Paradoksi javnih zagovornikov učiteljev

Še eno »koronsko« šolsko leto je pred vrati. Za razliko od prejšnjega imamo tokrat orodja, ki nam epidemijo lahko pomagajo obvladovati, če se jih le odločimo uporabiti. Da je pri tem najučinkovitejše orodje predvsem cepljenje, ne bom izgubljal besed.

V zadnjih dneh in tednih, ko se predstavniki učiteljstva prek medijev pogovarjajo, kako začeti šolsko leto in kdo bo plačeval testiranje necepljenim učiteljem, je širša javnost povsem spregledala dva paradoksa, ki prek predstavnikov šolnikov, ki se oglašajo v javnosti, mečeta slabo luč na celotno učiteljstvo.

Pri PCT naj država plača vse, pri izbiri šole pač ne

Sindikat SVIZ je dal jasno vedeti, da če bi slučajno testiranje kakorkoli finančno prevalili na plače učiteljev, ki se ne nameravajo cepiti, bo sledila stavka. Zanimivo, isti sindikat, ki pri vprašanju izbire oblike šolanja na žive in mrtve zagovarja idejo, da naj bo javno financirana le javna šola, starši, ki si želijo kaj drugega pa naj le to plačajo iz lastnega žepa, zdaj grozi s stavko, če država ne bo plačala vseh možnosti izbire za izpolnjevanje zahtevanega PCT pogoja.

Če povlečemo Štrukljevo logiko s šolskega primera na obvladovanje epidemije, ugotovimo, da je država čisto vsem brezplačno ponudila možnost za izpolnjevanje PCT pogoja prek brezplačnega cepljenja. Toda to ni dovolj. Učiteljem bi vlada morala plačati celoten strošek, ne glede na to, za katero izbiro so se odločili. Četudi cepljenje z nekaj deset evri stroška doseže dokaj trajno delovanje, testiranje pa je za 12 evrov treba obnavljati večkrat na teden.

Zahteve SVIZa lahko preslikamo na starše, ki se odločajo o šolanju lastnega otroka. Ne samo, da bi po SVIZovi logiki država morala plačevati javno šolo, v celoti bi morala plačati tudi program nekajkrat dražje zasebne šole. Seveda SVIZ staršem ne privošči možnosti izbire, kakršno zahteva za učitelje. Celo za državo cenejše zasebne šole so SVIZu trn v peti. Pri zasebnih šolah namreč država plača le program, ne pa tudi prostorov, opreme in niti celotnega razširjenega programa, ki ga šola sicer mora ponuditi.

Učitelji, ki niso pasivna množica, ki bi le izpolnjevala ukaze, čakajo na podrobna navodila

Drug paradoks je vprašanje državnega diktata šolskim ustanovam. Če boste povprečnega slovenskega učitelja vprašali, kaj je največji problem, s katerim se sooča pri svojem delu, boste morda slišali kaj o vsiljivih starših in razvajenih otrocih ter prenatrpanih učnih načrtih, a skoraj zagotovo bo izpostavil problem pretirane birokracije.

A paradoksalno, predstavniki učiteljstva v odnosu do države delujejo prav nasprotno. Za skoraj vsak problem, ki se pojavi v šolstvu se uporablja izraz: »To bi morali urediti na državni ravni.« Kot da se ne bi zavedali, da to z drugimi besedami to pomeni več birokracije. Na državni ravni se probleme pač rešuje s predpisi, zakoni in raznoraznimi akti – preverjanje le teh pa izvaja z birokracijo. Jasno je, da so neke osnove in minimalni standardi predpisani na ravni celotne države. Toda vsak detajl?

Naj se pokažejo tisti pozitivni posamezniki, ki jim je mar za izobrazbo otrok, ne pa za izkoriščanje učiteljstva za politični boj.

Še pred nedavnim sestankom predstavnikov šolskega ministrstva z ravnatelji osnovnih šol je SVIZ v izjavi za javnost potožil, da zaposleni v vzgoji in izobraževanju niso samo pasivna množica, ki bi zgolj izpolnjevala ukaze. A še v isti izjavi, še odločneje pa po sestanku ravnateljev, so tako SVIZ kot predstavniki ravnateljev jamrali, da nimajo nobenih navodil, kako začeti šolsko leto.

Šolsko ministrstvo je sicer povedalo, da bo začetek šolskega leta enak kot zaključek prejšnjega, podali so tudi nekaj osnovnih smernic. A prav SVIZ in Društvo ravnateljev v javnosti dajeta vtis učiteljstva kot pasivne množice, ki je brez natančnih navodil povsem nebogljena. Pri tem se pogovarjamo o družbeni skupini, ki naše otroke uči kreativnosti in kritičnega razmišljanja.

Glede na to, da so si šole med seboj zelo različne, je jasno, da so prav učitelji in ravnatelji tisti, ki jih najbolje poznajo. Logično bi torej bilo, da bi njim zaupali, da po osnovnih smernicah v dogovoru z občino kot financerjem in starši sami pripravijo ustrezne ukrepe, da bo njihova šola varno območje. Vsekakor bi bilo to bolje kot »one size fits all« splošna navodila nekega uradnika na šolskem ministrstvu.

A v tem primeru bi morali za svoje odločitve  prevzeti tudi odgovornost. Namesto tega pa se je lažje sklicevati na pravila, odloke in navodila, ki jih izda nekdo drug, denimo ministrstvo, čeprav to običajno ustvarja še dodatno birokracijo.

Bodo učitelji vzgojili generacijo, ki ne bo hrepenela po hiper-regulirani družb?

Na tem mestu pa znova trčimo v slovenski primer hiper-regulirane družbe, kjer brez predpisa ali uredbe, dandanes pa celo to ni dovolj, in tako brez zakona, ne moremo narediti prav ničesar več. In to ne velja le na področju šolstva.

Je pa področje šolstva tisto, ki vzgaja prihodnje generacije in s tem ustvarja našo prihodnost. Odgovorni in pogumni učitelji, za katere v resnici verjamem, da jih je večina, bi lahko bili, in pogosto v svojem razredu tudi so, zgled kreativnega in odgovornega iskanja rešitev za soočanje s problemi in izzivi prihodnosti.

Čas bi že bil, da se ti učitelji tudi izpostavijo in začnejo zastopati učiteljstvo navzven, prek svojega sindikata in javnih predstavnikov. Naj se pokažejo tisti pozitivni posamezniki, ki jim je mar za izobrazbo otrok, ne pa za izkoriščanje učiteljstva za politični boj.

Naloga stanovskih organizacij bi morala biti, da učitelje opolnomoči, da so samostojni in odgovorni, da sami sprejemajo odgovorne odločitve, ter jih v njihovih odločitvah podpirati, jim dati orodja, da lahko učinke teh odločitev izvedejo tudi v praksi, tudi, ko se v šoli pojavijo vsiljivi starši z odvetniki. Na državni ravni pa lobirati za zakonodajo, ki bi na ustrezen način omogočala avtonomijo učitelja ter njegov čas namesto za nepotrebno birokracijo namenjala boljšim učnim pripravam in skrbi za svoje učence.

Žal se zdi, da je stanje ravno nasprotno. Stanovske organizacije skušajo vsakršno odgovornost odmakniti stran od vzgojno izobraževalnih delavcev na terenu, s svojim politiziranjem pa v javnosti ustvarjajo takšne paradokse, da bi se bilo kritično mislečemu posamezniku nerodno podpisati podnje.