Paradoks: naši levičarji "trpijo v diktaturi", a podpirajo voditelje z mnogo tršimi ukrepi od slovenskih

Vir osnovne foto: pixabay
17. avgusta so v Aucklandu odkrili primer koronavirusa. Ok. Nič posebnega ne deluje na prvi pogled, a to je prvi primer v Novi Zelandiji po kar 6 mesecih. Rezultat? Cela država je šla za 3 dni v lockdown (pravi, ne slovenska varianta), sam Auckland pa za en teden. Dotična oseba je obiskala še kraj Coromandel, ki bo doživel isti tretma. Kar predvsem skrbi oblasti, je to, da je bil primer zelo verjetno delta varianta virusa, kar se je kasneje izkazalo za resnično.

Nič kaj dosti drugače ni v sosednji državi, Avstraliji. Ne sicer tako ekstremno, a vendarle. Ob koncu olimpijskih iger so se avstralski športniki vrnili v domovino. Nagrada? Dvotedenska obvezna karantena, v južnem delu države pa še podaljšana za dva tedna. Da ne govorimo o tem, da je skoraj enomesečno ne-treniranje za določene športnike lahko usodno za njihove kariere. Avstralija ima sicer slabše številke, tudi nad 700 na dan (kar bi v Sloveniji pomenilo približno 60 na dan).
Zakaj je pri nas praktično vsak ukrep sprejet z neodobravanjem in negodovanjem, hkrati pa smo navdušeni nad novozelandsko premierko in njenimi metodami?

Kakšno pa je mnenje tamkajšnjega prebivalstva? Kot pišejo v Delu, naj bi novozelandski pristop (v Novi Zelandiji) podpiralo 80 % anketiranih. Kar je glede na situacijo presenetljivo ogromno. Seveda se ne strinjajo vsi, pojavil se je tudi ključnik (oziroma hashtag, za mlajše bralce) #NZHellhole.

Česa podobnega, kot se trenutno dogaja v Novi Zelandiji, pa tudi v Avstraliji, si ne moremo predstavljati v Sloveniji. Če bi v Sloveniji kdo samo razmišljal o čem podobnem, bi takoj cel kup sindikatov, strank in podobnih oblik civilne družbe skočil v zrak. Bila bi diktatura, ki bi presegala tisto med leti 1941-1945. Sam drugače nisem pristaš prej omenjenih dveh pristopov, da ne bo pomote.


Posnetek komentarja Jakoba Vida Zupančiča je na voljo na koncu prispevka.




Hkrati pa pozoren opazovalec opazi nekaj nenavadnega. Zakaj je pri nas praktično vsak ukrep sprejet z neodobravanjem in negodovanjem, hkrati pa smo navdušeni nad novozelandsko premierko in njenimi metodami? Tanja Fajon je celo trdila, da je premierka Ardern zgled vsem socialistom po svetu.
Pri nas mora biti vse stokrat razloženo, pa še takrat ni nikomur nič jasno. Ko gre pa za razne covid dodatke, pa vsi vse vedo.

Dobro. Ampak, zakaj potem tak vik in krik ob vsakem najmanjšem ukrepu? V Sloveniji pa smo naenkrat doživeli še eno epidemijo. Epidemijo nerazumevanja. Šolniki na čelu s SVIZ-om se že tedne pritožujejo, da jim nikakor ni jasno, kako naj bi potekalo prihodnje šolsko leto. Še vedno ga sicer imenujemo »novi« koronavirus, a ni se pojavil ravno včeraj. Imamo precedens iz prejšnjega šolskega leta (ukrepi, ki veljajo na začetku tega šolskega leta, so v bistvu kopija tistih iz konca prejšnjega), tudi prakso iz drugih držav, kjer takih problemov ni.

Ampak ne. Pri nas mora biti vse stokrat razloženo, pa še takrat ni nikomur nič jasno. Ko gre pa za razne covid dodatke, pa vsi vse vedo. Ni vprašanj v stilu: a bo denar v gotovini, na transakcijski račun itd. Tako smo v Sloveniji dandanes prišli do situacije, ko smo vedno kritični do ukrepov, ki jih poznamo pri nas, hkrati pa navdušeni nad voditelji, ki se držijo pristopov, ki so mnogokrat trši od naših.
Pri nas pa je že najmanj od Krpana dalje glavni cilj, kako bomo zafrknili državo. V tem neznansko uživamo. In ravno zato smo Slovenci pač Balkanci.

Ampak kako to, da ima na primer novozelandska premierka tako veliko podporo? Lahko bi rekli, da je razlog komunikacija, ampak to ne pove kaj dosti. Lahko smo še tako dobri v komunikaciji, ampak napovedati lockdown zaradi enega primera v državi po logiki ne bi smelo požeti prevelikega odobravanja. Čeprav so dosti večjo vlogo v zadnjem času prevzela družabna omrežja, imajo mediji tu še vedno pomemben vpliv. In ravno mediji so tisti, ki lahko močno vplivajo na razpoloženje prebivalstva. Kar je v Novi Zelandiji nedvomno močno uspelo. To, in dejstvo, da so ljudje pripravljeni nekaj dobrega storiti za državo. Pri nas pa je že najmanj od Krpana dalje glavni cilj, kako bomo zafrknili državo. V tem neznansko uživamo. In ravno zato smo Slovenci pač Balkanci.

Pri nas je tako celotna percepcija ukrepov in komunikacije, ki jo politika vodi, podobno kot v Avstraliji ali Novi Zelandiji, izkazana iz strani medijev, a žal v negativnem smislu. Na žalost se tudi najdejo ljudje, ki ne bodo upoštevali ukrepov ali se celo ne cepili, ker jim oblast ne ustreza. Kar pa je seveda zelo nevarno početje.

Zadnje čase postaja popularno tudi nadlegovanje politikov ali pa strokovnjakov, ki sodelujejo z vlado. Začelo se je že novembra z Zlatkovim snemanjem in »postavljanjem vprašanj« Milanu Kreku, pred kratkim pa so petkovi kolesarji na čelu s Teo Jarc izprašali še predsednika vlade. Takšno je pač stanje v Sloveniji. Glede tega zaenkrat, roko na srce, kaj dosti ne moremo storiti. Lahko pa ta problem razrešijo prihodnje generacije. In morda tako tudi mi nekoč postanemo Avstralija ali Nova Zelandija. Glede odnosa do politike, seveda.





Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki