Pepelnica – Carl Spitzweg

JAZ: Oprostite, smem zmotiti?

HARLEKIN: Ja …?

JAZ: Oprostite, gospod Harlekin, je vse v redu? Zgledate nekam potrti!

HARLEKIN: Seveda zgledam, če pa sem!

JAZ: Kaj? A potrt?

HARLEKIN: Ne. Sem. In zato zgledam. Drugače ne bi.

JAZ: Ha, ha … Vidim, da ste za šale. Potem je vse v redu. Bal sem se že, da ste depresivni.

HARLEKIN: Saj sem.

JAZ: Ha, ha … Seveda ste, razumem. Ha, ha …

HARLEKIN: Ne, ne razumete. Sem.

JAZ: Kaj ste?

HARLEKIN: Depresiven.

JAZ: Aja?

HARLEKIN: Ja! A ne vidite, kako zgledam?!

JAZ: Saj to sem … Ah, nima smisla. Pustiva. Zakaj pa ste depresivni?

HARLEKIN: A zakaj?

JAZ: Ja. A zato, ker ste zaprti?

HARELKIN: Zaprt? Saj nisem zaprt. Nasprotno: imam drisko in bruham.

JAZ: Kako pa to? Sta kaj takega pojedli? Popili?

HARLEKIN: A si ti mogoče z lune padel. Pust je bil. Karneval. V maškarah menda nismo molili rožnega venca. Seveda smo jedli in pili. Preveč. In preveč vsega. Zdaj mora ven.

JAZ: Razumem. In zdaj ste bolni?

HARLEKIN: Sem.

JAZ: No, saj tudi zgledate.

HARLEKIN: Mislim, da sva to že ugotovila.

JAZ: Niste pa zaprti?

HARLEKIN: Pa kaj je s tabo?

JAZ: No, ker tale prostor res zgleda kot zapor. Ali pa kot čakalnica pri psihiatru.

HARLEKIN: Kaj, a se ti zdi, da bi moral na terapijo?

JAZ: Ne vem. Z depresijo se ne gre šaliti. Pa če je človek še tak šaljivec. Lahko se slabo konča.

HARLEKIN: Če boš še naprej govoril take traparije, ti bom pripeljal ene par takih okrog ušes, da bom nazadnje še res končal v zaporu.

JAZ: Ob kruhu in vodi?

HARLEKIN: Kaj?

JAZ: Ob kruhu in vodi. Če koga zaprejo, mu rečemo, da konča ob kruhu in vodi.

HARLEKIN: Prvič slišim. Kaj pa ričet?

JAZ: Nič več. Racionalizacija sredstev. Varčujemo na vseh koncih. Samo še kruh in voda. Ne nazadnje se je začel post.

HARLEKIN: Kot, da ne vem.

JAZ: Včeraj je bila pepelnica.

HARLEKIN: Pepelnica? A to je žena od pepelnika?

JAZ: Ha, ha … Vidim, da ste še za vice.

HARLEKIN: Še. Štartam sicer na nebesa, a bom vesel že, če se izognem peklu. Torej sem za vice, da.

JAZ: Ha, ha … Ste že bolje. Še malo, pa vas bo minila depresija.

HARLEKIN: Nikakor. Šele začela se je.

JAZ: Res? Je to tak »postkarnevalski sindrom«, ki vas zagrabi vsako leto? Ha, ha … v vsakem postu?

HARLEKIN: Ne vem, kaj je tu smešnega in ne, nisem depresiven v vsakem postu, ampak samo letos.

JAZ: Kako pa to?

HARLEKIN:  Ker se v letošnjem postu nam, profesionalnim maškaram, godi huda krivica!

JAZ: Kakšna pa?

HARLEKIN: S pepelnico smo si mi, profesionalci, morali sneti svoje maske in smo tako rekoč na prisilnem počitku, parlamenta žejni amaterji pa si bodo v predvolilnem boju šele nataknili nasmejane in priliznjene larfe in se bodo ves post pripravljali na maškarado! Narobe svet!

JAZ: Pa res.

HARLEKIN: Poleg tega jih je nekaj med njimi, ki so zreli za ričet!

JAZ: Zakaj?

HARLEKIN: Za ričet.

JAZ: Ne za kaj, zakaj?

HARLEKIN: Aja! No, zato, ker sta zaradi njih dražja kruh in voda.

(Molk. Pa ne še volilni.)

JAZ: Res, slabo nam kaže.

HARLEKIN: In slabo zgleda.

JAZ: Velikega petka je treba za Veliko nedeljo, je rekel Cankar.

HARLEKIN: Cankar? A ni on napisal Kurenta? Poznam.

JAZ: A Cankarja?

HARLEKIN: Ne, Kurenta.

JAZ: Aja?

HARLEKIN: Ja. Kolega iz službe.