Papež: vera v novorojeno dete nas vodi, da vidimo Boga tudi tam, kjer se zdi, da je odsoten

Uredništvo
3

Embed from Getty Images

Jezusovo rojstvo je povabilo vsem kristjanom, da ga posnemamo pri pozornosti do ranljivih in tistih, ki trpijo, je papež Frančišek med drugim dejal pri polnočnici v baziliki sv. Petra v Vatikanu. 

“Božično veselje je veselje, v katerem nas je Bog s svoji brezmejni usmiljenosti objel kot tujce, pogane in grešnike in od nas želi, da naredimo enako,” je nadaljeval papež.

“Vera te noči nas vodi k temu, da prepoznavamo Božjo navzočnost v vseh okoliščinah, kjer se nam zdi, da je odsoten. Ob pa biva v nezaželenem gostu, pogosto neznancu, ki vstopa v naše mesto in našo sosesko, ki potuje na naših avtobusih in trka na naša vrata,” je karikiral Frančišek ter dodal, da je ta vera tudi povabilo, da razvijemo “novo obliko empatije, v kateri nas ni strah vzpostaviti novih odnosov, v katerih se nihče ne bi počutil, kot da zanj ni prostora na tem svetu.”

Po njegovih besedah je božič čas, da moč strahu spreobrnemo v moč dobrodelnosti, v moč nove oblike dobrodelnosti.

In, kot pravi papež, dobrodelnost, h kateri smo v božičnem času povabljeni, je tista, ki nepravičnosti ne sprejema kot samoumevne, oziroma kot da je nekaj naravnega, temveč ima kljub napetostim in konfliktom pogum, da vzpostavi “hišo dobrote” in “zemljo gostoljubnosti”.

Z odločitvijo, da se kot majhno dete rodi v ta svet, nam Jezus omogoča, da ga držimo, dvignemo, objamemo, je nadaljeval papež. Na enak način smo poklicani tudi mi, da v svoje roke vzamemo, dvignemo in objamemo žejne, tujce, nage, bolne, zaprte.

“V tem otroku nas Bog vabi, da smo poslaniki upanja. Vabi nas, da postanemo varuhi vseh tistih, ki se jih loteva obup, ker so naleteli na koliko zaprtih vrat. V tem otroku nas bog dela poslanike gostoljubnosti.”

Papež je opozoril, kako težko je  bilo za Jožefa in Marijo, ker sta morala zapustiti dom in se, v Marijini visoki nosečnosti, podati na dolgo in neudobno pot. Stanje se je še poslabšalo, ko sta prispela Betlehem in  ugotovila, da tam zanju ni prostora.

“In tam … sredi teme nekega mesta, ki nima prostora za tujca, ki prihaja od daleč, sredi teme mesta, ki je v polnem vrvežu in za katero se zdi, da bi se v tem primeru hotelo zgraditi tako, da drugemu obrne hrbet, prav tam se prižge revolucionarna iskra Božje nežnosti. V Betlehemu se je naredila drobna razpoka za tiste, ki so izgubili deželo, domovino, sanje; celo za tiste, ki so popustili zadušljivosti, ki jo povzroča vase zaprto življenje.”

In, kot pravi papež, se v Jožefovih in Marijinih korakih skriva toliko korakov celih družin, ki so prisiljene oditi, sledovi milijonov ljudi, ki se ne odločajo za odhod, ampak so prisiljeni k ločitvi od dragih, in so izgnani iz svojih dežel.

“V mnogih primerih ta odhod sicer napolnjuje upanje, napolnjuje prihodnost; v mnogih drugih primerih pa ima ta odhod eno samo ime: preživetje. Preživeti dežurne herode, ki jim za vsiljevanje svoje oblasti in množenje bogastva ni noben problem preliti nedolžno kri.”

“Marija in Jožef, za katera ni bilo prostora, sta prva objela Njega, ki prihaja vsem nam podelit potrdilo o državljanstvu. Njega, ki v svojem uboštvu in majhnosti razkrinkava in razglaša, da sta prava oblast in pristna svoboda tisti, ki počastita in podpirata krhkost najšibkejših.”

Papež je svojo pridigo zaključil z molitvijo, da bi nas dar “majhnega otroka z Betlehema” ganil, ter njegov jok prebudil iz naše brezbrižnosti, da odpremo svoje oči za tiste, ki trpijo.

“Tvoja nežnost naj prebudi naše čutenje in nam da občutiti, da smo povabljeni, naj te prepoznamo v vseh tistih, ki prihajajo v naša mesta, v naše zgodbe, v naša življenja,” je dejal ter zaključil, da naj nas “tvoja revolucionarna nežnost prepriča, da bomo začutili povabilo, da smo glasniki upanja in nežnosti našega ljudstva.” 

3 KOMENTARJI

  1. Položaj v Siriji se je danes že malce izboljšal. »Sirske varnostne sile so s podporo ruske vojske skoraj celo deželo osvobodile teroristov, skupaj z zgodovinskimi bivališči kristjanov«, je dejal ruski predsednik.

    Vojaško posredovanje Rusije na strani sirskega oblastnika Bašarja al-Asada pa je mednarodna javnost ostro kritizirala. Visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice Siriji in Rusiji očita vojni zločin v Alepu, ker je bilo med zračnimi napadi ubitih veliko civilistov.

    Putin je tokrat na srečanju dejal, da je zdaj treba pomagati v vojni pregnanim kristjanom, da se bodo lahko vrnili v domovino in začeli obnavljati svoja svetišča. Ruska država je skupaj s Cerkvami ponudila človekoljubno pomoč žrtvam sirske vojne. Moskva pa si zdaj želi skupaj z judovskimi organizacijami v ZDA podpreti obnovo judovskih svetišč v Siriji.

    Ruski pravoslavni patriarh Kiril I. se je Putinu zahvalil za njegovo sirsko politiko: »Zahvaljujoč prizadevanjem med drugim tudi Ruske federacije je danes terorizem v Siriji skoraj iztrebljen.« Srečanja s Putinom so se poleg Kirila I. udeležili pravoslavni patriarhi iz Jeruzalema, Aleksandrije, Antiohije, Srbije in Romunije ter visoki predstavniki pravoslavnih Cerkva na Cipru, Poljskem, Češkem, Slovaškem in v Albaniji. V Moskvi so se zbrali ob praznovanju 100. obletnice vnovične ureditve Moskovskega patriarhata.

  2. V Siriji praznujejo božič
    Sirija je pretežno muslimanska država, a božič lahko krščanska manjšina tam vseeno praznuje. Se pravi, praznujejo ga lahko na področjih, ki jih nadzoruje vlada. Pod zdaj večinoma uničeno Islamsko državo ga seveda niso mogli.
    To pove veliko.
    Oblast, ki jo zahodne sile pod vodstvo ZDA želijo odstraniti, omogoča preživetje kristjanom, medtem ko uporniki skušajo bolj ali manj uveljaviti nadoblast samo ene verzije ene religije in preganjati vse druge. Iz Damaska in Alepa prihajajo fotografije božičnih praznovanj, iz uporniškega Idliba ne toliko.
    Nič čudnega, če se za Asadov režim borijo suniti, šiiti, kristjani. Alternativa je namreč grozljiva in na žalost v zahodnih prestolnicah to dobro vedo, a jim ni mar. Ne bi bi jim bilo mar niti, če bi Islamska država zavzela Damask, ker so pač mislili, da so manjša nevarnost. Zaradi tega so sposobni podpirati preimenovano Al Kaido, ki je izvedla najhujši teroristični napd v zgodovini ZDA. Zaradi tega so neodgovorno pošiljali orožje upornikom in je to orožje potem ‘slučajno’ končalo v rokah najhujših skrajnežev.
    K sreči je prišlo do ruskega posredovanja. Drugače božiča v Damasku, Alepu in drugod po Siriji ne bi bilo. Bile bi pa množice sirskih kristjanov, ki bi bežale v sosednje države in proti Evropi. Če jih ne bi preprosto pobili.
    Vprašajmo se. Kdo je naš prijatelj in kdo naš sovražnik v tej zgodbi? Sekularna država, ali skrajneži podobni tistim, ki po zahodu izvajajo teroristične napade? Seveda je mogoče kritizirati Asada in ga pozivati k reformam, potem ko bo vojne enkrat konec, toda z veliko njegovimi nasprotniki se niti pogovarjati ne da.
    virhttps://jinovsvet.wordpress.com/2017/12/25/v-siriji-praznujejo-bozic/

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime