Parlament kot lutkovno gledališče

POSLUŠAJ ČLANEK
Sitnagma »lutkovno gledališče« v slovenskem političnem prostoru že ima svoj pomen. Na začetku tisočletja je levičarski komedijant v družbi predsednikov dveh držav vulgarno zasmehoval pomladno opozicijo, takrat povezano v Koalicijo Slovenija.

Šlo je za nastop s pozicije moči proti šibkejšemu in v vseh pogledih inferiornemu političnemu nasprotniku. Takrat se je ustvarjalo prepričanje, da ima edino politična levica kadrovski nabor za vodenje države in ji zato oblast pripada »po defaultu«. Koaliciji Slovenija se je takrat po slovensko reklo »p****«. In »p.« seveda ne more voditi države.

Od tistih dni se je v Sloveniji marsikaj spremenilo, določene stvari pa so še vedno točno takšne kot takrat. Denimo prepričanje v levičarskem političnem zaledju in pomembnem delu javnosti, da levici oblast še vedno pripada sama po sebi – ne glede na ceno ali to, kar ima sploh za ponuditi.

Spremembe pa so bile na vsebinskem in kadrovskem področju. Medtem ko se je pomladna desnica politično izobraževala ter se gradila v kariernem in programskem smislu, se je levica med seboj pobijala za Drnovškovo nasledstvo. V spopadu za čim večji delež od korita se je drobila, razbila, medsebojno zgrizla do kosti; predvsem pa se je kadrovsko in vsebinsko siromašila. Roko na srce, česa drugega od nje niso zahtevali niti volivci; politična levica že deset let volitve dobiva na »antijanša« sentimentu.
Slovenska politična levica je danes vsebinsko prazna in kadrovsko opustošena kot še nikoli

Osemnajst let po slovitem Ribičičevem Lutkovnem gledališču je zdaj nekdanja »p.« tista, ki ima politično izgrajene kadre (Logar, Tomc, Godec, Irgl, Tanko, Tonin, Novak, Vrtovec, Horvat …) in ki ima sodobno programsko vsebino, primerno letu 2018. Še vedno pa nima kontinuitete politične oblasti, ki ostaja v rokah levice.

A ta je danes vsebinsko prazna in kadrovsko opustošena kot še nikoli. To na najbolj očiten način prihaja na dan ravno ta čas, ko levi pol ponovno sestavlja svojo vlado, že sedmo v  sedemindvajsetih letih samostojne Slovenije. Sestavlja jo že šesti predsednik vlade, tretji po vrsti brez predhodnih izkušenj v izvršilni veji oblasti.

Praktične reference prvega obraza politične levice so iz mandata v mandat siromašnejše. Zoran Janković, edini izbranec, ki mu je pri ambiciji postati premier spodletelo, je imel vsaj  izkušnje iz gospodarstva in vodenja slovenskega glavnega mesta. Sledila je Bratuškova z referenco vodje direktorata pod Janševim finančnim ministrom Bajukom. Miro Cerar je na čelo vlade prišel iz teoretskih, profesorskih vod, sedanji premier, Marjan Šarec, pa iz komedijantskih, z nekajletno izkušnjo vodenja povprečno velike slovenske občine.

Kdo so ti poslanci?


Še bolj kot pri predsedniku vlade pa se kadrovsko siromaštvo novega razreda kaže pri kandidatih za ministre, in navsezadnje, pri poslancih, ki so jih minule dni po tekočem traku kot primerne potrjevali v državnem zboru. Situacija je pripeljala do absurda ob zaslišanju Tugomirja Kodelje, ki se je kot ministrski kandidat za javno upravo blamiral do te mere, da je bilo nelagodno celo opozicijskim članom odbora.

A kako šele mora biti nelagodno desetim poslancem koalicije, ki so Kodeljo s svojimi glasovi v pristojnem odboru parlamenta potrdili kot ustreznega, dan kasneje pa ga je iz kandidatne liste umaknil sam premier Šarec?!?

Preden kakšno rečemo o stanju slovenske parlamentarne demokracije, navedimo njihova imena:

Za Tugomirja Kodeljo so glasovali: Boštjan Koražija (Levica), Bojana Muršič (SD), Janja Sluga (SMC), Predrag Baković (SD), Tina Heferle (LMŠ), Nataša Sukič (Levica), Edvard Paulič (LMŠ), Peter J. Česnik (SAB), Rudi Medved (LMŠ) in Robert Polnar (DeSUS).


Ste že slišali za kateregakoli izmed njih? Sam se imam za poznavalca slovenske politike, pa so mi znani morda trije med njimi. Nič čudnega, saj so, razen Muršičeve in Sluge, vsi zelenci, prvič izvoljeni v državni zbor. Med njimi ni nobenega izkušenega politika, parlamentarca s politično kilometrino.

In prav takšni na poslanskih stolčkih strank levega političnega pola v zadnjih desetih letih prevladujejo. Pri tem je iz mandata v mandat slabše - na vsakih predčasnih volitvah so rezultati negativne kadrovske selekcije očitnejši in čeprav imajo skoraj dvotretjinsko večino, lahko poslance leve prominence, katerih ime v slovenski politiki danes dejansko nekaj pomeni, naštejemo na prste ene roke.

A zavožena kadrovska politika levice ni zgolj problem njih samih, temveč slovenske parlamentarne demokracije na splošno. Ljudje jih pač po inerciji in antijanša pogojnem refleksu izvolijo, ne glede na to, da jim njihova imena ne povedo praktično ničesar. V državni zbor tako vedno znova dobivamo izgubljence brez potrebnih znanj in vedenj o parlamentarizmu in ustroju političnega sistema na splošno.
A bi svoboden, do ljudstva odgovoren poslanec, v državnem zboru po lastni vesti res glasoval za človeka, ki je za svojo funkcijo tako očitno neprimeren, da ga dan po zaslišanju umakne sam predsednik vlade?!?

Protiustavno?


Od takšnih poslancev je preveč za pričakovati, da bodo nalogo predstavnikov ljudstva uresničevali na način, kot to od njih pričakujemo državljani in navsezadnje predpisuje Ustava, ki v 82. členu izrecno poudarja, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.

A bi svoboden, do ljudstva odgovoren poslanec, ne glede na politično barvo, v državnem zboru po lastni vesti res glasoval za človeka, ki je za svojo funkcijo tako očitno neprimeren, da ga dan po zaslišanju umakne sam predsednik vlade?!?

Potrditev Kodelje na odboru napeljuje na tehten razmislek o tem, ali nemara niso prav vsa zaslišanja ministrskih kandidatov iz minulega tedna v nasprotju z 82. členom ustave, ki poslancem nalaga, da kot predstavniki vsega ljudstva niso vezani na navodila kogarkoli, temveč se odločajo po lastni presoji in vesti.

Ali kdo res verjame, da so ti ljudje svojo odločitev sprejeli na takšen način?!?

Tovrstno izigravanje ustavnega reda ima posledice tudi na odnos med - po Ustavi - neodvisnimi vejami oblasti - predvsem med izvršilno in zakonodajno. Slednja je namreč več kot očitno podrejena prvi.

To pa de facto pomeni, da je Slovenija parlamentarna demokracija le še na papirju. Dejansko pa zgolj lutkovno gledališče, kjer je državni zbor kulisa, namenjena ustvarjanju fikcije demokracije in kvečjemu še zabavljaštvu vse manj ozaveščenega in do politike vse bolj indiferentnega ljudstva.

Medtem pa se resnične odločitve sprejemajo nekje drugje.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike