Paradoksi državnega kapitalista, ki ga tokrat prodaja slovenska levica. Bo ljudstvo kupilo ali jih "steralo v morje"?

Osnovna foto: Zajem slike Youtube
POSLUŠAJ ČLANEK
V 1. stoletju pr. Kr. se prične v okviru Stare zaveze pojavljati izraz »mesija«, ki pomeni nekoga, ki naj bi prišel in ga vsi nestrpno čakajo. Nanašal se je večinoma na kralje in duhovnike, ki naj bi prinesli božjo odrešitev.

21. stoletje našega štetja in izraz je v Sloveniji še kako aktualen. In to vsakič pred volitvami, ko strici, tete in zdaj že nečaki iz ozadij, preko indoktriniranih in finančno odvisnih MSM pričnejo iskati odrešitelja oz. mesijo (po slovensko »nov obraz«), ki bo prinesel (od)rešitev in odgovore na večino problemov v slovenski družbi, predvsem pa preprečil pogubni vzpon fašistoidne desnice in njenih predstavnikov.

In vsakič se izkaže, da je ta »mesija« zgolj še ena lutka, ki zapelje skupino neopredeljenih ali pa labilnih volivcev, ki poslušajo in ponavljajo eno in isto mantro. Da so vsi isti, vsi zanič in da zato potrebujemo vedno nekoga novega. Recimo tipa »janković«, ki se fura na percepcijo preprostosti in balkanske poštenosti po sistemu, da se krade tako ali tako, vprašanje je le ali ima od tega tudi kaj navaden državljan. Ali pa »nov obraz« tipa »c(m)erar«, ki se fura na imidž ustavno pravnega strokovnjaka, visokih načel in dobrega pedigreja, potem pa se ugotovi, da gre za tip neodločne mevže brez lastnega mnenja, še manj karizme, ki ga komandirajo znotraj lastne stranke in mu mimo njegove vednosti ugrabijo mandat.

Dočakali smo tudi bildanje politikov tipa »šarec«, ki se je šlepal na humoristični pristop, pavšaliziranje, poenostavljanje in poudarjanje zdrave pameti, pri čemur se je nato žalostno ugotovilo, da je ravno njemu precej primanjkuje, humor pa ni produkt, pač pa karikatura njega samega, ki ni dorasel funkciji, ki jo dobesedno igra.

Poleg teh kardinalnih tipov je ozadje in bazen MSM proizvedlo še kar nekaj prototipov mini mesij, ki pa niso vredni širše obravnave in analitike.

In če iskanje odrešenika v 1. stoletju pred našim štetjem še nekako lahko razumemo skozi prizmo takratne socialne slike družbe, ki je bila na bistveno nižjem nivoju od današnje, pa to ob izobrazbi, standardu, repeticiji izkušenj in preizkušenih alternativah današnjih Slovencev, razumemo težje. In ker se ti »novi obrazi« pri nas tako dobro primejo, so nam, pred prihajajočimi volitvami, seveda začeli iskati novega. Morda ne čisto novega, vendar očitno dovolj, da ga ljudem prodajo kot novega, tistega, ki bo, sedaj pa res, zagotovil to kar ves čas obljubljajo.

In tako sedaj čakamo famozni dan, ko se bo novi mesija izjasnil glede svoje politične prihodnosti, bazen MSM pa naravnost tekmuje, v kateremu intervjuju, javni tribuni, debati, mu bodo dali več predznakov vrhunskosti. In tukaj pridemo do paradoksa kjer ni čisto jasno kako smo do tega mesije tipa »golob« sploh prišli.
Če je večina volivcev v Sloveniji, prosto po MSM, levo usmerjenih, kako nam potem prodajajo nekoga, ki služi 40 jurjev (bruto) mesečno, letno pa si izplačuje še milijonske nagrade. In to v državni firmi, kjer naj bi bila ekscesna izplačila zakonsko omejena?!

Paradoks pajdaškega kapitalizma


Ker če je večina volivcev v Sloveniji, prosto po MSM, levo usmerjenih, kako nam potem prodajajo nekoga, ki služi 40 jurjev (bruto) mesečno, letno pa si izplačuje še milijonske nagrade. In to v državni firmi, kjer naj bi bila ekscesna izplačila zakonsko omejena?! A ni to nekoliko (pre)kapitalistično?

Na 2. javni tribuni gibanja Bodi sprememba nam udeleženci celo popolnoma brezsramno prodajajo ideje ultimativne socialne države, egalitarnosti, majhnih razlik v družbi, razglabljajo o antropoloških vzorcih Slovencev, ki so baje nagnjeni k takim vrednotam in to ob osladnih komplimentih človeku, ki sedi zraven, kima, se strinja in istočasno čaka na milijonsko izplačilo nagrade v letošnjem letu.

Človek, ki ima državno firmo za svojo, ki se mu zdi politično skrajno nekorektno, da se njemu ne podaljša mandata, ki nima nobenega sramu glede plače mnogo nad plafonom Lahovnikovega zakona in ki razlaga o vrednotah, solidarnosti, pravni državi, višjih standardih v politiki, pri tem pa se sam požvižga na zakon. To je torej naš »nov«, eklatantno vase zaljubljeni »nov obraz«?

In dodatni paradoks. Ne samo, da ga prodajajo kot »novega« omrežja ugrabljene države, podpiral naj bi ga celotni spekter t.i. leve politike. Problema z njim nima niti Levica, tista ki bi kapitaliste sterala v morje, izvajala nacionalizacije podjetij, jemala kmetom. Tista Levica, ki se navdušuje nad socialno-političnim sistemom Venezuele in smatra, da je vse kar je bolj desno od nje fašistično.

Ali so resnično popolnoma zavozili ali pa so dejansko t.i. levo usmerjene stranke v Sloveniji zgolj produkt omrežij nekdanjega sistema, ki so se ob osamosvojitvi sicer potuhnila, nikoli pa zares ukinila.

In tako sedaj niso važne posamezne stranke tipa SAB, LMŠ, pa tudi ne tipa SD in Levica. Ker kot vemo, posamezne žrtve, v velikih socialističnih zmagah, nikoli niso bile pomembne. Važen je bil skupen cilj. Torej cilj oblastnih struktur z nekaj posamezniki, ki so čudovito živeli na račun velike večine ljudi.

In paradoks podpiranja levo usmerjene stranke nekoga kot je Golob ni nič drugega kot to. Žrtvovanje za skupno dobro. Četudi z nekom, ki je prototip tega kar ves čas sami primerjajo z gnilim desnim izkoriščevalskim neoliberalizmom.

Za kontinuiteto sistema gre


Vse v preventivi, da se slučajno ne bi zgodil polom, ki bi, ob osebkih tipa »bratušek«, »šarec«, »mesec«, »kordiš«, »fajon« in »jasnič«, lahko pomenil konec dejanskega vladanja in grabljenja po družbenih podsistemih in dokončno pomladno čiščenje po zatohlih kotih slovenskega političnega in družbenega sistema. Če mora Mesec zato pogledati vstran in se delati, da tega ne opazi, če se mora Bratuškova užaljeno gristi v jezik in Fajonova jesti zarečeni kruh, to pač ne more in ne sme biti problem (Šarca tako nihče več ne jemlje resno).

Ker tudi v 2022 bo glavna agenda starih vzporednih struktur in omrežij obdržati vzvode dejanske oblasti. Torej zagotoviti kontinuiteto sistema, ki je sicer leta 1990 doživel preobrazbo, ne pa tudi notranje spremembe in zamenjave struktur odločanja, ki so, vsaj nazorsko, še vedno enake kot so bile. Finančno priskrbljene in pripravljene narediti vse, da nov »nov obraz« zagotovi vsaj toliko glasov, da vlade ne bo mogoče sestaviti iz strank t.i. desno-sredinskega pola.

Ker to je pravzaprav cilj. Da ostane tako kot je. Da se nič ne spremeni; ne v zdravstvu, ne v šolstvu, ne v sodstvu. Da finančna moč in vpliv ostaneta točno tam kjer je sedaj. V rokah tistih, ki so se leta 1991 sicer preoblekli, nikakor pa tudi spremenili, še manj umaknili. Zato je kot aktualni mesija sprejemljiv tudi človek in politični konvertit, ki namesto, da bi osramočeno vračal preveč izplačane plače, samozavestno hodi po tribunah in razlaga o višjih standardih na slovenski politični sceni.

In zato sem prepričan, da bo aprila šlo za vsak glas, za vsakega volivca. Brez milosti in brez rokavic. In dobro bi bilo, da t.i. desnica to čimprej spozna, se neha spravljivo tolažiti in sprejme igro kot jim je vsiljena. Na nož in brez milosti. Z istimi metodami, enako brezkompromisno in z jasnim ciljem. Sestaviti vlado z zagotovitvijo 46 glasov.  Zato, da se bo v Sloveniji tudi dejansko kaj spremenilo. In da mesije tipa »golob & co« nikoli več ne bodo naša normalnost ali možna izbira.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike