Parlamentarne preiskovalne komisije so v tem mandatu (vendarle) dobile svoj smisel

Primož Veselič
5

    V zadnjih dneh in tednih lahko spremljamo predstavitve poročil 4 parlamentarnih preiskovalnih komisij, ki so pomembno zaznamovale iztekajoči se mandat. Čeprav je ta postregel z zelo majhno količino resnih sprememb politične krajine, je tu vendarle nekaj drugače: parlamentarne preiskovalne komisije niso več ravno brezzobi tiger, iz katerega se vsi delajo norca.

    Kaj naj bi preiskovalna komisija sploh bila?

    Preiskovalne komisije Državnega zbora so v svojem bistvu politični organi, ki ugotavljajo politično odgovornost v nejasnih zadevah, v katere so vpleteni nosilci javnih funkcij. Tako to niso strokovni organi, kaj šele seveda del organov odkrivanja, preiskovanja ali pregona.

    Zato preiskovalne komisije seveda nimajo konkretnih pooblastil oz. lahko v najboljšem primeru na podlagi njihovih ugotovitev ukrepajo pristojni prekrškovni in kazenski organi. V tem smislu je torej do neke mere logično, da so imele do zdaj sloves nemočnih. Pa to ne velja le za Slovenijo – navsezadnje je že Churchill izjavil “Če problema nočeš rešiti, ustanoviš komisijo.”

    Kakorkoli, če organ nima omenjenih konkretnih pooblastil, pa še ne pomeni, da ne more imeti (pomembne) funkcije. To so namreč dokazale prav preiskovalne komisije v tem mandatu, še posebej tista o krivcih za sanacijo bank l. 2013 oz. bančni luknji, do neke mere pa tudi o žilnih opornicah ter TEŠ6.

    Za razliko od preteklosti je le malo zaslišanih na seje prišlo z arogantno samozavestnim izrazom na obrazu, ki ga sicer pri mnogih “velikih ribah” LAHKO opazimo celo na slovenskih sodiščih.

    Kako je izgledalo njihovo delo v preteklih letih?

    Za razliko od preteklosti je namreč le malo zaslišanj potekalo v “sproščenem” ozračju oz. je le malo zaslišanih na seje prišlo z arogantno samozavestnim izrazom na obrazu, ki ga sicer lahko pri mnogih “velikih ribah” opazimo celo na slovenskih sodiščih.

    Spomnimo se denimo samo farse ob zaslišanju nekdanjega vsemogočnega gradbenega barona Ivana Zidarja, ki se je v prejšnjem mandatu, torej nedolgo nazaj, na zaslišanju praktično delal norca iz organa in javnosti; poleg tega tudi ni izgledal ravno trezen. Ali pa denimo zaslišanja razvpitega Jureta Jankovića, ki je ob opori odvetnika Čeferina najprej odgovoril, da ni dolžen odgovarjati, nato pa le še “odgovor enak prejšnjemu”.

    Takih primerov v slovenski parlamentarni zgodovini ni manjkalo – tudi v tem mandatu so se našli nekateri direktorji, ki so na zaslišanja prišli z odvetnikom in se bolj ali manj prepričljivo in uspešno izmikali odgovarjanju.

    A vseeno je bil ton, pa tudi celotno vzdušje drugačno – vedeli so, kako izpostavljeni bodo v javnosti in kako neizprosno jih bodo na komisiji zasliševali, verjetno pa tudi to, da bodo morali pogosto odgovor dati le nekaj mesecev kasneje na sodišču. V to, kako uspešno nato ta (organizirani) kriminal preganjajo sodišča in tožilstvo, se v tem članku ne bi spuščali.

    Kaj je danes drugače in kakšno vlogo naj preiskovalna komisija torej ima?

    Tu torej lahko, če pozorno spremljamo dogajanje, opazimo določene korake v smeri “normalizacije” in “evropeizacije” Slovenije, morda celo hitrejše kot marsikje drugje: danes se preiskovalne komisije kljub vsemu večinoma jemlje resno.

    Osebno mislim, da ima največ zaslug za to prav predsednik komisije o bančni luknji. To je sicer že v osnovi bila najpomembnejša preiskovalna komisija tega mandata, saj je raziskovala odgovornost za kar 5 milijard poniknjenih davkoplačevalskih evrov. Druga komisija, ki se je ukvarjala z bankami in pranjem (čez milijardo evrov) iranskega denarja, je svoje delo pač začela precej pozno, pa tudi njen predsednik ni ravno bančni strokovnjak.

    Pod črto lahko rečemo, da je še posebej Logarjeva komisija redefinirala vlogo parlamentarne preiskovalne komisije pri nas. Ta danes za večino ljudi le pomeni nek organ, ki javno in odmevno razgalja pomembne nepravilnosti ali kriminalna dejanja. Ne sicer z lisicami in pištolami za pasom, a vseeno z močjo argumentov ter neizprosne javne razprave.

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 5

    1. Da Jankovic mirno lahko krade nam iz zepov, da mirno lahko hara po Ljubljani, da mirno unicuje dediscino slovenskih svetovno priznanih arhitektov, da mirno gobca, da njegovih nespsobnim pamzem odpisujemo dolgove, da lahko Kucan laze in od zadaj unicuje Slovenijo, da se nam Carlovka in Kadunc s fake news krohotata v obraz, …vsega tega je kriv volivec, kriva volivka. Volili ste jankovice, kucane, golobice, volili ste bedo na eni strani, zanicevanje na drugi strani in krohotanje izprijenih bednikov na tretnji strani. JA, volitve, dragi moji, volitve so nase skarje in platno!

    2. Žal logarjevo poročilo ne bo sprejel državni zbor. Včerjaj je bila demonstracija, kako se nekaj ne sprejme. In poročilo logarjeve komisije je nekaj, kar za globoko državo ni sprejemljivo in zato se ne bo sprejelo!!

    3. “Parlamentarne preiskovalne komisije so v tem mandatu (vendarle) dobile smisel”

      Na žalost trditev v naslovu članka ne drži. Parlamentarne komisije tudi v tem sklicu dokazujejo, da se njihovo zavzeto delo po koncu mandata razblini in popolnoma izgine kot voda v puščavskem pesku: o rezultatih ni in ne bo ne duha ne sluha. Morda bomo celo iz medijev prav kmalu slišali, da jih sploh ni bilo – ne bi me začudila taka novica. Tudi v prejšnjih mandatnih obdobjih so preiskovalne komisije delale, toda od njihovega dela ni ostalo nič, prav nič – kdo se jih še spominja? Nihče!

      Tako bo tudi s preiskovalno komisijo o podeljevanju kreditov na lepe oči v “naših” bankah in seveda enako s preiskovalno komisijo o nabavi žilnih opornic – prav nobenih posledic za storilce kaznivih dejanj ne bo, pa naj končna poročila z dokazi, imeni in priimki storilcev parlament potrdi ali ne. Pravosodje v naših razmerah pač v nabavi žilnih opornic po večkratni ceni in ob astronomskih provizijah pač ne sme in ne more videti nobene nepravilnosti, prav tako, ali še bolj tudi ne vidi nobenih nepravilnosti tudi pri podeljevanju milijonskih kreditov na lepe oči. Denar se pač iz banke seli v žepe “naših” in nadomestili ga bodo davkoplačevalci – in tako je našem mafijskem sistemu, kenede, edino prav – Logar se zastonj repenči…

    4. Kakor je po eni strani razveseljivo, da so kar tri preiskovalne komisije DZ (TEŠ 6, žilne opornice, bančna luknja) uspele dokončati svoje delo z zajetnimi in temeljito argumentiranimi ter javnosti dostopnimi poročili, na osnovi katerih bi morale politične stranke do odgovornih oseb iz svojih vrst dosledno izpeljati politične sankcije oz. konsekvence, pa vse kaže, da se tudi tokrat ne bo zgodilo nič.
      “Politična odgovornost” pristojnih za škodljive in nemara tudi koruptivno spodbujene odločitve, ki naj bi bila temeljni cilj in poslednji domet preiskav parlamentarnih komisij, bo slej ko prej ostala “mrtva črka na papirju”, znani krivci za napačne in škodljive odločitve pa bodo še naprej opravljali javne funkcije, ali bodo za njihovo ponovno zasedbo nemoteno kandidirali na bližnjih parlamentarnih volitvah. Edini, ki bi nemara še lahko izpeljali ustrezne politične konsekvence iz sklepnih poročil, bi lahko bili osveščeni volivci, ki bi preprosto odrekli svoj glas kompromitiranim osebam in njihovim strankarskim podpornim okoljem, zaradi katerih so doslej nekaznovani mogočneži lahko tako uspešno in nemoteno zlorabljali moč in oblast ter finančno škodovali razvoju države v gospodarstvu, energetiki, zdravstvu in bančništvu oz. finančni industriji.
      Kot nam odgovorni kar naprej ponavljajo, imajo parlamentarne preiskovalne komisije pristojnosti le na področju ugotavljanja politične odgovornosti javnih funkcionarjev oz. izvoljenih politikov, ne pa tudi na področju materialne in kazenske odgovornosti. Glede na to, da se edini poklicani in pristojni organi preiskovanja (NPU, kriminalistična policija, Sova idr.) ter državnega tožilstva praviloma niso aktivno odzivali ali neposredno vključevali v dolgotrajne in temeljite preiskovalne dejavnosti in postopke parlamentarnih preiskovalnih komisij, pristojna sodišča pa so skušala delovanje preiskovalnih komisij in zbiranje ustreznih dokumentov na zahteve osumljencev celo ovirati ali povsem blokirati, ni mogoče pričakovati, da bodo osumljenci za nezakonita in kazniva dejanja zlorabe pooblastil ali malomarnosti ipd. na osnovi zbranih sumov in argumentov v poročilih vseh treh parlamentarnih komisij kdaj odgovarjali in bodo ustrezno sankcionirani pred pristojnimi sodišči.
      Preprosto povedano: vladavina prava oz. pristojni organi pravne države v RS so še enkrat dokazali, da niso ne pripravljeni in ne sposobni v skladu z veljavno ustavo in zakonodajo ažurno in aktivno slediti pobudam in zahtevam parlamentarnih preiskovalnih komisij na področju odkrivanja, raziskovanja ter sankcioniranja gospodarskega kriminala in sistemske korupcije. Kajti če bi bilo drugače, potem bi parlamentarne komisije izvajale raziskave politične odgovornosti javnih funkcionarjev in izvoljenih politikov lahko izključno na osnovi preiskav in ovadb kompetentnih in pristojnih organov, ki bi že pravočasno in argumentirano ugotavljali nezakonitosti in kazensko odgovornost posameznikov, tako da bi poslanske preiskovalne komisije na osnovi kompetentnih gradiv o kazenski in materialni odgovornosti posameznikov lahko utemeljeno izrekale le še dodatne sankcije za ugotovljeno politično odgovornost teh oseb.
      No, vsaj to je po uspešno opravljenem delu vseh treh parlamentarnih komisij postalo jasno, da brez nujne in temeljite prenove delovanja in ravnanja policije (z NPU na čelu), državnega tožilstva in organov sodne veje oblasti v skladu z veljavno ustavo in zakonodajo temeljito opravljeno delo poslancev v takih in podobnih preiskovalnih komisijah ne bo doseglo končnega cilja in smisla, neposredni krivci za finančno oškodovanje pa se bodo porogljivo smejali izza zatemnjenih oken svojih limuzin ter klimatiziranih pisarn.

    5. SLEHERNIK, NA ŽALOST SO TVOJE TRDITVE TOČNE.

      V NORMALNI DRŽAVI, BI OB DOLOČENIH PARLAMENTARNIH PREISKAVAH – MORALI “ZAZVONITI VSI ALARMI”-

      Toda v Sloveniji vlada komunizem in REVOLUCIJA ( razen kratkih presledkov) že od leta 1945. Naši uradni organi “levih žepov” sploh ne preizkujejo. Na ministerskih in drugih položajih imamo Klemenčiče, Harije Furlane….., novinarko Carli, Mojco Pašek Šetinc. Ti dejstev sploh ne ugotavljajo, ampak z lažnimi novicami zavajajo narod. Resnica pa ostaja zaprta v predalih. Do sodišč resnice še prodrejo ne. To je katastrofa.

    Dodaj odgovor za slosvet Prekliči