Papeži, katerim s(m)o se smejali

Sedanji papež, ki trdi, da v svoji črni torbi nima šifer za jedrske rakete, ampak brivnik in brevir, velja za duhovitega človeka s pronicljivim smislom za humor.

Pravi, da je predvsem potrebno biti in ostati normalen.

Če si malo podrobneje ogledamo besedo duhovit, bi lahko rekli, da je duhovit tisti, ki je poln Duha. Ki zajema iz take globine, da so njegove besede in misli izvirne, iskrive in polne življenja. Duh seveda veje kjer hoče, bilo pa bi nenavadno, če ga pri papežih ne bi bilo.

Tako je papež Frančišek le zadnji v vrsti papežev, ki so se znali pošaliti (tudi na svoj račun) in prikazati smešno plat situacije. Vsak veliki človek in še posebej svetnik mora biti najprej predvsem človek in pristni humor je tisto, kar nas dela bolj človeške, bolj sproščene in s tem bližje Božjemu srcu.

O jabolku in goloti

Za enega najbolj dobrodušnih in zabavnih papežev še danes velja Janez XXIII (1958-1963), ki si je prislužil vzdevek Papež Dobri. Znal se je pošaliti tako na svoj račun, kot tudi duhovito ošvrkniti druge.

Ko je bil še nuncij v Parizu, je na neki uradni večerji poleg njega sedela ženska z neprimerno globokim dekoltejem. Na koncu so postregli jabolka. Kardinal Roncalli je vzel jabolko in ga ponudil sosedi. Ne, hvala,« ga je zavrnila. »Vzemite, prosim vas,« je vztrajal kardinal. »Zakaj pa?« »Ker je Eva šele po tem, ko je pojedla jabolko, spoznala, da je gola.«

Vedel je tudi, da je resnica, povedana skozi šalo, pogosto manj boleča. Tako je na vprašanje novopečenega diplomata, ki ga je zanimalo, koliko ljudi dela v Vatikanu, odvrnil: »Še polovica ne!«

Znal se je pošaliti tudi iz dejstva, da je prihajal iz revne družine, saj je nekoč zapisal: "V bankrot te lahko pripeljejo tri poti: ženske, igre na srečo in kmetovanje. Moj oče je izbral najbolj dolgočasno od njih."

Kako ne srečati Hitlerja

Za precej bolj resnega gospoda je veljal Pij XI (1922-1939). Vendar čisto brez smisla za humor ni bil. Tako vsaj priča naslednja anekdota:

Neki slikar je naslikal njegov portret. Papež ni bil zadovoljen, saj se v portretu ni prepoznal. Na koncu ga je slikar prosil, naj v spodnji kot slike napiše kratko posvetilo. Pij XI je vzel ponujeni čopič in zapisal: »Jn 6,20«. »Kaj pa to pomeni?« ga je vprašal slikar. »Pojdite domov, odprite Sveto pismo in našli boste citat.« Slikar je šel domov in storil, kot mu je naročil papež. V 20. vrstici 6. poglavja Janezovega evangelija je našel naslednjo misel: »Jaz sem. Ne bojte se!«

Tudi sicer sta z njegovim naslednikom Pijem XII (1939-1958 ) imela zanimiv način izogibanja Hitlerju. Kar verjetno tedaj niti ni bilo smešno, gledano z zgodovinsko distanco, pa morda vseeno zbudi kak nasmešek.

Hitler se je namreč želel srečati s papežem (v njegovem času sta vladala Pij XI in nato Pij XII), vendar se je papež vedno, ko je Hitler prispel v Rim, umaknil v poletno rezidenco. Istočasno je pod pretvezo nujnih vzdrževalnih del zaprl Sikstinsko kapelo, ki si jo je Hitler (ki je bil v mladosti tudi slikar) vse življenje zelo želel ogledati. To mu ni nikoli uspelo.

Ob neki priliki pa je Pij XII prekosil tudi Stalina. Med obiskom v Moskvi je namreč Winston Churchill prepričeval Stalina, da bi bilo dobro imeti za zaveznika tudi Vatikan. Stalin je menda bahavo vprašal: »Koliko divizij pa premore papež?« Ko je to prišlo na ušesa Piju XII., je rekel: »Gospod Stalin bo moje divizije srečal v onostranstvu!«

Da se dobro spozna na onostranstvo, je dokazal tudi Leon XIII (1878-1903). Ko je bil star dvaindevetdeset let, mu je neki ameriški kardinal ob slovesu neprevidno dejal: »Na tej zemlji se ne bova več videla, zbogom, vaša svetost!« Papež mu je zaskrbljeno odvrnil: »Zakaj ne, ste mar hudo bolni?«

Bo Bog dočakal novega poljskega papeža?

Tudi Janez Pavel II (1978-2005) je bil duhovit in izjemno ustvarjalen. 1960 je pod psevdonimom Andrej Jawien objavil dramo Draguljarna-trilogijo o zakonski zvezi, ki je bila kot radijska ali gledališka igra predvajana po mnogih državah.

Baje si je tudi sam izmislil (oziroma priredil) eno šalo. In to celo politično in celo na svoj račun: Janez Pavel II v molitvi vpraša Boga: »Gospod, ali bosta na Poljskem nekoč spet vladali blaginja in demokracija?« »Da, a ne za časa tvojega življenja,« mu odgovori Bog. Papež zbere pogum za še eno vprašanje: »Ali bo za mano še kakšen poljski papež?« »Da, a ne za časa mojega življenja…« odvrne Bog.

Če želite dobro spati, se ne jemljite preresno

Tudi vrhovni voditelji Cerkve so bili in so ljudje z zanimanjem in osebnimi okusi. Takšne nas Bog tudi hoče, saj ima rad pestrost in raznolikost. Želi nas srečati takšne kot smo, v situaciji v kakršni smo, ne glede na to kako tragična ali komična je (ali pogosto oboje skupaj).

Zaključimo lahko z zgodbo, ki jo je pripovedoval nedavno razglašeni svetnik, papež Janez XXIII: Ko je nekoč k njemu prišel novopečeni škof in mu potožil, da od nastopa nove službe pogosto ponoči ne spi. »Oh, tudi meni se je to dogajalo na začetku papeževanja. Potem pa se mi je neke noči prikazal angel varuh in mi dejal: »Ne jemlji se resno.« In od takrat naprej vselej dobro spim.«