Bil je lep in jasen dan. Sonce se je smejalo na modrem nebu razpetem nad mojo glavo, ko sem stopal po ulici. Bil sem, kot običajno, lačen in kako tudi ne: ura v mojem želodcu je že zdavnaj odbila poldne. In ko rečem »odbila«, mislim čisto resno.
Včasih smo na vprašanje: »Koliko je ura?« odgovarjali z: »Za reveže je na turnu, za komuniste pa na Iskri!« pa so minili ti časi. Hočem reči: še vedno so turni in reveži in komunisti in tudi Iskra še ni propadla, le za uro te nihče več ne vpraša, ker imamo vsi pametne telefone in na njih ure. In fotoaparate. In banke. In poštne nabiralnike … A bom to jamrarijo prihranil za kdaj drugič.
Rubrika Slikovito je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalni naročnik lahko postanete spodaj.
Za ogled članka se
Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom.
Oglejte si naše naročniške pakete.
Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin?
Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 059 020 000 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.
