Pater Max Cappabianca iz prve roke o Siriji in Iraku: večina ubitih je muslimanov in ne kristjanov (1. del)

P. Max Cappabianca v Siriji. Vir: osebni fotoarhiv
POSLUŠAJ ČLANEK
"Vsi želijo zapustiti to deželo in to je tragedija," o Siriji pravi dominikanski pater Max Cappabianca, najbolj pravi sogovornik za razjasnitev obzorij, kaj se na Bližnjem vzhodu pravzaprav dogaja.

Po novem voditelj katoliške mladine v Berlinu (kjer sem se z njim pogovarjala), je namreč med leti 2009 in 2016 delal v Kongregaciji za Vzhodne cerkve v Rimu. Službeno je redno potoval v dežele na Bližnjem vzhodu, med drugim je bil dvakrat tudi v Siriji.

V današnjem prvem delu intervjuja preberite o trenutni situaciji v Sirij in Iraku, o življenju tamkajšnjih kristjanov pred vojno in tem, kaj se jim dogaja danes.

Kaj je spadalo med vaše naloge v Kongregaciji za Vzhodne cerkve?
Kongregacija je odgovorna za Cerkve Vzhodnega obreda, ki priznavajo vrhovno oblast papeža. Vsega skupaj jih je 23. Sam sem skrbel za Melkitsko cerkev. Melkiti so grkokatoliki, ki govorijo arabsko. Njihov patriarh ima sedež v Siriji, Damasku.

Pokrival sem vse zadeve v zvezi s to Cerkvijo, ki so povezane s Svetim sedežem – z duhovniki, imenovanjem škofov, vsakodnevnim delovanjem, karkoli, kar je zahtevalo odločitev Svetega sedeža. Določene stvari odloči papež sam, kot denimo imenovanje škofov. Sam sem bil pri tem tisti, ki je skupaj s prefektom kongregacije pripravil predloge za papeža.

Kako bi opisali situacijo v Siriji nekomu, ki jo le bežno pozna?
V Siriji sem bil nazadnje leta 2016 in zgolj na območjih, ki jih nadzoruje sirska vlada, ne pa v tistih, ki jih nadzorujejo uporniki.

Zakaj?
Ker sem bil tam uradno kot predstavnik Vatikana. Spremljal sem svojega šefa, nadškofa Cyrila Vasila. V deželi smo bili kot uradna delegacija, na znanje sirske vlade.

Poleg tega večina kristjanov živi na območjih pod vladnim nadzorom, zelo malo jih je tam, kjer so uporniki ali Islamska država. Še posebno na območjih pod nadzorom slednje jih skoraj ni več.

Vrtec v Jabrudu, Siriji. Vir: osebni fotoarhiv
Vrtec v Jabrudu, Siriji. Vir: osebni fotoarhiv


Situacija je seveda zelo težka, še posebno z gospodarskega vidika. O tem se ne govori, toda veliko Sircev ne trpi zgolj zaradi pomanjkanja varnosti, temveč ker tudi nimajo kaj jesti. Nad deželo se izvaja gospodarski embargo, ne moreš delati in služiti svojega denarja. Kot da bi bil nad deželo vrtinec: vsi želijo zapustiti deželo.

Tega si prej nisem mislil. V Siriji sem bil tudi leta 2015 in takrat je bila volja med ljudmi, da ostanejo, še vedno močna. Lansko leto pa sem imel občutek, da ta volja slabi in da zdaj želijo vsi v tujino. Še posebno kristjani. Kar je škoda, saj s tem dežela izgublja svoj človeški kapital.
Problem te vojne je, da je uničeno miroljubno ravnotežje med različnimi religijami, ne zgolj kristjani, tudi denimo med suniti, šiiti in aleviti.

Ali ste med obiskoma opazili še kakšne razlike?
Razmere so postale bolj politične, doživeli smo več obratov v politiki ZDA, Rusi so izvedli močno vojaško intervencijo. Vojni še vedno ni videti jasnega konca: ne moreš reči, da bo Asad v vojni zmagal ali pa tudi ne, tako daleč še nismo. Islamska država še vedno ni premagana, čeprav bi človek misli, da bo njen poraz stvar nekaj tednov, pa so še vedno tam. Vsi se sprašujejo, kam stvar vodi. Nihče pa nima odgovora.

Kako pa ocenjujete situacijo kristjanov v Siriji?
Vedno so bili manjšina. Sicer kar velika manjšina, 5 ali 10 odstotkov, kar je že precejšnja številka. Problem te vojne je, da je uničeno miroljubno ravnotežje med različnimi religijami, ne zgolj kristjani, tudi denimo med suniti, šiiti in aleviti.

To je kot v družini, znotraj katere je prišlo do veliko sporov in zdaj njeni člani ne morejo več mirno sobivati, kar je po mojem velika težava. Kristjani so zgolj en del, med aleviti in suniti je še veliko huje. Nerad uporabljam besede »kristjani so preganjani«. Seveda se jih preganja, vendar se preganja tudi muslimanske skupnosti. Večina ubitih v Siriji je muslimanov in ne kristjanov. Človek mora biti zelo previden, ko reče, da so preganjani kristjani. V tej deželi so vsi preganjani.

Seveda poznam veliko kristjanov v Siriji, in name je vedno naredilo vtis, kako močno vero imajo in da kljub vsej grozi še vedno verjamejo v dobro v človeku. Kristjani niso tisti, ki si želijo vojno, želijo si mir, gradnjo mostov. Zato je važno, da kristjani v deželi ostanejo, saj so skupaj z muslimansko večino različnih veroizpovedi en glas na tehtnici.

Srečanje s sunitskim imamom in kaldeškim nadškofom von Kirku. Vir: osebni fotoarhiv
Srečanje s sunitskim imamom in kaldeškim nadškofom von Kirku. Vir: osebni fotoarhiv


Sedaj je največja nevarnost, da se preko emigracije uniči ena izmed tradicij. Kristjani živijo tam že dve tisočletij, zdaj pa vsi bežijo ven. To se vidi v Iraku, kjer je bilo v zadnjih 30 letih veliko vojn. Najmanj polovica kristjanov je emigrirala iz Iraka. S tem dežela izgleda drugače kot prej.

Kakšna je bila situacija za kristjane pod Asadom pred vojno?
Sirska država je ščitila vse verske manjšine. Krščanstvo je bila priznana religija in država jo je tudi podpirala. Ko se mora zgraditi cerkev ali mošeja, daje država pogosto zemljišče brezplačno. Imeli so poseben sistem, ki je tipičen za Bližnji Vzhod, t.i. sistem miletov, preko katerega država prizna krščansko sodišče. Za vprašanja družinskega prava, kot je posvojitev, ločitev, razveljavitev zakona, skrbništvo, so se avtonomno odločile posamezne religiozne skupine, kar je bilo naknadno priznano s strani države. Omenjeni sistem prihaja še iz Osmanskega cesarstva.

Država še danes spoštuje avtonomijo kristjanov. Popolne religiozne svobode seveda ni bilo nikoli, denimo spreobrnjenje v krščanstvo ni bilo možno. Če je nekdo musliman, ne more postati kristjan.

Je pa že res, da je obstajalo sobivanje, kjer so imeli kristjani svoje prostore, v katerih so lahko dobro živeli.
Konflikt v Iraku je predvsem konflikt med suniti in šiiti in primarno ni naperjen proti kristjanom. K temu je potrebno dodati še fenomen islamske države.

V sklopu vašega dela v kongregaciji ste potovali tudi v Irak, Izrael, Palestino, Libanon, Jordanijo in Egipt. Kakšna je situacija za kristjane v teh deželah?
V Iraku je situacija zelo težka, ker je bilo veliko kristjanov izgnanih iz tradicionalnih ozemelj zaradi islamske države. Veliko kristjanov je notranje razseljenih in živijo na severu, v Kurdistanu. Kar pa ni prvič. Že pred 50 ali 100 leti je prišlo do valov preganjanja. Ljudje so mi pripovedovali, kako so njihove družine zbežale že drugič ali tretjič. Konflikt v Iraku je predvsem konflikt med suniti in šiiti in primarno ne proti kristjanom. K temu je potrebno dodati še fenomen islamske države.

Melkitska župnija blizu Jabruda v Siriji. Vir: osebni fotoarhiv
Melkitska župnija blizu Jabruda v Siriji. Vir: osebni fotoarhiv


O tem se komajda govori, ampak v Bagdadu se konstantno vršijo katastrofalni napadi. Irak ni varna dežela. Zato napovedi za prisotnost kristjanov ne kažejo dobro. To si je treba konkretno predstavljati: družina, več bratov in sester z otroki, bratranci ipd., klan 50 oseb, od katerih jih že 30 živi v Kanadi ali pa kje drugje, in sicer dobro živijo, saj so si našli službo in se začeli integrirati. Otroci govorijo že angleško ali francosko, nekaj malega tudi arabsko, vendar ne tako dobro, nekaj pa jih je še v domovini – babica, starši. Teži se k temu, da se tudi oni preselijo v Kanado. Nihče jim ne sme prepovedati zapustiti lastne države, vendar to vodi k temu, da kristjani zapuščajo deželo. Govoril sem s tamkajšnjimi škofi, ki pravijo: oditi ne prepovemo nikomur, vendar tudi nikogar ne opogumljamo.

V drugih deželah je v vsaki drugače: Izrael in Palestina sta zelo zaznamovana zaradi lokalnega konflikta. Avtohtoni kristjani so Palestinci, ki pod izraelsko politiko trpijo ravno tako kot muslimanski Palestinci. Jih je vedno manj, vendar so še tam. Tam sem spoznal res velike ljudi, zato se z njimi počutim zelo solidarnega.

Jordanija je spet nekaj povsem drugega, kralj je zelo odprt za medverski dialog, v deželi so ustanovili tudi krščansko univerzo, in če se spomnim, je kralj kos zemljišča katoličanom celo podaril. Kristjani so del družbe. Vem sicer za epizode agresivnega znašanja salafistov nad kristjani, vendar so to hvala Bogu izjeme.



Skupaj za družino in domovino: podprite delovanje portala Domovina.je!

Na Domovini v maju poteka donacijska akcija, s katero zagotavljamo delovanje našega medija.

Če naš medij radi berete vas prosimo, če podprete naše delovanje, da bomo lahko izhajali še naprej.

Več o donacijski akciji preberite tukaj (klik), neposredno na donacijsko stran pa pridete s klikom na spodnji gumb

gumb-doniraj


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30