja podobno kot ti.