Papež po obisku Švedske korigira stališče do migrantske krize: nič več "odprtih vrat" za vsako ceno

POSLUŠAJ ČLANEK

Papež Frančišek je po nedavnem obisku Švedske in s seznanjanjem s tamkajšnjo migrantsko problematiko opazno korigiral svoj odnos do tega vprašanja.

Najbolj očitno z razlikovanjem med migranti in begunci, opozorilom o nevarnosti priseljenskih "getov", dejal pa je tudi, da določitev zgornje meje števila sprejetih ni vedno sebično dejanje, piše Cruxnow.com. 

Do sedaj so bili papeževi nagovori bolj v smislu, da "vsi smo migranti", da je gostoljubnost do beguncev "naša najboljša obramba" pred terorizmom ter da je "hinavsko imenovati se kristjan, begunca pa poslati proč" ipd.  Tovrstni reki so zveneli precej podobno idealizmu in v prid politiki odprtih meja.

Pretekli torek pa se je to spremenilo. Na zdaj že slavnih pogovorih z novinarji na letalu je na vprašanje o Evropski migrantski krizi namreč pokazal veliko mero realizma, kar so mnogi označili za prelomnico v Frančiškovem odnosu do migracij.

Razlikovanje med migranti in begunci


Odgovor je začel z vztrajanjem ločevanja med migranti in begunci. "Migrante je treba obravnavati v skladu z določenimi pravili, migracija je sicer pravica, a močno regulirana," je dejal. "Po drugi strani pa biti begunec pomeni, da nekdo prihaja iz strašnega območja vojne, tesnobe, lakote, nekdo s statusom begunca torej potrebuje več skrbi, več dela."

Iz Afrike ne prihajajo begunci
Profesorica Anna Bono, ki poučuje afriško zgodovino in institucije na Univerzi v Torinu, pravi, da večina priseljencev, ki prihajajo v Italijo, niso begunci, ki bi bežali pred vojno ali revni ljudje, ki bežijo pred lakoto, ampak mladi moški srednjega sloja, ki iščejo boljše življenje. Kot je dejala, tihotapci z ljudmi v državah podsaharske Afrike "vodijo obsežne propagandne kampanje za izseljevanje v Italijo, v katerih ljudem razlagajo, da je vse zastonj. In res je," je dejala.

Dobrodošlica vs. Integracija


Papež sedaj opozarja na razliko med tem, da se vrata preprosto odprejo vsem ter zmožnostjo držav, da priseljence integrirajo v družbo. V tem smislu je pohvalil Švedsko za "dolgo tradicijo sprejemanja" in "sposobnostjo integracije" novih državljanov.

Integracija ali asimilacija pa zahteva vrsto praktičnih ukrepov, ki pomagajo novincem najti "dom, šolo in zaposlitev."

V resnici pa se Švedska sedaj sooča s tolikšno množico priseljencev, da vseh ne more integrirati v skladu s temi merili. Recimo na področju zaposlovanja - v letu 2015 je država sprejela rekordnih 163.000 prosilcev za azil, do preteklega poletja jih je delovna mesta našlo manj kot 500.

To pomeni, da je velika večin odvisna od pomoči davkoplačevalcev, ki financirajo njihovo preživetje in dobro počutje. Takšno stanje pa je ekonomsko nevzdržno. Frančišek se tega problema nedvomno zaveda.

Nevarnost "getoizacije"


Posledično prihaja do tveganj, ko se priseljenci ne morejo integrirati v družbo, opozarja Frančišek. Slednje vodi do tega, da se združujejo v getih, ki postanejo nekakšne subkulture, v kateri tujci ohranjajo uporabo svojega jezika in sledijo običajem držav, od koder izhajajo, namesto da bi se prilagodili kulturnim navadam družbe gostiteljice.

"Kakšna je nevarnost, če begunec ali migrant ni integriran?« je vprašal Frančišek. "Je geotiziran, kar pomeni, da vstopi v geto. In kultura, ki se ne razvija v skladu z drugo kulturo, je nevarna," je dejal.

Papež je verjetno govoril o problemu, s katerim se na Švedskem soočajo zaradi naraščanja števila pretežno islamskih priseljencev, kar je privedlo do razvoja muslimansko kontroliranih "no-go" con, v katere se boji vstopiti tudi policija. Podobni geti so bili na obrobju Pariza in Bruslja gojišče islamskih napadov v zadnjih dveh letih.

Odprta srca in politična previdnost


Papež na tem mestu ponudi še eno ključno razliko, tisto med odprtimi srci in politično preudarnostjo. Ena stvar je odnos odprtosti, dobrodošlice in spodbujanja, druga stvar pa je politični realizem, ki je potreben za dobro družbe.

V zvezi s tem se je papež dotaknil tudi evropskih politikov, ki so popolnoma zaprli svoje meje za priseljence. Dejal je, da imajo pravico do uveljavljanja previdnosti pri takšnih odločitvah. "Mislim, da v teoriji niče ne bi smel zapreti svojega srca za begunca, a tisti, ki vodijo, morajo delovati preudarno. Begunca ne smemo le pozdraviti, ampak tudi integrirati," je dejal papež.

Omejevanje priseljevanja ni vedno sebično


Če bi Švedska prenehala sprejemati tako množico ljudi, potem to ne bi bilo "iz sebičnosti", temveč iz previdnosti, je dejal papež.

Za mnoge so njegove besede dobrodošel znak spodbude. Kažejo namreč, da se je pripravljen učiti tudi iz izkušenj iz terena. Za ljudi, ki se ukvarjajo z realnostjo množičnih migracij, je to dobra novica.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30