Papež zavrnil Marxa: krizo je treba sprejeti in se ne pretvarjati, da bo vse skupaj nekam poniknilo

Foto: wikipedia, vaticannews.va
V teh dneh je münchenski kardinal Reinhard Marx poskrbel za novo, tokrat precej nepotrebno epizodo okrog škandalov spolnih zlorab v Cerkvi. Papežu Frančišku je ponudil odstop, ki pa ga ta ni sprejel.

To papeževo javno pismo kardinalu se sicer splača v celoti prebrati; izpostavili pa bomo tri osnovne misli, na koncu pa še kakšen kritičen vidik.

Sprejeti krizo


Papež naveličanemu kardinalu priznava, da ni samo on, ampak celotna Cerkev v krizi zaradi spolnih zlorab. Papež tudi pravi, da »nojevska politika« ne pomaga več: krizo je treba sprejeti in se ne pretvarjati, da bo vse skupaj nekam poniknilo. Prava kriza se namreč zgodi zato, da se Cerkev vpraša, kje in kam je »zafurala«, in da iz nje pridemo boljši.

Pomembno je razumevanje zgodovine


Frančišek poudari, da Cerkev zaradi spolnih zlorab danes živi z bremenom, ki jo teži na vsakem koraku, z »okostnjaki v omari«. In po njegovem je nujno, da se prevzame odgovornost za zgodovino, čeprav ne zaradi osebne krivde.


Posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.




A hkrati papež tudi meni, da je zgodovinske dogodke treba vrednotiti s hermenevtiko tistega časa, ko so se zgodili. Kriza je zato lahko ploden čas samo, če se česa naučimo iz preteklosti in to uporabimo v sedanjosti.

Delati za spremembe, a najprej pri sebi


Papež nato zapiše, da mora to težo zgodovine sprejeti tudi vsak škof in se vprašati: »kaj moram storiti spričo te katastrofe?«

Katoličani namreč ne pristajamo na revolucionarno reformacijo, temveč na temeljito prenovo, ki se začne z življenjem vsakega posebej: »prenovo v Cerkvi so dosegli možje in žene, ki se niso bali izpostaviti se krizi in so pustili Gospodu, da jih prenovi.«

Vsak od nas naj naredi vse, kar se da narediti, da to krizo premagamo: »Rešilo nas bo to, da odpremo vrata Edinemu, ki nas more rešiti,« še zapiše papež.

In po vseh teh mislih Frančišek kardinalu sporoča, naj ostane na svojem mestu, kar pa je Marxa zelo presenetilo: »nisem računal na tako hiter odziv, niti nisem pričakoval odločitve, da bom nadaljeval svojo službo nadškofa v Münchnu in Freisingu.«
Kot edini uspešen recept se je zaenkrat izkazal kölnski: neodvisno poročilo, stran od medijev in javnosti, ki prežijo kakor hijene.

Zopet se ustvarja vtis, da je to izključno problem Cerkve


Če smo iskreni, bi se kardinal Marx – eden najožjih papeževih sodelavcev – lahko s Svetim Očetom o teh stvareh pogovoril tudi po telefonu, ne prek medijev.

Tako pa se je ta teden končala še ena s spolnimi zlorabami povezana epizoda, ki pa ni prinesla ničesar dobrega ali bistvenega: zopet se ustvarja vtis, da je to izključno problem Cerkve; zopet so bili tega polni propada-Cerkve-željni mainstream mediji; nekaterim se je zopet ustvaril vtis, da  gre le za kup leporečja; morebitni odstop škofa pa je dobil značilnosti odstopanja iz objektivne odgovornosti, kar je politično dejanje.

Ne medijsko trepljanje po ramenih, ampak neodvisna, objektivna poročila


Kot edini uspešen recept se je zaenkrat izkazal kölnski: neodvisno poročilo, stran od medijev in javnosti, ki prežijo kakor hijene. Pravna merila in natančnost, za katero poskrbijo objektivni, za to usposobljeni ljudje.

Ko je analiza zaključena, pa reakcija, ki pa ni več medijsko-cerkvena drama kazanja lastne ponižnosti, ampak je pravno utemeljena sankcija, ki poskrbi za vsaj delno pravičnost.

Zato se zdi papežev odgovor na mestu: sprejeti krizo, objektivno pogledati na zgodovino in delati za spremembe. Ne pa »objektivno« odstopiti s položaja, da bo ta boleč postopek izpeljal kdo drug.

Ni kardinal tisti, ki najbolj trpi


Čeravno sta Marxova odstopna izjava in papeževo pismo resnično vredni branja in razmisleka, pa lahko o njuni korespondenci razmislimo tudi z druge strani.

Namreč, lahko vidimo tudi dva cerkvena dostojanstvenika, ki sta si v teh dneh javno izmenjala nekaj zelo lepih misli, te pa realno niso ničesar spremenile.

Ni namreč kardinal tisti, ki tako trpi, da bi se moral zato javno potožiti Svetemu Očetu v Rim; zato pa tudi ni bistvene potrebe, da ga Sveti Oče treplja po rami.

Najbolj trpijo konkretne žrtve; trpijo tudi duhovniki, ki so v družbi označeni za pedofile in se jim praznijo občestva; trpijo verniki, ker jim ni jasno, kaj naj si mislijo o lastni Cerkvi. Ampak vsi ti so v sicer prisrčni in ganljivi korespondenci med kardinalom in Svetim Očetom padli pod skupno oznako »kriza v Cerkvi«.

Čeprav gre tole mnenje proti mainstram medijem, si vseeno drznem zapisati: ne pošiljatelj, ne prejemnik nista bila najbolj prava v zadnjem medijskem dramatiziranju o spolnih zlorabah v katoliški Cerkvi, predvsem pa je mimo udarila vsebina.

Poročilo o spolnih zlorabah v Nadškofiji München/Freising, ki se pripravlja daleč od oči javnosti in naj bi bilo objavljeno enkrat poleti, bo zgoraj naštetim, Cerkvi in svetu verjetno bolj koristilo, kot vzajemno medijsko trepljanje po ramenih.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike