Papeževo apostolsko pismo, ki se dotika vloge žensk v cerkvenih službah in je pustilo nezadovoljne tako "tradicionaliste" kot "moderniste"

Embed from Getty Images
Pred dobrim mesecem je papež Frančišek izdal apostolsko pismo Spiritus Domini glede dostopa žensk do stalne službe lektorata in akolitata. V Cerkvi se je namreč uveljavilo prepričanje – pravi Sveti Oče – da takšne službe, »ker temeljijo na zakramentu krsta in ne na zakramentu mašniškega posvečenja, lahko zaupamo vsem vernikom, ki se pokažejo primerni, moškega ali ženskega spola«

Zakaj o tem pišemo en mesec pozneje? Zato, ker se v enem mesecu ni zgodilo ničesar otipljivega, o čemer bi prej lahko pisali. Informacija je sicer bombastično obkrožila svet, vendar nič več od tega. Rezultata namreč ni nobenega, in ga po mojem tudi ne bo.

(Ne)uveljavljena dosedanja praksa

Najprej je treba povedati, da je bilo postavljanje v službo bralca (sedaj tudi bralke) in mašnega pomočnika (po novem tudi pomočnice) v zadnjih stoletjih rezervirano kandidatom za zakrament svetega reda. Vendar se tudi do sedaj – ko je bilo postavljanje v te službe načeloma mogoče za laike (ne pa tudi laikinje) – tega v praksi ni izvajalo. Veljata nenapisani pravili »berilo lahko bereš po birmi« in »ministrirajo ministranti/tke« (na primorskem strežniki/ce). Liturgično se je v te službe postavljalo samo bogoslovce.



Kolikor je meni znano, je pri nas možnost postavitve ne-bogoslovca v službo akolita izkoristil samo koprski škof pred nekaj leti. Skratka: papežev dokument je razširil definicijo nečesa, česar se v praksi tako ali tako ni izvajalo, namreč liturgične postavitve v službe bralcev/mašnih pomočnikov. Bere ali ministrira pa po naših župnijah tako ali tako lahko skoraj vsak, kar je verjetno vsem znano. Ni čudno torej, da ni posebnih odmevov na ukrep, ki se v praksi kaže samo na simbolični ravni.

Papežev dokument je razširil definicijo nečesa, česar se v praksi tako ali tako ni izvajalo, namreč liturgične postavitve v službe bralcev/mašnih pomočnikov.

Morebitna neskladnost papeževega ukrepa

Drugi razmislek je namenjen dejstvu, da je Sveti Oče, ki sicer veliko da na sinodalnost, uvedel novo ureditev brez tega, da bi Cerkev to dejansko pričakovala. Dokument Spiritus Domini je priletel kot strela z jasnega, in če se nekoliko poglobimo, se da odkriti tudi določene neskladnosti z dosedanjo ureditvijo. In to ne v zvezi z udeležbo ženskega spola pri branju Božje besede in ministriranju, temveč s tveganjem, da bi z množenjem takih služb »v resnici ustvarili cerkveno strukturo vzporedne službe tisti, ki temelji na zakramentu svetega reda«.

Z drugimi besedami, v času, ko vedno bolj vodení zavedanje svetosti zakramentalnega življenja, so ti ukrepi lahko neke vrste »klerikalizacija laikov«, kar lahko razvodení tudi pomembnost službenega duhovništva (Christifideles laici 23 [1988] ter dokument O sodelovanju neposvečenih oseb pri službi duhovništva [1997]). Papež je torej z novim dokumentom sicer spremenil Zakonik cerkvenega prava, a kljub temu ostajajo določena vprašanja neodgovorjena. Poenostavljeno, Cerkev je še pred nekaj desetletji precej skrbela tendenca, da bi Katoliška Cerkev šla na tiho po poti vedno manjšega pomena službenega duhovništva po »vzoru« protestantske reforme.

»Napredni« katoličani niso zadovoljni, bolj tradicionalni prav tako ne

To, da je novi dokument hitro poniknil, pa posebej čudi z ozirom na Cerkev na nemškem, kjer so pritiski v smer ženskega duhovništva zelo močni. Trenutno trajajoči Synodalweg, »sinodalna pot«, je precej aktiven glede tega vprašanja, o tamkajšnjem gibanju »Maria 2.0« pa smo tudi že pisali. Človek bi pričakoval, da bo vsaj njih novi dokument navdušil, ker bi si lahko papeževo gesto razlagali kot korak v smer ženskega duhovništva (kar je papež Frančišek večkrat jasno zavrnil).

Ampak ne: nekateri so ga prav zato kritizirali kot škodljivega; nekateri so skomignili z rameni; tretji se pritožujejo, da  ne odpre duhovništva tudi za ženske. Moderneje naravnani ga kritizirajo kot zadrteža, zagovorniki tradicije pa ga vseskozi sumničijo modernizma.

Glede dokumenta Spiritus Domini lahko torej zaključimo, da ne prinaša nobenih posebnih novosti, razen tega, da je poudaril razliko med »posvečenimi« službami – duhovništvo in diakonat – in drugimi službami, ki so odprte za krščene moške in po novem tudi ženske (čeprav teh služb praktično nihče ne podeljuje). Mnogi katoličani pa niso zadovoljni, iz takih ali povsem drugačnih razlogov, večjih sprememb pa tako ali tako ni pričakovati.

Zakaj kar naprej o ženskem duhovništvu?

Se pa ob tem vseeno zastavlja vprašanje, zakaj tema ženskega duhovništva ni nikjer tako zelo prisotna kot ravno v Nemčiji? O tem se večkrat pogovarjamo s kolegi Nemci in vedno bolj jasno postaja, da tu ne gre (vedno) toliko za versko-dogmatično vprašanje.

Seveda to ne velja 100-odstotno, in marsikomu lahko naredimo krivico, pa vendar gre žal zelo pogosto za sumljivo kombinacijo (1) nebrzdane želje po nekritičnem izenačevanju vloge spolov, (2) laiškega klerikalizma, ki še zdaj gleda na duhovnike kot oblastnike; (3) denar, posebej v Nemčiji, kjer so duhovniki preko cerkveno-davčnega sistema dobro preskrbljeni; (4) izdatne podprtosti teh gibanj s strani medijev in dandanašnje družbe; (5) mentalitete »jaz moram do tega imeti pravico«, in še mnogo drugega.

Skratka: če Cerkev (oziroma njeni duhovniki) zgubi ugled ali vsaj ne predstavlja več družbenega tkiva (tako je v Sloveniji in v Nemčiji), ob tem pa tudi ne razpolaga več z zanesljivimi financami (v Sloveniji), potem mnoge izmed naprednih idej nenadoma izginejo. Vzameš duhovništvu privilegije, ki jih v večji meri nudi katerakoli druga služba = vzameš veliko željo po udejstvovanju v duhovništvu. In seveda doživiš precejšen upad duhovnih poklicev.