Peter Herbeck: Tudi Slovenija je v bitki za vero, Cerkev se težko bori proti radikalnim progresivnim prepričanjem

Peter Herbeck je podpredsednik in direktor misijonov misijonske organizacije Renewal Ministries. Deluje tako v ZDA, Kanadi, Afriki in vzhodni Evropi. V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali o verskem utripu o v Afriki in Evropi, o ZDA in woke-izmu ter verski vzgoji mladih. V drugem delu pa smo se pogovarjali tudi o njegovih izkušnjah v Sloveniji in o prihodnosti vere.

Kako biti veren v 21. stoletju? V preteklosti namreč je bilo več vernih, sedaj pa že skoraj izpadeš malo čudaški, če rečeš, da si veren.

Tudi jaz sem imel skupino prijateljev, ko sem bil mlajši, kjer sem počel popularne stvari. Bil sem športnik, hodil sem na zabave, ... počel pa sem stvari, ki se niso skladale z vero. Nato pa sem bolj spoznal Jezusa, in sem se spremenil. Nekateri moji prijatelji so me spraševali, kaj je narobe. Nato pa sem jim povedal o svoji veri. Nekaterim je bilo to všeč, drugim ne. Še vedno sem hodil na zabave, nisem pa se napil ali se drogiral ali seksal. V bistvu ni tako težko. Še vedno si lahko »kul«, tudi če se ne napiješ ali drogiraš. Seveda nisem sedaj vsiljeval svoje vere drugim, a če so moji prijatelji imeli vprašanja, sem poskušal nanje odgovoriti. Povedal pa sem tudi, da ne živim za svoje prijatelje, ampak da živim za Jezusa.

Bi rekli, da v današnjem času svojo vero premalo kažemo v javnosti?

Ja, zagotovo. Sprva bi morali svojo vero živeti, a se ne bahati s tem. Ko pa pridejo možnosti, da razložimo ljudem, ki so nam blizu, zakaj živimo tako kot živimo, moramo to izkoristiti. Pomemben je tudi dialog z nevernimi, ter da predstavimo tudi svojo izkušnjo. Ne moremo nekoga prisiliti, da bi živel enako kot mi, ampak že če povemo svojo zgodbo, smo veliko storili. Kristjani postanemo nekoliko sramežljivi, češ nočem biti zavrnjen v družbi. To pa ni rešitev, moramo biti to, kar smo.

Delate tudi v vzhodni Evropi? Katere so razlike med temi državami, npr. med Poljsko, ki velja za eno bolj vernih držav in Slovenijo ter Češko?

Naša organizacija dela v Sloveniji, Slovaški, Ukrajini, Belorusiji, Latviji, Litvi, Češki, Kazahstanu, ... Vsaka država se med seboj seveda razlikuje. V nekaterih državah vere skorajda ni več, npr. na Češkem, v zahodni Evropi pa je tak primer na primer Belgija. Poljska je definitivno močnejša na tem področju, a se kultura spreminja tudi tam. Tudi tam prihaja do bojev, čeprav so imeli komunizem.

Za časa komunizma je Cerkev imela skupnega sovražnika. Ljudje so se zato zbrali skupaj in se uprli. V takih trenutkih Cerkev raste in postane močnejša. Težko pa se bori proti radikalnim progresivnim prepričanjem, kar se sedaj dogaja tudi v vzhodni Evropi, a ne še tako intenzivno kot na Zahodu. Družabni mediji in globalizacija sta te procese še pospešili. ZDA so generator teh sprememb, sploh npr. Silicijeva dolina, Hollywood. Niso pa edini, v Evropi je pomemben faktor tudi bruseljska politika. Danes je svet manjši, zato je vpliv močnejši in hitrejši. Nekatere države pa do teh sprememb še nimajo takega dostopa, a moderne ideje prodirajo tudi tam.

Ne moremo nekoga prisiliti, da bi živel enako kot mi, ampak že če povemo svojo zgodbo, smo veliko storili.

Kakšne so vaše izkušnje s Slovenijo?

Slovenija je ena najlepših držav na svetu. Prvič sem prišel sem konec devetdesetih let. Vpliv postkomunistične realnosti se je še poznal. Vera je bila močnejša, prihajalo je do političnih sprememb. Situacija je bila glede vere boljša kot na Zahodu. Pred letošnjim obiskom sem bil nazadnje tu leta 2002, in opazne so spremembe. Kljub vplivom modernih ideologij pa je še vedno daleč od npr. Belgije, Nemčije. Še vedno je močna vera, veliko pa je spremenil covid. Obiski Cerkve in poroke so po covidu manjši, kot so bili prej. Ljudje so se kar malo navadili življenja brez cerkev. Ali se bodo vrnili, je pomembno vprašanje. Slovenci, katere poznam, so zelo dinamični, katoliški ljudje. So tudi dobri vodje. Tudi Slovenija pa je, kot rečeno, v bitki za vero.

Slovenci, katere poznam, so zelo dinamični, katoliški ljudje. So tudi dobri vodje. Tudi Slovenija pa je, kot rečeno, v bitki za vero.

Kakšne so reakcije, ki jih dobite pri svojem delu?

Bili smo zelo prepričani, da je ena izmed stvari, ki jih Cerkev mora storiti, komunikacija o vseh evangelijih. Ne samo o enostavnih delih, o delih, ki jih imajo ljudje radi, ampak o vsem, kar piše v evangelijih. Če ne oznanjamo celotnega evangelija, ljudje ne bodo mogli slediti Jezusu. Veliko vodij v Cerkvi se boji pogovorov o vsem evangeliju, saj moderna kultura določene stvari, ki so tam napisane, zavrača. Ljudje ne maramo konfliktov, zato govorimo zgolj tisto, kar imamo ljudje radi, kar pa lahko postane nevarno, saj nismo toliko zvesti Kristusu.

Kakšen pristop naj starši uberejo, da približajo vero otrokom, tako da ne uporabijo prisile?

Odvisno je od starosti otroka. Pomembno pa je, da imajo starši dober odnos s svojimi otroki. Morajo jih poznati. Ko imajo pravi odnos, to ustvarja priložnosti, da se lahko brez težav pogovarjajo o veri s svojimi otroki. Pomembno je, da otroci ugotovijo, kako njihovi starši živijo, in zakaj živijo na tak način.

Mladi ljudje po celotnem svetu imajo težave. V ZDA npr. številne organizacije govorijo o epidemiji duševnih bolezni med mladimi. Več mladih ljudi stori samomor kot jih je kadarkoli poprej. Obdobje covida je bilo na tem področju zelo težko za mlade ljudi. Socialna omrežja so samo fasada, laž, v notranjosti pa je veliko bolečine, osamljenosti in zmede. Mladi ljudje rabijo ljubeče starše in stabilnost. Starši jih morajo razumeti in imeti potrpežljivost, kajti samo to je pogoj, da lahko vzpostavijo dober odnos. Če se mladi pogovarjajo zgolj samo z mladimi, je tako kot če bi se slepi ljudje zgolj s slepimi. Mladi seveda potrebujejo prijateljstva. Svet Tiktoka in Instagrama povzroča zmedo med mladimi. Vedno se pretvarjajo, da je vse super, a velikokrat v realnem življenju ni tako. Odrasli imajo tu vlogo, da prodrejo skozi ta mehurček.

Kakšna menite, da bo prihodnost vere v 21. stoletju?

Prihodnost je drugi prihod Jezusa Kristusa. To je prihodnost, za katero vemo, da bo prišla. Pomembno je, da se na to pripravimo. Menim, da pred tem bo, kot piše v Svetem pismu, prišlo do vzpona antikristov. Morda živimo prav v tem obdobju. Cerkev bo prišla do situacije, ko bo ogromno ljudi Cerkev zapustilo pred njegovim drugim prihodom. Če še ne živimo v temu času, je to neke vrste generalka. Težko je napovedati prihodnost, vem pa, da bo Jezus in Cerkev tisti, ki bosta na koncu zmagala. Kdor bo sprejel Jezusa v srce, bo prevzel vse, kar Jezusu pripada. Vse velike civilizacije, ki so kadarkoli obstajale, so izginile. Kar pa nikoli ne bo izginilo, je Božje kraljestvo.

Imate kakšno sporočilo za naše bralce?

Sporočilo je enako, kot je rekel Jezus: Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo. Jezus je povabil vse, da se mu pridružijo, da mu sledijo. Apostoli so rekli, da je najboljše sporočilo, da je Jezus živ in da je vstal, in da nas ima rad, in nas hoče sprejeti v kraljestvo. Sporočilo apostolov je danes še bolj pomembno kot kadarkoli prej. Jezus je odgovor na hrepenenje človeškega srca. Vsi, ko bomo umrli, bomo srečali Jezusa, in spoznali, da je on tisti, ki nam je dal življenje. Jezus je stabilna skala v nestabilnem svetu. Ljudje hočejo stabilnost, in če hočejo to, mu morajo slediti.