Pet neuspehov prvega leta desnosredinske vlade

Rok Čakš
POSLUŠAJ ČLANEK
Po sobotnem članku, v katerem smo izpostavili pet uspehov prvega leta desnosredinske oblasti, se tokrat posvečamo nekaterim njenim neuspehom.

Pri tem je treba vzeti v obzir, da je neuspeh vladanja nujno treba soditi skozi prizmo specifične situacije, v kakršni se, ne samo slovenska, temveč vlade na evropskem in v dobršni meri tudi svetovnem nivoju, niso znašle že desetletja. V obdobju pandemije zelo nalezljive bolezni se pač dinamika vladanja in prioritete popolnoma spremenijo, na površje pa priplavajo sistemske težave, odgovornost za katere je razpršena in ne v celoti na aktualni oblasti.

Kljub temu pa delo vlade lahko ocenimo v kontekstu danih okoliščin ter mednarodnih primerjav.

1. Ponesrečen 2. val epidemije


Če smo vladi pripisali zasluge za hitro reakcijo in uspešno zajezitev 1. vala epidemije novega koronavirusa v Sloveniji, ne moremo mimo dejstva, da je bila v 2. valu pri tej nalogi bistveno manj uspešna. Slovenija se je v nekem trenutku znašla na vrhu držav z največ okužbami in smrtmi na milijon prebivalcev. In čeprav vladi ne moremo pripisati celotne krivde za takšno situacijo, ji lahko kot najvišjemu izvršilnemu organi oblasti, pripišemo objektivno odgovornost.

Če je vlada v prvem valu odreagirala hitro in učinkovito, je ob znakih drugega vala z ukrepi odlašala globoko v jesen. Po oceni ustvarjalcev COVID-19 sledilnika je zaprtje javnega življenja prišlo mesec in pol prepozno.

Jasno, na tehtnici je bila potencialno ljudsko (ne)zadovoljstvo ob morebitnem poletnem zapiranju meje s Hrvaško ter gospodarske in socialne posledice ob ponovnem hitrem zaprtju države. Situacija je bila nepredvidljiva, hkrati pa, kot so potrdili številni strokovnjaki iz zdravniških vrst doma in v tujini, tako hudega drugega vala niso pričakovali.

Janševa vlada se je pri tem naslonila na še eno napačno predpostavko: da bomo v Sloveniji kljub zatrtem prvem valu potencialnega drugega vzeli resno ter da bodo v smislu sprejemanja in zaupanja v ukrepe kooperativni dominantni mediji ter leva opozicija. Predvsem slednje se je izkazalo kot povsem napačna predpostavka, saj so osrednji mediji širili dvom v številne zaščitne ukrepe, leva opozicija pa je delovala razdiralno kolikor je šlo. Vlada pa se na to ni znala ustrezno komunikacijsko odzvati, kar je še povečalo negotovost med prebivalstvom, pri pomembnem deležu katerega je boj proti virusu zamenjal boj proti oblasti Janeza Janše.

Seveda lahko rečemo, da bi v neki zreli demokraciji v takšni krizni situaciji celotna politika, prevladujoči medijski aparat ter civilna družba zamere in politični boj v skupno dobro postavili na stran. A Slovenija ni takšna država, kar bi desnosredinska oblast morala predvideti in svoje ravnanje temu prilagoditi.

2. Janševa "vojna z mediji"


Predsednik vlade je relativno zgodaj v mandatu spisal pomemben tekst za razumevanje njegovega komunikacijskega pristopa na medijskem področju, tako v smislu uporabe Twitterja kot sredstva neposredne komunikacije kot odnosa do dominantnih medijev, ki so proti njemu tradicionalno nastrojeni.

In čeprav je takrat zavrnil tezo, da se "z mediji ne splača prepirati", kot tudi, da je ta "vojna  vnaprej izgubljena", je danes jasno, da jo izgublja. Sicer ne na domačem terenu, kjer njegovi volivci, pa tudi dobršen del volilne baze na zmerni desnici in sredini, dominantnim slovenskim medijem sploh ne zaupa ter njihovih sporočil ne upošteva.

To vojno pa izgublja na mednarodnem parketu, kamor so jo njegovi nasprotniki spretno prenesli. Za Slovenijo pretežno nezainteresirane tuje nepoznavalce razmer so relativno uspešno prepričali, da si slovenska desnosredinska oblast podreja medijsko krajino, s čemer krati medijsko svobodo in povzroča samocenzuro v vladni prid.

A ta manever levi opciji ne bi uspel, če ga ne bi dokazovali ravno z Janševimi odzivi na Twitterju - od nepremišljenega komentiranja ameriških volitev do obtoževanj tujih novinarjev, da širijo laži. To je bilo dovolj, da so v očeh tujih novinarjev in politikov "izvozniki" tega notranjepolitičnega spopada na mednarodni parket dobili potrebno legitimnost, da jim verjamejo tudi vse ostalo, kar jim ti povedo o slovenski medijski sceni. Denimo, da nekoliko preveč robustni, a legitimni pritisk UKOM-a na direktorja STA, ki predstavniku lastnika noče izročiti poslovne dokumentacije, v tujini prodajo kot primer vladnega podrejanja neodvisne tiskovne agencije.

Čeprav Janša izgublja vojno o interpretaciji narave svoje vlade s strani evropskega javnega prostora, pa to še ne pomeni, da v političnem smislu izgubljata on in njegova stranka. SDS-ova volilna baza je zacementirana in jo takšni konflikti kvečjemu še utrjujejo. Trpijo pa ostale stranke koalicije, ki jih premier potrebuje, če želi državo voditi še kak mandat. Ter navsezadnje ugled te vlade in države v tujini, saj o njej dobivajo napačne predstave.

3.  4-1 = 3, 48 -2 - 5 = 41


V petek trinajstega je prisegla koalicija štirih strank s formalno 48 koalicijskimi poslanci v državnem zboru. V letu dni se je ta podpora kar precej okrušila. Že v štartu je koalicija izgubila enega poslanca - slovenski rekorder v prestopih Jani Möderndorfer je zapustil koalicijsko SMC in se pridružil svoji šesti stranki v politični karieri (LMŠ). Nekaj kasneje sanjske ponudbe ni mogel zavrniti še en poslanec SMC, Gregor Židan, ki se je pridružil Socialnim demokratom.

Po decembrski vrnitvi Karla Erjavca na čelo DeSUS-a se je zgodil največji formalen koalicijski osip - po velikosti četrti partner je izstopil iz vladne koalicije. Ta je zdaj v politično-formalnem smislu postala manjšinska - tri koalicijske stranke imajo zgolj še 41 sedežev v državnem zboru.

Praktična matematika je sicer nekoliko drugačna: vladno koalicijo preko sporazuma še vedno podpirajo trije poslanci SNS, oba poslanca manjšin in pri večini projektov tudi vsaj štirje poslanci "konstruktivne opozicije" DeSUS. Skupaj to znese 50 ali 51 glasov, a ti niso koalicijsko vezani in zato ne samoumevno zagotovljeni ravno za vsak vladni projekt. Pri tem ni nepomembno, da v tem smislu nista zanesljiva vsaj še eden ali dva koalicijska glasova. To od koalicije zahteva dodaten napor pri usklajevanju politik in iskanju glasov za sprejem zakonodaje.

Lahko rečemo, da vlada sama po sebi za osip svoje strukture ter formalno manjšinski status ni toliko kriva sama kot so to povzročili dejavniki "od zunaj". Prav tako ostaja dejstvo, da je, vsem naporom levega interesnega zaledja navkljub, še vedno na oblasti. In čeprav se bo tudi v njenem zadnjem letu kak prestop še skoraj zanesljivo zgodil, to še ne bo pomenilo predčasnega konca te koalicije.

Vseeno pa je in še bo vladanje v okrnjeni zasedbi prineslo določen neuspeh pri uveljavljanju zastavljenega v koalicijski pogodbi in tudi nekaterih drugih politik, ki bi jih pričakovali od desnosredinske vlade, ki bodo ostale talec (pre)velikih kompromisov ali bolj ali manj skritih glasov proti.

4. Še vedno neuresničena odločba ustavnega sodišča o financiranju javno veljavnega programa v zasebnih osnovnih šolah


Eden najbolj očitnih gnilih kompromisov za ceno diskriminacije otrok v zasebnih osnovnih šolah z javno veljavnim programom je neuresničenje odločbe ustavnega sodišča, ki bi te otroke postavila v enakovreden položaj s tistimi v državnih šolah.

Uresničenje odločbe spada pod ministrstvo za izobraževanje v kvoti SMC-ja, odgovornost za diskriminacijo in nespoštovanje ustave pa pada na celotno vlado. Tako SDS kot NSi sta bili v času Šarčeve oblasti na ta račun izjemno kritični do vlade in šolskega ministra Pikala, ki je na tem, čeprav v napačni smeri, vsaj nekaj delal. Več kot to, 21. decembra 2018 so zaradi "nezakonitega in neustavnega delovanja" ter "opustitve dolžnega ravnanja" v državni zbor vložili predlog ustane obtožbe zoper predsednika vlade Šarca, ker odločba po več kot letu dni njegovega vodenja države še ni bila uresničena. Da gre za “eno največjih sramot, ki si jih je Šarčeva vlada privoščila”, so takrat zapisali na Novi24TV.si.

Danes vstopamo v drugo leto oblasti desnosredinske, Janševe vlade, uresničitve te iste odločbe US pa sploh ni na obzorju. O njej ni niti razprave, niti predloga, niti nakazanih prizadevanj, da se ta diskriminacija odpravi. NovaTV pa ne piše o "eni največjih sramot, ki se jih je privoščila Janševa vlada".

Zato pa zapišimo mi: neuresničitev odločbe ustavnega sodišča o financiranju javno veljavnega progama v zasebnih osnovnih šolah je največja sramota prvega leta 3. Janševe vlade.

5. "Zavarovali bomo Slovenijo". Res?


"Če bom jaz vodil vlado, bo meja proti Hrvaški za ilegalne migracije neprodušno zaprta,” je takrat voditelj največje opozicijske stranke, Janez Janša, julija 2019 zapisal na Twitterju. Ter dodal: “Po enem letu lahko primerjate.”

Pa dajmo.

V obdobju Šarčeve vlade od 13. marca 2019 do konca februarja 2020 je v Slovenijo nezakonito vstopilo, oziroma je bilo s strani policije prestreženih 16.000 migrantov.

V obdobju Janševe vlade od 13. marca 2020 do konca februarja 2021 pa je bilo v Sloveniji prestreženih 13.750 nezakonitih migrantov.



Število prestreženih nezakonitih migrantov je torej nekoliko padlo. Po zadnjem policijskem poročilu predvsem zaradi manj prihodov s strani državljanov Maroka.

V poročilu še beremo, da se je, glede na enako obdobje lani, število ilegalnih migrantov, ki izrazijo namero podaje prošnje za mednarodno zaščito, zmanjšalo, pri čemer se kaže povezava s strukturo ilegalnih migrantov po državljanstvu. Še vedno velja, da po
nastanitvi v azilnih kapacitetah tujci največkrat nadaljujejo pot v svoje dejanske ciljne države.

Se pa je število Število zavrnitev vstopa državljanov tretjih držav v Slovenijo povečalo za dobro desetino. "Število je večje zaradi zavrnjenih zaradi tveganja za javno zdravje," pišejo policisti.

Lahko te podatke razumemo kot "neprodušno zaprto mejo za ilegalne migracije," kot je to še kot opozicijski voditelj obljubil Janez Janša? Je kaj takega sicer sploh realno pričakovati?

Vlada je nekaj naporov za boljši nadzor meje vložila, pri čemer ji  ni šlo na roko, da opozicije niso uspeli prepričati k aktivaciji 37.a člena Zakona o obrambi, ki bi na meji omogočil policijska pooblastila Slovenski vojski. Prav zdaj je tudi v parlamentarni proceduri novela Zakona o mednarodni zaščiti, ki pravico do azila nekoliko zaostruje, predvsem v smislu odziva države ob množičnem pritisku na meje ter preprečevanja zlorab.

A po odzivih desnega krila siceršnjih deklariranih podpornikov največje vladne stranke ji tovrstno prepustnost meje še vedno štejejo za neuspeh. Če ne druga, jim glede na obljube največje vladne stranke iz opozicijskih časov lahko prikimamo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023
Kmetijsko ministrstvo odpravilo odločbo o odvzemu goveda pri Krškem
  • 28. 12. 2023