Paradoks, ki kaže pot do resnične sreče

p. Jona Vene
1

Ob branju današnjega evangelija mi nekako v ospredje stopa beseda paradoks. Slovar slovenskega knjižnega jezika razloži besedo paradoks kot »misel, trditev, ki temelji na neskladju s splošno veljavnim, priznanim«. Primer paradoksne izjave bi bil: »Človeku prekratek čas je lahko tudi predolg«. Še eno podobno izjavo srečamo v evangeliju današnje nedelje. Jezus pravi: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« In nadaljuje: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.«

Jezus pravi, da če ne umremo samemu sebi, potem ne živimo rodovitno. Če pa ne izgubimo svojega življenja, ga v bistvu tudi ne najdemo.

V tem paradoksu Jezus uporabi besedi življenje in smrt. Ampak kljub temu, da sta to besedi, ki ju skupaj običajno uporabljamo v obdobju žalovanja, je sporočilo današnje božje besede sporočilo, ki govori o veselju. S paradoksom nam Jezus pokaže pot do resnične sreče. Bistvo resničnega veselja in sreče je, da najdemo smisel življenja, ki je nad menoj, nad mojim egom. Z drugimi besedami, da živimo za drugega. Nesreče in bridkosti nas zadenejo, ko živimo in obstajamo samo za sebe samega. Največje veselje v našem življenju je, ko lahko poskrbimo za drugega na račun nas samih. V teh trenutkih lahko občutimo zadovoljstvo, ki ga v sebe zaverovani ljudje nikoli imajo možnosti spoznati. Ravno zaradi tega pomanjkanja tega občutka zadovoljstva predvsem v času pred Božičem našo državo preplavijo takšne in drugačne pobude za zbiranje sredstev, za takšne in drugačne potrebe.

Največje veselje v našem življenju je, ko lahko poskrbimo za drugega, na račun nas samih.

Verjetno ni boljšega načina kako pokazati resničnost paradoksa kot ta, da opišemo kakšno lastno izkušnjo. Izkušnje staršev ob novorojenih otrocih, ko naredimo dobro delo namesto drugega, ko prenašamo ponižanja za stvari, za katere nismo krivi, ko darujemo svoja lastna življenja za drugega. Za službo Bogu in ljudem.

Pred kratkim sem bral zanimiv roman o Irski krompirjevi lakoti[1]. Kako so irske kmečke družine, ki so bile praktično brez vsega, razdelile tisto malo hrane, ki so je bili deležni. Najprej je jedel oče, ker je potreboval moč za delo, nato otroci, ker je bilo treba nadaljevati rod, in na koncu je jedla mama, ker je svojo glavno nalogo v življenju že izpolnila … Če pa bi zraven preverjali še, čigavo zadovoljstvo je bilo največje, bi bil vrstni red ravno obraten. Mame bi bile prve, ker so poskrbele za svoje družine z največjo možno odpovedjo, kar jo je bilo mogoče narediti.

Jezusovo sporočilo prihaja do nas ravno ob pravem času. Kljub izrednim razmeram v katerih živimo, so še vedno mnogi ljudje, ki postavljajo sebe in svoje zahteve na prvo mesto. Družba nas hoče zmotno prepričati, da moramo postaviti sebe za središče, da zadoščenje prihaja s samo-oboževanjem. Število všečkov na družbenih omrežjih je ravno to. Kaže na zavoženo narcistično okolje, ki ne služi našemu iskanju resnične sreče. Ko Jezus govori o tem paradoksu, ne govori kot neki oddaljen teoretik, filozof, ampak govori kot aktivni udeleženec, ki je svoje življenje tako zatajil, da se je daroval na križu in z vstajenjem dokazal pravo pot. Pokazal na bistvo velikonočne skrivnosti. Šele ko mi izgubimo svoje življenje, takrat ga šele resnično najdemo.

Družba nas hoče zmotno prepričati, da moramo postaviti sebe za središče, da zadoščenje prihaja z samo-oboževanjem.

Da bi tako znali posnemati našega Gospoda v njegovem samo-žrtvovanju in tudi mi doseči tisto nagrado, ki nam jo je prinesel s svojo smrtjo na križu.

Od praznika sv. Jožefa do praznika Marijinega oznanjenja imamo v Katoliški Cerkvi na slovenskem čas posvečen tednu družine. Vsak od nas je rojen v takšni ali drugačni družini. Celo Jezus, ki je bil Bog se je rodil v družini, družini ki ni bila ravno po vseh judovskih standardih, oziroma če bi Jožef in Marija danes živela, bi težko dobila potrdilo za opravljanje službe botra.

Ne glede na vse, družina mora ostati naše glavno oporišče, naše glavno zatočišče, kjer se zbiramo in kjer se počutimo varni. Da v svoje družine tudi mi po svojih močeh prinašamo varnost, zaupanje in toplino, čeprav se nam bo včasih zdelo, da tega pri nas ni. Bog nam daje vsak dan novo možnost za izboljšanje najprej samega sebe in nato še okolice, ki nas obdaja. Naj bo družina, naša družina, tisto bistvo, okoli katerega bomo gradili ta preostanek postnega časa.

Vesel in uspešen konec postnega časa vam želim!

[1] Velika lakota, znana tudi kot velika krompirjeva lakota, je doletela Irsko med letoma 1845 in 1849. Glavni vzrok je bila krompirjeva plesen, ki je napadla krompir, osnovno hrano Ircev. Drugi vzrok pa je bila tudi slaba razdelitev zemljišč in odnos med posestniki in najemniki ali zakupniki. Točno število žrtev ni znano, a ocenjujejo, da je zaradi lakote umrlo od 750.000 do dva milijona ljudi, kakšna dva milijona ljudi pa se je izselilo.

1 komentar

  1. “Oziroma če bi Jožef in Marija danes živela, bi težko dobila potrdilo za opravljanje službe botra.” Fino hvala! Ker smo odrezeli duhovnost iz naših življenj, smo postali družba brez vizije. Manjka nam tistega “živeti za nebesa in obvarovati se pogube”. Sicer pa Bog pošilja tudi preizkusnje v stilu “predrami da reši” ali kot so dejali včasih; ko kruh poide, pamet pride. Lepo nedeljo vsem.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime