Papež Frančišek ni na nobeni strani, ampak hoče biti Kristusov

Predstavljate si, da bi vam kdo javno zastavil vprašanje, kaj mislite o begunski problematiki, o družbenih razmer v Sloveniji in v svetu, ali kako gledate na sodobno Cerkve in papeža Frančiška, na stanje v gospodarstvu in bančništvu. Koliko opotekajočih stavkov bi izrekli, da bi bil vaš odgovor vsaj za silo kaj vreden.

Tudi Jezusu je bilo nekoč zastavljeno javno vprašanje o kazni za prešuštvo, o čemer govori današnji evangelij. Poglejmo, kako se je znašel.

Evangelist Janez piše, da se je Jezus zjutraj odpravil v Jeruzalem, in sicer z Oljke gore, kjer je prenočeval. Pismouki in farizeji so izkoristili navzočnost množice, ki se je zgrinjala okoli Jezusa in mu pripeljali ženo, zasačeno v prešuštvu. Pred radovedneži so Jezusa vprašali, kaj naj storijo.

Seveda jih ni zanimalo Jezusovo stališče, pač pa so mu hoteli nastaviti past, ga javno razkrinkati in nato zlomiti. Bili si prepričani, da bodo Jezusa zmedli, ga postavili v precep, iz katerega se ne bo izvlekel. Računali so, da se bo Jezus postavil ali na eno ali na drugo stran: bodisi na stran grešnikov bodisi na stran postave. Vedeli so, da se Jezus druži s cestninarji in drugimi, ki so veljali za javne grešnike in z njimi celo jé. Menili so, da se verjetno ne bo postavil proti grešnikom in s tem tvegal izgubi njihovega zaupanja.

Zato so imeli vnaprej pripravljeno obsodbo: Jezusu bodo očitali, da skupaj z grešniki, ki jih brani in zagovarja, dejansko zaničuje postavo. Kar pomeni, da ni verodostojen, zato ni upoštevanja vreden učitelj. Naj jim od slej naprej ne dela konkurence, temveč naj se nemudoma umakne iz javnosti.

V primeru, da bi se Jezus postavil na stran Postave, ki je bila v domeni pismoukov in farizejev, bi to pomenilo, da so si ga podredili; za obrobne pa bi postal neaktualen.

Jezus je s svojim božanskim umom in s svojo človeško genialnostjo skrajno zapleteno vprašanje z enim samim stavkom postavil na svoje mesto. Izrekel je tisti nepozabni stavek, ki je shranjen v zakladnici največjih biserov človeškega uma: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«

Genialnost odgovora

Ni torej pritrdil ne pismoukom in farizejem in tudi ne grešnikom in obrobnim. Pri tem ga ni vodila preračunljiva nevtralnost in strah, da se komu ne bi zameril. Prvim je dal vedeti, da jim nič ne pomaga, če se imajo za zaščitnike postave, če se tudi sami ne spreobrnejo, kot to zahtevajo od prešuštnice. Ali drugače: ni grešnica samo prešuštnica, ampak so v grehu tudi oni sami, ki prešuštnico obsojajo. Jezusov odgovor jih je tako presenetil, da so obmolknili. Potuhnili so se in odšli.

Jezus se torej ni poistovetil ne z judovsko elito ne z judovskimi reveži, ampak z Očetom, ki ga je poslal. Kajti oboji, reveži in bogataši, cestninarji in farizeji, javni grešniki in učitelji postave, oboji so zapustili Boga, zato se morajo spreobrniti.

Jezus tudi ni pritrdil grešnikom, da bi podcenjeval zlo, ki ga delajo in bi si tako še naprej zagotavljal njihovo naklonjenost.  Pokazal je, da razume njihove stiske, vidi njihovo revščino in nevzdržne socialne razmere, v katerih živijo. Vendar jim je odločno povedal, da niso na pravi poti, zato naj se obrnejo k Bogu. Čeprav je Jezus grešnike in reveže branil nasproti bogatim, ki so jih izkoriščali, jih ni zagovarjal v njihovih prestopkih.

Jezus se torej ni poistovetil ne z judovsko elito ne z judovskimi reveži, ampak z Očetom, ki ga je poslal. Kajti oboji, reveži in bogataši, cestninarji in farizeji, javni grešniki in učitelji postave, oboji so zapustili Boga, zato se morajo spreobrniti.

Papeževo poslanstvo

Ta razčlenitev današnjega evangeljskega odlomka nam pomaga razumeti, kakšno je poslanstvo vsakega papeža, tudi sedanjega papeža Frančiška, ki je bil izvoljen pred dobrimi tremi leti. V njegovih nastopih se ponavlja stara zgodba, zaradi katere so vsi papeži mučenci, čeprav vsi papeži niso prelili svoje krvi. Različne politične grupacije in družbene skupine skušajo papeža pritegniti na svojo stran. Pri tem jih ne vodi iskanje resnice in dobro ljudi, pač pa utrditev lastnih pozicij in legitimiranje svojih stališč v spopadu z nasprotno stranjo.

Papež Frančišek se gotovo ne bo poistovetil z nobeno stranjo. Na poseben način je to pokazal na nedavnem obisku na Kubi in v Mehiki. Distanciral se je od kubanske revolucije, s prstom je pokazal na mafijske botre, pa tudi na sebičnost sosednje Amerike, ki z vojno proti drogam posredno ohranja revščino in nasilje v Srednji in Južni Ameriki.

Papež je na tem obisku želel biti s tistimi, ki so izkoriščani in bolni. Zato je šel v bolnišnico za otroke, ki letno sprejme 250.000 otrok. Ko je nagovoril bolne otroke, je vedel, da jim ne more prinesti boljše zdravniške opreme, zdravja in več dobrin. Lahko jih le objame in s tem posnema Jezusa, ki je bil tam, kjer je bilo težko, čeprav ubogim ni mogel obljubiti spremembe družbenih razmer.

In kakor je bil papež Frančišek kritičen do najbolj odgovornih za revščino v Srednji Ameriki, je bil kritičen tudi do svojih kardinalov. Že dan po izvolitvi jim je položil na srce: »Najprej molite in bodite s Kristusom«. Nato je sledila lekcija  vatikanski kuriji in t. i. cerkvenim dostojanstvenikom.

Zgled v služenju

Podobno kot Jezus, ki ni hotel biti suženj praks in predpisov, s katerimi so vladajoči ohranjali svojo moč, je že v prvih dneh zavestno prekršil več protokolarnih predpisov kot njegov predhodnik v osmih letih. S tem je dal svoji ekipi vedeti, naj se nihče ne skriva za prazno formo, protokolom in oblačili; naj se mu nihče ne približuje s preračunljivostjo; naj se mu z lakajskim obnašanjem ne udinja v pričakovanju, da bo naredil bleščečo cerkveno kariero. Odklonil je tudi posebni avto in prisedel v avtobus, s katerim so se vozili drugi kardinali in spremstvo, in s tem pokazal, da je njegovo poslanstvo služenje.

Če je papež kritičen do mogočnih, ne daje prazne potuhe ubogim.

Če je papež kritičen do mogočnih, ne daje prazne potuhe ubogim. Južna Amerika je celina revščine, krivic in diktatur. Papež hoče biti z vsemi temi ponižanimi, hoče biti njihov glas, toda ne podpira nasilnega obračunavanju z bogatimi. Zato je Frančišek že kot škof odklonil južnoameriško teologijo osvoboditve. Zavedal se je, da bi revolucionarni val, ki bi se navdihoval pri Fidel Castru in Che Guevari, opustošil še to, kar je in nazadnje naplavil nov izkoriščevalski družbeni razred, kot se je zgodilo na Kubi.

Sv. oče Frančišek je res ljubitelj nogometa in navijač kluba, s katerim se istovetijo tisoči brezposelnih. Toda ti navijači v papežu ne dobijo kritja za življenjski slog, ki je prepleten z nasiljem, prostitucijo, kriminalom, drogo, razvratom in vsakršno razpuščenostjo in brezpravnostjo.

S papežem podobno kot z njegovim učiteljem

Papež Frančišek ni na nobeni strani, ampak hoče biti Kristusov, samo tako je lahko svetilnik vsem. Zato žanje  navdušenje množic, pa tudi nerazumevanje in kritiko. Spotikajo se nad njim zdaj z ene zdaj z druge strani. Ni mogoče drugače, saj je papež Jezusov zastopnik na zemlji, zato ravnajo z njim podobno kot z njegovim učiteljem.

V vsakega papeža se zaganjajo peklenske sile in si ga hočejo podrediti, da ne bi več kazal na Kristusa Odrešenika, ki vse ljudi in vse stvarstvo vodi nazaj k Očetu. Njegova prva naloga je, da brate in sestre znova in znova potrdi v veri in zaupanju v Kristusa; potrdi tudi v izbiri poti, zato mora jasno povedati, katera je prava in katera ni.

Papež se zato ne sme nikomur dobrikati in misliti po človeško. In ker je samo človek, bi te službe ne zmogel. Kristus mu zagotavlja podporo.

Za to podporo Petrovemu nasledniku je šel Kristus na križ, mi pa z molitvijo pri tej podpori aktivno sodelujemo. Ob tem pa se držimo Pavlovega predloga iz današnjega drugega berila: »Ne domišljam si,  da sem že prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Jezus Kristus.«

Milan Knep je duhovni pomočnik v župniji Ljubljana-Stožice

Komentiraj