Pater Max Cappabianca: Strategija »mi smo sveti, ostali so slabi« ni pristop za današnji čas. (2. del)

Veronika Snoj
2

V včeraj objavljenem prvem delu pogovora s patrom Maxom Cappabianco ste lahko izvedeli vse o aktualnih razmerah v Siriji in Iraku ter težki situaciji kristjanov na tem območju.

V nadaljevanju intervjuja z nekdanjim članom Kongregacije za Vzhodne Cerkve in današnjim duhovnim voditeljem katoliške mladine v Berlinu preberite, kako so mu potovanja na Bližnji vzhod spremenila pogled na begunsko krizo, kako vidi integracijo beguncev v Evropi, nekaj besed pa sva namenila tudi ekumenizmu v Nemčiji.

Se lahko mi v Evropi kaj naučimo od kristjanov na Bližnjem Vzhodu?
Menim, da veliko. Tam obstaja tako velika moč vere. Ko je nekdo v stiski, veruje močneje. Morda je tudi tako, da v nekem muslimanskem kontekstu, ki je religiozno zelo močen, tudi kristjani bolj religiozno verujejo. Ljudje na Bližnjem vzhodu so nasploh zelo močne religiozne korenine. V Evropi smo v nevarnosti pozabiti na naše korenine. To nas privede v težave – prav tu se lahko mi česa naučimo.

Na vaših fotografijah iz Sirije sem opazila dve stvari: ruševine, a hkrati ljudi, ki se smejijo. Smehljajoči se obrazi res niso moja prva asociacija na vojno. Bi mi lahko to razložili?
Ja ja, veliko smejočih se ljudi, veliko veselje, na veliko smo praznovali. Sam sem si tudi mislil »To ne more biti tako, tu ljudje stradajo, mi pa imamo toliko hrane!«. Gostoljubnost je na Bližnjem vzhodu sveta, je del kulture, in menim, da so vse naredili zato, da bi se mi počutili kot kralji.

Na teh smehljajočih se obrazih vidim, da v vsej zmedi dobijo moč ravno v veri. To so bili pogosto trenutki, ko smo praznovali mašo, in se spoznavali.

V starodavni krščanski vasi Maaloula po osvoboditvi. Vir: osebni fotoarhiv
V starodavni krščanski vasi Maaloula po osvoboditvi. Vir: osebni fotoarhiv

So omenjena potovanja kaj spremenila vaše mnenje o begunski krizi?
Pripravljenost ljudi v Evropi za sprejem beguncev se mi je zdela zelo velikodušna, velika solidarnost z ljudmi in kaj vse se je naredilo. Žalostno se mi zdi, da je pripravljenost v drugih deželah tako majhna, ker človek misli zgolj nase in ne na ljudi, ki so v nevarnosti.

Po drugi strani pa sem tudi videl, da niso vsi, ki živijo v Siriji, v življenjski nevarnosti. V Damasku pogosto letijo rakete in človek ima lahko nesrečo biti v napačnem trenutku na napačnem mestu. Vidi se ljudi z amputiranimi rokami ali brez kakšnih drugih okončin. Toda življenje gre dalje, ljudje so na poti in na prvi pogled se ne vidi, da smo v vojni.

Naše zahodne države obtožujem, da se govori zgolj o tem, kako naj te ljudi vzamemo iz države, vendar nikoli o tem, kaj bi lahko narediti, da bi ljudje lahko ostali v državi, v svoji domovini. Politična dejanja, prenehanje vojne, ki zavzema ozemlje, bi begunsko dramo zaključilo. Poleg tega sem vedno zgrožen, kako enostransko je predstavljena problematika v naših medijih, da so zgolj Rusi ali Iranci »ta slabi« in Zahod »ta dobri«. Ne! Vsi so si naprtili krivdo in nosijo soodgovornost v tej vojni.

Naše zahodne države obtožujem, da se govori zgolj o tem, kako naj te ljudi vzamemo iz države, vendar nikoli o tem, kaj bi lahko narediti, da bi ljudje lahko ostali v državi, v svoji domovini.

Vendar ali je bilo vaše mnenje prej kaj drugače?
Ko se osebno ljudi spozna, se stvari vedno vidijo drugače. Preko begunskega vala je veliko Evropejcev spoznalo Sirce, spoznalo njihove zgodbe, in potem se ne obsoja tako na splošno, temveč konkretno.

Nikoli ne bom pozabil, kako mi je v Damasku ena gospa predstavila svojega sina, ki je bil deset let mlajši od mene in me vprašala, če bi ga lahko vzel s seboj, saj mora drugače v vojsko, kar pomeni zagotovo smrt. V takšnih trenutkih prideš kar ob sapo.

V Evropi jih ima veliko strah, da bodo migranti iz Bližnjega vzhoda in Afrike uničili njihovo kulturno identiteto. Je njihov strah upravičen?

Strah je treba vzeti resno, verjamem, da če se nič ne naredi, to res vodi k ustvarjanju paralelnih svetov. Do neke družbene integracije mora priti in to je delo, ne gre kar samo od sebe.

Poškodovana cerkev v Homsu, Siriji. Vir: osebni fotoarhiv
Katedrala v Homsu, Siriji. Vir: osebni fotoarhiv

Mi imamo pluralno identiteto in za naše družbe je begunska kriza kot celična terapija. Če nič ne potrudimo in nič ne naredimo in o tem ne razpravljamo, vodi to v težave. Kulturna prtljaga, ki jo prinašajo s seboj, lahko prinese s seboj tudi težave. O tem se mora razpravljati, denimo vprašanja odnosov: poligamija, poroka z otroki, vloga ženske in religije v javnih prostorih, … moramo se zediniti kaj gre in kaj ne; ne zgolj teoretično in abstraktno, vendar v sobivanju.

Lahko si predstavljam, da bi soočenje vodilo tudi do tega, da bi se mi začeli bolje zavedati naših religioznih in kulturnih korenin.

O kulturni prtljagi, ki jo begunci prinašajo s seboj, se mora razpravljati. Moramo se zediniti kaj gre in kaj ne; ne zgolj teoretično in abstraktno, vendar v sobivanju.

Pred študijem ste opravljali prostovoljno delo v evangeličanski skupnosti – kot katoličan. Kako vidite sobivanje katoličanov in evangeličanov v Nemčiji?

Mislim, da je lepo, da so protestanti tudi del naše katoliške študentske skupine in obratno.

Drugače je zelo različno. V osnovi bi rekel, da ekumenizem zelo dobro funkcionira na osebni ravni. Družba postaja manj in manj religiozna in zato protestantje in katoličani dobro sodelujejo. Tudi na Bližnjem vzhodu kristjani držijo skupaj zaradi današnje težke situacije. Papež Frančišek govori na tem mestu o »ekumenizmu krvi«.

Kristjani v Nemčiji še nismo manjšina, vendar se doživljamo v defenzivi. Kar vodi, da katoličani in protestanti držijo skupaj in dobro sodelujejo, ko v družbi dvignejo svoj glas. Razlike so v podrobnostih; evangeličani so veliko bolj sekularni. Bolj so v sami družbi, delajo na veliko socialnih projektih, so zelo močni v političnem kontekstu, vendar so zato verjetno manj vidno religiozni. Katoličani imajo močnejšo cerkveno komponento in tudi papež igra pomembno vlogo.

Govori se, da krščanska vera v Evropi umira. Kje vidite težavo in kako bi lahko spet začela rasti?

Odločilno v krščanski veri je, da smo krščeni in da nam je bilo preko krsta podarjeno odrešenje. To je bistvo krščanstva, in v to verujejo tako protestanti kot katoličani. Zato je ekumenizem pomembne, ker je najpomembnejše skupno. Razlike so zgolj malenkosti, tudi papež je v primerjavi z odrešenjem in krstom zgolj malenkost; lahko to rečem, sem zanj delal!

Ekumenska molitev za mir v melkitski katedrali v Damaski, marec 2015. Vir: osebni fotoarhiv
Ekumenska molitev za mir v melkitski katedrali v Damaski, marec 2015. Vir: osebni fotoarhiv

Strategija »Mi smo sveti, ostali so slabi« ni strategija za današnji čas. Razmejitev po mojem mnenju ni prava pot. Krščanstvo lahko prinesemo v veljavnost s tem, da pokažemo na bistvene točke vere in jih potem oznanjamo – misijonarjenje v najboljšem pomenu besede. Vse ostalo bi bilo marketing, prepričevanje, kar nima nič povezave s svobodo.

Vseeno človek vidi, da ima krščanstvo še danes svoj učinek. V Nemčiji je bila denimo zelo močna diskusija o evtanaziji. Razpravi sicer še ni konca, vendar je bila raven diskusije v Nemčiji zelo visoka. Iz tega je bilo razbrati, kako so krščanske vrednote v družbi pomembne in da je veliko ljudi v politiki življenje spoštuje ravno iz krščanskih motivov.

Skupaj za družino in domovino: podprite delovanje portala Domovina.je!

Na Domovini v maju poteka donacijska akcija, s katero zagotavljamo delovanje našega medija.

Če naš medij radi berete vas prosimo, če podprete naše delovanje, da bomo lahko izhajali še naprej.

Več o donacijski akciji preberite tukaj (klik), neposredno na donacijsko stran pa pridete s klikom na spodnji gumb

gumb-doniraj

2 KOMENTARJI

  1. Se lahko mi v Evropi kaj naučimo od kristjanov na Bližnjem Vzhodu?

    Seveda! Kaj ne smemo delati, ker bomo izumrli tako, kot so kristjani na Bližanjem vzhodu.

    • umrla bo samo ideja o krščanstvu.. tako kot ideja o komunizmu.. nič tragičnega.. tvoj bog bo umrl tako kot vsi ostali bogovi.. z zadnjim vernikom.. ali še boljše – ko zadnji vernik dojame zablodo..

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime