Foto: wikipedia, vaticannews.va

V teh dneh je münchenski kardinal Reinhard Marx poskrbel za novo, tokrat precej nepotrebno epizodo okrog škandalov spolnih zlorab v Cerkvi. Papežu Frančišku je ponudil odstop, ki pa ga ta ni sprejel.

To papeževo javno pismo kardinalu se sicer splača v celoti prebrati; izpostavili pa bomo tri osnovne misli, na koncu pa še kakšen kritičen vidik.

Sprejeti krizo

Papež naveličanemu kardinalu priznava, da ni samo on, ampak celotna Cerkev v krizi zaradi spolnih zlorab. Papež tudi pravi, da »nojevska politika« ne pomaga več: krizo je treba sprejeti in se ne pretvarjati, da bo vse skupaj nekam poniknilo. Prava kriza se namreč zgodi zato, da se Cerkev vpraša, kje in kam je »zafurala«, in da iz nje pridemo boljši.

Pomembno je razumevanje zgodovine

Frančišek poudari, da Cerkev zaradi spolnih zlorab danes živi z bremenom, ki jo teži na vsakem koraku, z »okostnjaki v omari«. In po njegovem je nujno, da se prevzame odgovornost za zgodovino, čeprav ne zaradi osebne krivde.

Posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.

A hkrati papež tudi meni, da je zgodovinske dogodke treba vrednotiti s hermenevtiko tistega časa, ko so se zgodili. Kriza je zato lahko ploden čas samo, če se česa naučimo iz preteklosti in to uporabimo v sedanjosti.

Delati za spremembe, a najprej pri sebi

Papež nato zapiše, da mora to težo zgodovine sprejeti tudi vsak škof in se vprašati: »kaj moram storiti spričo te katastrofe?«

Katoličani namreč ne pristajamo na revolucionarno reformacijo, temveč na temeljito prenovo, ki se začne z življenjem vsakega posebej: »prenovo v Cerkvi so dosegli možje in žene, ki se niso bali izpostaviti se krizi in so pustili Gospodu, da jih prenovi.«

Vsak od nas naj naredi vse, kar se da narediti, da to krizo premagamo: »Rešilo nas bo to, da odpremo vrata Edinemu, ki nas more rešiti,« še zapiše papež.

In po vseh teh mislih Frančišek kardinalu sporoča, naj ostane na svojem mestu, kar pa je Marxa zelo presenetilo: »nisem računal na tako hiter odziv, niti nisem pričakoval odločitve, da bom nadaljeval svojo službo nadškofa v Münchnu in Freisingu.«

Kot edini uspešen recept se je zaenkrat izkazal kölnski: neodvisno poročilo, stran od medijev in javnosti, ki prežijo kakor hijene.

Zopet se ustvarja vtis, da je to izključno problem Cerkve

Če smo iskreni, bi se kardinal Marx – eden najožjih papeževih sodelavcev – lahko s Svetim Očetom o teh stvareh pogovoril tudi po telefonu, ne prek medijev.

Tako pa se je ta teden končala še ena s spolnimi zlorabami povezana epizoda, ki pa ni prinesla ničesar dobrega ali bistvenega: zopet se ustvarja vtis, da je to izključno problem Cerkve; zopet so bili tega polni propada-Cerkve-željni mainstream mediji; nekaterim se je zopet ustvaril vtis, da  gre le za kup leporečja; morebitni odstop škofa pa je dobil značilnosti odstopanja iz objektivne odgovornosti, kar je politično dejanje.

Ne medijsko trepljanje po ramenih, ampak neodvisna, objektivna poročila

Kot edini uspešen recept se je zaenkrat izkazal kölnski: neodvisno poročilo, stran od medijev in javnosti, ki prežijo kakor hijene. Pravna merila in natančnost, za katero poskrbijo objektivni, za to usposobljeni ljudje.

Ko je analiza zaključena, pa reakcija, ki pa ni več medijsko-cerkvena drama kazanja lastne ponižnosti, ampak je pravno utemeljena sankcija, ki poskrbi za vsaj delno pravičnost.

Zato se zdi papežev odgovor na mestu: sprejeti krizo, objektivno pogledati na zgodovino in delati za spremembe. Ne pa »objektivno« odstopiti s položaja, da bo ta boleč postopek izpeljal kdo drug.

Ni kardinal tisti, ki najbolj trpi

Čeravno sta Marxova odstopna izjava in papeževo pismo resnično vredni branja in razmisleka, pa lahko o njuni korespondenci razmislimo tudi z druge strani.

Namreč, lahko vidimo tudi dva cerkvena dostojanstvenika, ki sta si v teh dneh javno izmenjala nekaj zelo lepih misli, te pa realno niso ničesar spremenile.

Ni namreč kardinal tisti, ki tako trpi, da bi se moral zato javno potožiti Svetemu Očetu v Rim; zato pa tudi ni bistvene potrebe, da ga Sveti Oče treplja po rami.

Najbolj trpijo konkretne žrtve; trpijo tudi duhovniki, ki so v družbi označeni za pedofile in se jim praznijo občestva; trpijo verniki, ker jim ni jasno, kaj naj si mislijo o lastni Cerkvi. Ampak vsi ti so v sicer prisrčni in ganljivi korespondenci med kardinalom in Svetim Očetom padli pod skupno oznako »kriza v Cerkvi«.

Čeprav gre tole mnenje proti mainstram medijem, si vseeno drznem zapisati: ne pošiljatelj, ne prejemnik nista bila najbolj prava v zadnjem medijskem dramatiziranju o spolnih zlorabah v katoliški Cerkvi, predvsem pa je mimo udarila vsebina.

Poročilo o spolnih zlorabah v Nadškofiji München/Freising, ki se pripravlja daleč od oči javnosti in naj bi bilo objavljeno enkrat poleti, bo zgoraj naštetim, Cerkvi in svetu verjetno bolj koristilo, kot vzajemno medijsko trepljanje po ramenih.

9 KOMENTARJI

  1. Spolne zlorabe so plod modernističnih tokov, ki so “ukinile” greh ali pa ga vsaj zrelativizirale. Možnost večnega pogubljenja je praktično izginila iz prižnic.

    Kdo danes še dela pokoro in dela usmiljenja, v spravo za naše grehe in grehe vsega sveta?

    Se sploh še kdo trudi za zveličanje svoje duše in živi tako da bo “vse v večjo slavo Boga in zveličanje duš”?

    Ni treba? NUJNO POTREBNO.

  2. Žalostno je predvsem to, da očitno papež in vrhovni kler v Vatikanu verjameta, da je kriza vzrok za potrebne spremembe v Cerkvi in ne obratno. Pravilen pristop bi bil namreč ta, da so liberalizacije in spremembe v smer ohlapnosti v Cerkvi od šestdesetih let naprej povzročile popolno krizo. Pritiski na Cerkev so bili prisotni že poprejšnja desetletja pred II. Vatikanskim Cerkvenim zborom, ja to drži, ampak takratna liberalizacija je centrifugalne sile samo okrepila in povzročila Cerkveno krizo svetovnih razsežnosti.
    Najbolj žalostno je to, da se kljub omenjenim razsežnostim, tiste, ki se trudijo(mo), označuje za prenapeteže, kot tiste ki razdvajajo in razdirajo. In to je tisto kar boli.
    Gabriel Kavčič je pravilno ocenil, da na koncu presenetljivi neodstop kardinala Marxa nima nobenega smisla; kot je zapisal, bi se lahko papež in kardinal to pomenila po telefonu, na štiri oči. Ta javna izmenjava pisem je teater, šov. Tudi v upanju, da se pozabi na sporne nemške istospolne ”blagoslove” pred tedni in da se v javnosti predstavi podobo Cerkve, ki se pokori; ampak vse seveda na splošno, zato kardinal Marx ni prevzel osebne odgovornosti ampak je vse ”zvrnil” na globalno Cerkveno krizo. In svetovni MSM mediji v nasprotju z naivnostjo Svetega očeta te igre niso igrali, kot sta Vatikan in kardinal Marx pričakovala, ampak so izkoristili situacijo in sprožili nov val udarjanja po Cerkvi. Glede tega je bil papež Benedikt XVI. mnogo bolj preudaren in moder.
    Drugi vidik v ozadju pa se spor med posameznimi nacionalnimi škofovskimi konferencami, kjer nemški škofje v obupu manevrirajo in delajo nekakšen cerkveni ‘Blitzkrieg’, da bi zakrili padajoče statistike in globoko in totalno pastoralno-teološko krizo nemškega katolištva. Temu se upirajo italijanski škofje, pa ne iz neke pravovernosti, ampak iz vzroka, ker želijo lasten primat pri krizni modernizaciji cerkve (primat, ki si ga trenutno lasti še vedno bogata nemška Cerkev). Bolj konservativni Francozi se zaenkrat še držijo ob strani, so se pa v boj pred časom vključili nekateri ameriški kardinali in škofje, ki so obsodili ravnanje nemških škofov in njihove ”sinodalnosti”. Dogajanje bo še pestro.

  3. RKC ni edina inštitucija, kjer se dogajajo spolne zlorabe. Se morda kdo spomni kroga v BBCju, ki je več desetletij pod okriljem Jima Savilla spolno zlorabljal mladoletnice in mladoletnike? Na svoje mladoletne žrtve je Jimmy prežal celo v bolnišnicah, ki jih je velikodušno sponzoriral! Tovrstnih škandalov je polno v politiki, šolah… Povsod! Ljudje najbolj seveda ljubimo škandale v cerkvi, saj je tako lepo gledati moralne polomijade ‘moralnih avtoritet’, ne?

    Ne verjamem, da ljudje zapuščajo katoliško cerkev zaradi spolnih zlorab. Še bolj zapuščajo luteranske cerkve, pa tam ni nekih strahotnih škandalov zaradi zlorab. Vendar pa obenem ne vstopajo v istem številu v druge cerkve.

    Po drugi strani pa ne zapuščajo nekega politika pri nas, ki je tudi vpleten v spolno zlorabo. Ravno tako ne poznam poroil o kakih poplavah odhodov muslimanskih vernikov. Pa naj mi nihče ne reče, da tam ni zlorab??

  4. Seveda ni RKC edina inštitucija, kjer so se in se še dogajajo spolne zlorabe. Le-te se namreč pojavljajo marsikje – v športu, v šolstvu,v zdravstvu, v podjetjih, v filmski industriji, vendar, če slišimo, da se spolne zlorabe dogajajo v cerkvi, nas to mnogo bolj pretrese in prizadene. Zakaj? Zato, ker je Cerkev občestvo vernikov in naloga cerkve je oznanjati Evangelij. Cerkev (naj) bi tudi bila moralna avtoriteta. Od nje ljudje zahtevajo brezgrešnost in neomadeževanost. Razočaranje vernikov je v primeru spolnih zlorab veliko. Da, tudi zaradi tega ljudje zapuščajo cerkev, ker izgubljajo zaupanje in vero.
    Vedno znova, ko slišim, kje so se spet dogajale spolne zlorabe, vedno razočarano rečem: Ma ne že spet?!

  5. Ne vem, koliko je modro pustiti na čelu škofije človeka, ki že v preteklosti ni nič naredil in lahko tudi sedaj s svojo avtoriteto vplivs na odprte postopke. Težko sodim, a imam zelo mešane občutke glede te odločitve Sv. Očeta. Zdrav razum namreč narekuje, da je za uspeh in neodvisnost preiskav vse vpletene z možnostjo vpliva na potek preiskav najbolje izločiti in jih obravnavati vsaj kot priče.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime