Papež Frančišek v Kazahstanu: izmaknila sta se mu tako kitajski predsednik Ši kot ruski patriarh Kiril

Prejšnji teden je papež Frančišek obiskal Kazahstan, srednjeazijsko in delno vzhodnoevropsko državo, ki na severu in zahodu meji na Rusijo, na vzhodu pa na Kitajsko. Je tudi največja celinska država na svetu, po površini največja in najsevernejša država z muslimansko večino ter deveta največja država na svetu. Ima 19 milijonov prebivalcev in eno najnižjih gostot prebivalstva, saj jo poseljuje manj kot 6 ljudi na kvadratni kilometer.

Ti grobi podatki so pomembni, ker v posebno luč postavljajo tudi papežev obisk. Sveti oče se je v glavnem mestu Astani (od leta 2019 do letos znani kot Nursultan), zadržal med 13. in 15. septembrom. Udeležil se je Kongresa voditeljev svetovnih in tradicionalnih religij, se srečal z drugimi verskimi voditelji, ki so prišli, v veri pa je potrdil tudi majhno katoliško skupnost v tej državi.

Zanimivo je, da je bil zadnji papežev obisk v Kazahstanu leta 2001, ko je to državo obiskal Janez Pavel II., in sicer samo nekaj dni po terorističnem napadu v ZDA septembra 2001. Tokratni Frančiškov obisk je torej podobno kot prejšnji papežev obisk zaznamovan z vojnim ozračjem v zahodnem svetu: takrat v pravkar napovedani vojni ZDA proti talibanom, tokrat pa v luči ruske agresije na Ukrajino.

Kar nekaj »želez v ognju« kazahstanskega obiska

V začetku komentarja smo posebej poudarili dejstvo, da Kazahstan meji na Rusijo in Kitajsko, ker tako tudi lažje razumemo, da je bilo ob tokratnem papeževem obisku kar nekaj »želez v ognju«, čeprav se je zdelo, da je svetemu očetu na prvem mestu obisk Kongresa verskih voditeljev.

Najprej Kazahstan ustreza papeževi preferenci za obisk držav, kjer so katoličani v absolutni manjšini. Tokratni obisk je to zelo slikovito pokazal, saj naj bi bilo med 10.000 ljudmi, ki so se zbrali pri papeževi sveti maši, katoličanov le okrog 4.000, kar je za to državo še vedno veliko, pove pa tudi, da so obisk papeža izkoristili tudi mnogi drugi državljani te večinsko islamske države (muslimani 72%, kristjani 23%).

Srečanje s kitajskim predsednikom, ki ga ni bilo

Naslednje železo v ognju je bilo morebitno srečanje s kitajskim predsednikom Ši Džinpingom. Prvo njegovo potovanje v tujino po pojavu covida-19 je namreč sovpadlo z obiskom papeža Frančiška v Kazahstanu. Vatikan je sicer ponudil srečanje, vendar na kitajski strani ni bilo zanimanja oziroma predsednik »ni imel časa«. To se je sicer zgodilo že nekajkrat, nezanimanje kitajske strani pa je politično razumljivo, saj prav sedaj tečejo pogovori o prenovi za mnoge spornega dogovora o imenovanju škofov iz leta 2018.

Gre za sporazum med Vatikanom in Kitajsko o imenovanju katoliških škofov, ki je sicer pomenil diplomatski preboj pri vprašanju, ki je desetletja podpihovalo napetosti med Svetim sedežem in Pekingom. Papež je takrat priznal sedem kitajskih škofov, ki jih je Peking imenoval brez odobritve Vatikana in so bili izobčeni kot nelegitimni; Vatikanu pa je Peking menda dal besedo pri imenovanju škofov in pravico veta na kandidate.

Kritiki so ta dogovor obsodili kot prodajo katoliških »podzemnih vernikov« komunistični kitajski vladi. Kardinal Zen, nekdanji hongkonški nadškof, ki je bil maja aretiran v okviru prizadevanja za demokratično prenovo v tem delno avtonomnem kitajskem mestu, je denimo eden najhujših kritikov tega sporazuma. Takrat ga je označil za izdajo s strani Svetega Sedeža.

Tudi srečanja s Kirilom ni bilo

Naslednje železo v ognju kazahstanskega obiska je bil napovedan obisk moskovskega patriarha Kirila v Astani, kar bi v teh napetih časih bilo posebej zanimivo, saj bi se papež tako v luči rusko-ukrajinske vojne srečal  s poglavarjem Ruske pravoslavne cerkve. Patriarh je nato napoved svoje udeležbe prejšnji mesec nenadoma umaknil in poslal svojega predstavnika. Tudi to izmikanje je razumljivo, saj bi patriarh od mnogih verskih voditeljev utegnil dobiti kakšno neprijetno vprašanje na račun svoje brezpogojne podpore ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu glede vojne v Ukrajini.

Vprašanje verske pluralnosti

Četrto železo, ki se je grelo v ognju papeževega obiska v Kazahstanu, pa je bil seveda že omenjen Kongres voditeljev svetovnih in tradicionalnih religij, ki je bil prvič organiziran v Kazahstanu septembra leta 2003, v imenu Katoliške cerkve pa se ga je takrat udeležil nedavno preminuli Jozef Tomko, priljubljeni kardinal in slovaški nadškof. Cilji tega kongresa, ki se odvija vsaka tri leta, so »iskanje skupnih točk v svetovnih in tradicionalnih oblikah religij«, »vzpostavitev miru, harmonije in strpnosti kot neomajnih načel človeškega obstoja«, »doseganje vzajemnega spoštovanja in strpnosti med religijami, verstvi, narodi in etničnimi skupinami« ter »preprečevanje izkoriščanja verskih čustev ljudi za stopnjevanje konfliktov in sovražnosti«.

Cilji kongresa so torej doseganje spoštovanja in iskanje skupnih točk, udeležba papežev na podobnih dogodkih pa je vedno deležna tudi kakšne kritike. Papežev obisk v Kazahstanu je bil v tem smislu dvakratno zanimiv, saj se je na ta način denimo srečal s škofom Athanasiusom Schneiderjem, Frančiškovim dolgoletnim javnim kritikom in pomožnim škofom nadškofije Astana.

Schneiderjeva kritika tudi tokrat ni izostala: podvomil je o odmevnem Kongresu voditeljev religij, ki se ga je udeležil papež in ga označil za »supermarket religij«, ki lahko spodnese pomen Katoliške cerkve kot edine prave vere.

Papežev obisk v Kazahstanu je bil torej mnogo več od tega, kar si je lahko mislil naključni poslušalec novice o Frančiškovem odhodu v to srednjeazijsko državo, ki je večina pač ne prišteva med tiste, ki bi lahko najbolj krojile usodo sveta v tem trenutku. V resnici pa je bil ta kratki obisk zanimiv preplet dejstva rusko-ukrajinske vojne in zapletenih odnosov med Svetim sedežem in Kitajsko. Verjetno je bil papež Frančišek tokrat najbližje Rusiji in Kitajski, saj si je težko predstavljati, da bi uspel v sedanji napeti klimi ti dve državi tudi obiskati: Kazahstan je bil še najboljši približek.

Papežu pa je po dveh letih (kot v Abu Dabiju leta 2019, ko je podpisal precej kritiziran dokument o »človeškem bratstvu«) uspelo ponovno odpreti tudi eno od notranjih cerkvenih front, in sicer temo verskega pluralizma, ki jo v Cerkvi sicer razčiščujemo že od II. vatikanskega koncila.