Petelinji boj – Emile Claus

Hodim po ulici in se lepo brigam le zase.

Kar na lepem naletim na množico. Ne matematično. Čisto pravo. Iz mesa in krvi. Na množico ljudi. Čeprav je treba priznati, da so ljudje preračunljivi: vedno na nekaj računajo ali pa (medsebojno) obračunavajo. Torej je tudi množica ljudi čisto navadna matematična množica. In to, kot sem ravnokar zapisal, ne zgolj zato, ker se jih da prešteti.

Množici ljudi lahko rečemo tudi horda. Da bodo čisti računi. SSKJ mi pod geslo horda ponudi med drugim tudi izraz drhal. In ne, ni slabšalno, kar berite Prešerna in Elegijo svojim rojakam.

Zagledam torej hordo ljudi. In takoj nato pomislim, kako hitro je minil teden. Mislim, dvakrat se obrneš, pa je že petek. Ali je morda šele sreda, ko ne vidim nobenih koles? Ne. Tudi sreda ni. Prav dobro vem, da je danes ponedeljek, saj sem se medtem, ko sem se hodeč po ulici brigal le zase, ukvarjal predvsem s prispevkom, ki ga moram še danes oddati. Za časnik, ki ga ta trenutek držite v rokah in ga berete. Čeprav ga mnogi, kot berem v brezsramnih FB komentarjih, uporabljajo za marsikaj drugega. Hvala Bogu: sodelujem pri uporabnem projektu, vsaj za nekaj smo dobri. Veliko reči, ki jih zadnje čase prebiram, je popolnoma neuporabnih. Je pa seveda res, da če časnik, ki ga ta trenutek držite v roki, uporabljate za to, za kar oni na FB-ju pravijo, da ga uporabljajo, potem si pravzaprav z Domovino obrišete … . No, pa je to še zmeraj bolje, kot da si jo brišete z domovino. Kar po mojem mnenju počne večina omenjenih brezsramnih komentatorjev. Brez zamere. (Čeprav vem, da bo.)

Zagledam torej drhal pred sabo in pomislim: petek? Sreda? Ponedeljek? Kdo torej? Svizec? Jazbec? Štrukelj? Moram priti do resnice! Aha! Resnica? Pojma nimam.

Potrepljam nekoga po rami in ga vprašam, kaj se dogaja.

Če sem novinar, me pobara.

Sem vedel, da bi mi morali na uredništvu dati kak papir ali pa tisti lep brezrokavnik (ali je morda celo neprebojni jopič) z napisom PRESS, da bi lahko pritiskal levo in desno in vršil pritisk na leve in desne, tako pa …

Lahko bi bil, sem iskren.

Prav, reče oni, in me spusti naprej.

A vidiš, v kako lepi domovini živimo, razmišljam, medtem ko se prebijam skozi množico oziroma hordo ali drhal. Lepa beseda lepo mesto najde. Verjamejo ti na besedo. Ne potrebuješ nobenih papirjev in dokazil. Čisto vsak se lahko vtakne čisto vsakemu, kamor se mu hoče.

Kaj se dogaja, vprašam zdaj tega zdaj onega, ki me spusti dalje. Ste protestniki?

Ne.

Kaj pa?

Gledalci. Poslušalci. Opazovalci. Komentatorji.

Uf, komentatorji. No, te vsaj lahko pogledaš v obraz, ne pa da gledaš neke kužke ali mucke ali rožice ali risbice na mestu njihove profilne slike. Brezobraznost! Čisto dobesedno.

Kaj se torej godi? Predvolilno soočenje?

Ja, neke vrste.

Ne razumem, rečem.

Petelinji boj.

Petelinji boj?! A zato tako smrdi, viham nos.

Smrdi?

Ja. Petelini se ponavadi in pregovorno šopirijo na kupih gnoja.

Ne, ne, to bo zaradi gnojnice, ki jo zlivata eden po drugem. Sicer pa nista na gnoju. Postavili smo ju v areno. Zgradili smo jima studio.

In zdaj gledate?

Ja, kar zasije od zadovoljstva in komentatorskega užitka.

Pogledam malo bolje in med gledalci vidim same moške obraze. Kaj pa kvote, pripomnim.

Ah, saj veste, kako pravijo, mi odgovori, za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska.

Hočete reči, da so ženske skrite za vašimi hrbti?

Ne, reče, tule med nami trenutno ni nobene. Mi pač nismo uspešni moški.

Horda zavrisne. En petelin je drugemu zadal boleč udarec. Obrnem se in grem dalje. Nimam časa za njihovo petelinjenje. Napisati moram članek, ki ga pravkar berete.

Le o čem naj pišem?